LUD Literatura

O hišah, puščavi in hortenziji

Septembrska kolumna

Ajda Bračič

»Zgodba ni toliko pot, ki bi ji sledili … bolj podobna je hiši,« piše Alice Munro. »Vstopiš vanjo in nekaj časa ostaneš tam, blodiš sem in tja in se ustališ, kjer želiš, odkrivaš, kako se sobe in hodniki med seboj povezujejo, kako se zunanji svet spremeni, ko ga gledaš skozi ta okna.«

Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila gotovo stara, belo prepleskana hiša na robu gozda, s krušno pečjo, bršljinkami na oknih in podstrešjem, s katerega se ponoči slišijo koraki. Na drugi strani dvorišča stojita pasja uta in lesen skedenj, na pročelje katerega začnem z barvnimi kredami risati našo družino, pa risbe potem nikoli dokončam: nekdo ostane brez trupa in nog, lebdeča glava s širokim nasmehom. Pod hišo koruzno polje, nad katerim jeseni lebdi megla, iz gozda pa na strnišče prihajajo vitki srnjaki in zobajo prezrelo zrnje. V tej hiši smo nekoč živeli, pa jo potem izgubili, ali pa je hiša izgubila nas, prebivalce. Reklo se ji je »pri Maridi«, in to je bilo edinkrat, da sem živela v hiši, ki sem jo lahko poklicala po imenu. Bilo je edinkrat, da sem živela v hiši.

Kako sta povezana prostor in pisanje, me zadnje čase pogosto sprašujejo, kako se dotikata arhitektura in literatura, in jaz, ki se po malem ukvarjam tako z eno kot z drugo, v zadregi iščem odgovor. Kje povleči vzporednico, kje zarisati mejo? V moji zavesti se ves čas vrtinči prostor, se vrtinčita prostor in čas, sekvenčni spomini na hodnike, sobe, postelje, poglede skozi okna (zunanji svet zmerom spremenjen, ko se nagneš skozi), škripajoča vrtna vratca, potok, gozd. Iz tega osebnega Combrayja se napajata tako pisanje kot arhitektura, tako ljubezen do zgodb kot ljubezen do prostora.

Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila tudi blok: čokat blok z modro pločevinasto streho in stanovanjem v četrtem nadstropju, na balkonu katerega skrivaj kadim cigarete in ogorke mečem čez ograjo. Sobo si delim z deset let mlajšo sestro – s pograda na pograd napeljeva vrvico in na vsako stran priveževa preluknjan jogurtov lonček, potem telefonirava čez ocean parketa. Nad mizo poster skupine HIM, srednješolski urnik, nekaj risb, fotografij: delanje stenskih kolažev, navada, ki se takrat razpase v meni in še vztraja. Na drugi strani hodnika ostarela gospa, ki ves čas prisluškuje premikanju pohištva v drugih stanovanjih in ob poznih večerih kriči od nemoči. Strašno odveč mi je pogovor z njo (»Si slišala, kako glasno topotajo z nogami?«), odveč vonj starosti v njenem stanovanju, pa vendar zanjo hodim po nakupih, prinašam jogurt in jajca in odnašam smeti. Potem kriki nekega večera prenehajo in ni treba več hoditi v trgovino.

Pisati o krajih, ki so nas zaznamovali, je lepo in težko hkrati. Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali. Vse mesto je spomenik, po Ljubljani kdaj hodim z zaprtimi očmi: tukaj sem izvedela dobro novico, malo naprej sem se ugrezala v tla od zadrege, tamle čez se mi je zlomilo srce. In prostori, ki smo jih naseljevali – kaj vse vedo o nas! Prostori so priče in zaupniki, to ve tudi Cankar. »Zakaj več kakor prijateljica in več kakor sama ljubica je človeku gola stena, na katero je v samotnih urah pisal svoje tihe misli, tiste, ki jih drugače ni razodel nikomur.«

Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila še en blok in zatem še en. Bila bi prvo poletje v novem atrijskem stanovanju v popolnoma novi soseski, kjer čez cesto v zrak štrlijo betonski zidovi in se čeznje povešajo rebraste oranžne cevi. Tam spim v svoji lastni sobi, majhni kot celica, od sestre ločena s steno, skozi katero se ne da napeljati vrvice. V tej sobi predvsem veliko jočem, tega se spomnim, in na tisti postelji gledam isto sezono Igre prestolov s tremi različnimi fanti. Pred mojim oknom cveti hortenzija.

