Pa kaj potem, če brisanje prahu traja dlje.

Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Od kritike osebne duhovne zgodovine do kritike verskega čredništva in novega spomenika žrtvam vseh vojn – vera razbremenjuje osebne odgovornosti, spomenik je nadomestek za opravičilo.

Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?