Kvir Balzac
Decembrska kolumna
Iztok Ilc
V svetu literature se nenehno zaletavamo ob vprašanje, katero delo si zasluži kanonizacijo in vpis na Olimp klasik, kaj je tista skrivnostna snov, ki naredi literarno delo takšno, da preživi preizkus časa. Mimo teoretiziranja si bom poskusil odgovor poenostaviti: imeti mora zanimive junake, kompleksne osebnosti, ki v sebi združujejo tako vrline kot napake. Ni toliko pomembna verjetnost zgodbe, zapleta ali preobratov, temveč kakšno naravo izkaže ta ali ona oseba v dani situaciji.
Napoveduje se, upam, da do realizacije čim prej pride novi prevod Balzacovega Očeta Goriota (1835). Ena od bolj zanimivih oseb v Balzacovem opusu je Vautrin, ki nastopa v treh romanih: Očetu Goriotu, Izgubljenih iluzijah in Blišču in bedi kurtizan. Vautrin je odkrit gej, hkrati pa je, po domače povedano, huda baraba. Skratka izvrsten primer negativne intersekcionalnosti, ki kliče po stereotipni interpretaciji kvir oseb kot inherentno negativnih in sumljivih.
Tudi sicer je v francoskem (in tudi kakem drugem realizmu) 19. stoletja kvir oseb kar veliko, samo prav je treba pogledati. Na primer Frédéric Moreau iz Flaubertove Vzgoje srca (1869) je opisan kot mladenič s prefinjenim okusom za oblačenje, njegovo stanovanje pa da je bilo opremljeno kot stanovanje kake gospodične. Z malo humornega pristopa lahko ta opis povežemo z današnjim stereotipom notranjega oblikovalca kot geja. Ob mladeničih, ki pred poroko skrivajo »razvratno preteklost«, »zakrknjenih samcih«, depresivcih, ki si žalost lajšajo s kajenjem opija … se mi takoj prižge lučka, da njihovi »odkloni« nemara zakrivajo spolno identiteto, ki sega onkraj heteronormativne. Dejstvo je, da če si sam kvir, v opisih literarnih junakov hitreje prepoznaš lastnosti, po katerih lahko sklepaš, da je imel avtor v mislih kvir osebo ali pa da je bil konec koncev sam kvir. Pravim lahko, kajti vse možnosti je treba imeti odprte. Če je Billy Budd tako lep, da se za njim ozira vsa posadka, je že vredno dviga obrvi, kaj hudiča se je Melvillu pletlo po glavi in kakšne fantazije je s tem izživljal.
Kadar želimo literarne junake interpretirati kot kvir, čeprav niso eksplicitno tako označeni, se vedno nekje zataknemo: bodisi kategorično zanikamo možnost, da bi bila ta oseba res kvir bodisi pretirano projiciramo svoje želje. Kvir interpretacija je izmuzljiva: moška prijateljstva so bila nekoč intimnejša, tudi spanje v isti postelji ni bilo nič neobičajnega. Po drugi strani pa, hmm – kaj pa, če … Nekaj pa je neovrgljivo: kvir osebe so ves čas obstajale in ljudje so jih kot take, seveda z različnimi izrazi, tudi prepoznavali in vpletali v svoja literarna in druga umetniška dela.
Neprepoznavanje kvir identitet je posledica interpretativne in družbene slepote oziroma natančneje dominantnega pogleda belega strejt moškega, ki je bil do nedavnega osrednji glas v literarni teoriji in zgodovini književnosti.
Pri nas so za študijsko literaturo dolgo veljale spremne besede v zbirni Sto romanov. Ta besedila so marsikdaj že pošteno zastarela, zlasti kadar v njih naletimo na kvirovske like, ki so obravnavi skozi optiko norm, veljavnih v času tistega, ki interpretira. Danes, po vseh družbenih spremembah, pa tudi poglobljenih raziskavah vsakdanjega življenja, nanje gledamo drugače, z upoštevanjem družbenih norm, ki so veljale nekoč, in, čisto preprosto rečeno, z malo več občutka za podrobnosti in psihologijo.