O prostorih, ki so jo zaznamovali, piše tudi Claire Vaye Watkins, o velikanski puščavi Nevade, o njenem velikanskem nebu, kaktusih in šakalih, ki pridejo čisto do hiše. Piše o bivalnih prikolicah in bazenih in klopotačah, o pesku in krvi in ljubkih oslih. Občudujem, kako ji uspeva odsev pokrajine vdahniti v skoraj vsak stavek odličnih kratkih zgodb in romanov. Iz skoraj vsake besede je prepoznati značaj prostora, njegovo zgodovino, prihodnost in sedanjost, in je prepoznati neko deželo, ki je mit in resnica hkrati. Lepo je, kadar uspe literaturi prostor vpisati v tkivo besedila, kadar med vrstice skrije bistvo bivanja nekje in nekoč. Morda je tukaj ta presek, po katerem me sprašujejo: v pisanje bi rada skrila prostore kot dragulje, jih ohranila za vedno, jih spremenila v mit, ki bo bolj resničen od resničnosti. Otroštvo v stari hiši ob gozdu, mladost med bloki, vsak s svojim zborom čudežnih prikazni.

Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila tudi stanovanje v Šiški, kjer se z okna vidi gozd in tisto zimo od žleda pokajo smreke. Deliva si ga s cimrom, ki popoldne vadi violino, da robovi vseh stvari rahlo zažarijo. Na balkonu golobi napravijo gnezdo in potem z nadstreška obesimo stare CD-je, ki se grozeče lesketajo. Golobi se vseeno vrnejo.

Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila tudi stanovanje v šestem nadstropju, kjer za božič prvič okrasiva lastno jelko in za veliko noč prvič spečem lastno potico. V tem stanovanju zorim in končno tudi zares odrastem, se tudi že malo postaram. Sestavim novo pohištvo. Vzgajam rože. Preizkusim jogo, pilates, pripravljam limoncello, menjam žarnice, brišem prah. Na obisk pridejo prijatelji, na obisk pride sestra, klepetava dolgo v noč in prespi v kabinetu. Midva skozi okno opazujeva mlajši par, ki se je vselil v hišo čez cesto in vsako soboto na terasi peče na žaru. Čez čas se spet odselita. Ob rojstnih dnevih napihnem balone in jih obesim pod strop. Tukaj pišem, opazujem menjanje vremena, iz kabineta se vidijo gore. Če bi bila moja zgodba hiša, bi bila predvsem tudi ta mala soba in ta mala miza, za katero pišem. Nad mizo stenski kolaž, nekaj razglednic, koledar, pa fotografija mene pred tistim lesenim skednjem izpred deset tisoč let. Zadnjič sem se peljala mimo – sicer še stoji, risbo smejoče se glave pa je spral dež.

Kako se dotikata arhitektura in literatura? Morda pa je laže namesto vzporednic in meja orisati mehki vmesni prostor, ki ju povezuje in ločuje, pa se potem obrisi obeh vanj vtiskujejo kot v glino, v krušno testo. Na sredi je vedno vrzel, a tam, prav tam, se skoraj stakneta: v spominu.

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Oscilira med publicistiko, arhitekturo, pisanjem, iskanjem kovancev v kavču in gospodinjskimi opravili. Leta 2022 je pri Literaturi izšel njen kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec in nagrado novo mesto ter nagrajen s kritiškim sitom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

  • Raztrgaj me nežno

    Sašo Puljarević

    Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

  • Na logiko majhno = obskurno nočem pristati

    Martin Justin

    Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.