V spremni besedi k Župančičevemu prevodu Očeta Goriota Janko Kos o Vautrinu leta 1968 zapiše (izbral sem samo nekaj ocvirkov): »Z obzirnimi, toda dovolj jasnimi namigi nas Balzac na več mestih v Očetu Goriotu opozarja, da je Vautrin po svoji najgloblji naravi zares dosleden homoseksualec. Družina mu je že po bistvu tuja, nasproti ji postavlja prijateljstvo moških, kar mu ni samo zgled erotične, ampak že kar socialne in moralne zaveze […]. Vautrin ni samo upornik zoper družbo, ampak predvsem velik in zares dosleden zanikovalec družine. […] S svojo homoseksualnostjo se je postavil na točko, kjer družina kot socialna in moralna oblika človekovega obstanka ne obstaja več.«
Takšna logika je nevzdržna že za leto 1968, saj avtomatično poveže neko osebno lastnost z delovanjem, ki se sklada s stereotipnim, posplošenim pogledom na neko družbeno manjšino. Kaj si J. Kos misli o Vautrinu, je brezpredmetno, problematično je, da njegova logika sloni na čisto preprostih predsodkih: ker je neka oseba homoseksualna (ta izraz mi gre zaradi medicinskega prizvoka težko izpod prstov), je pač takšna in takšna. Nobenega kompleksnega pristopa, ki bi skušal razumeti vedenje kvirov, njihove muhe, ekscentričnosti, izpade, ki se jih označi za neiskrenost in hinavščino, čeprav gre za obrambne mehanizme pred mikroagresijami, državnim preganjanjem in družbenim nasiljem. Tudi če je vse to v interpretaciji prepoznano, je pogostokrat obravnavano brez vsakršne empatije. Kot sem že večkrat poudaril, kadar sem govoril o orientalizmu, nemalokrat orientalistično in pristransko jemljemo tudi svoje družbene skupine in preteklost.
Kot smo se učili o Balzacu, ga je najbolj vznemirjalo vprašanje uspeha, natančneje materialnega uspeha. Vse se vrti okoli denarja. Pri njem se ves čas nekaj zadolžujejo, ker je za vstop v visoko družbo potreben denar za obleke, gostije ipd. Treba je bilo delati vtis. S prevajalskega vidika je to izziv posebne vrste, saj je bila finančna industrija v Parizu 19. stoletja že tako razvita, da so bili izrazi »menica«, »diskont«, »eskont«, »indosiranje« itd. del vsakdanjega govora, ob tem pa mora prevajalec še navigirati med bolj pogovornimi izrazi za opisovanje zapletenih dolžniško-upniških razmerij in vseh mogočih finančnih mahinacij pri poslovanju z nepremičninami ali vrednostnimi papirji.
Malo manj pa je poudarjeno, da so Balzaca zanimale tudi različne spolne identitete. Prav on si je izmislil izraza tretji spol ‒ troisième sexe – in tetka ‒ tante. Na zelo zanimiv indic naletimo že na začetku Očeta Goriota, pri opisu penziona gospe Vauquer, v katerem se roman dogaja. V izvirniku piše, da nad vhodom visi napis »Pension bourgeoise des deux sexes et autres« ‒ »Meščanski penzion za oba spola in druge«. Župančič je to poenostavil v »Meščansko penzijo« brez omembe spolov, s čimer je popolnoma izbrisal dvoumnost Balzacovega izvirnika, za katero razen redkih posvečenih francistov pri nas nihče ne ve.
Kompleksneje Vautrina obravnava zagrebška profesorica francoske književnosti Maja Vukušić Zorica v svoji knjigi Ujetniki ljubezni (Zatočenici ljubavi, 2022), kjer analizira nekaj kvirovskih likov in pisateljev iz zgodovine francoske književnosti od Balzaca do Édouarda Louisa. Vautrinov prezir do družine postavi v drugo luč, namreč, da je zanj moško prijateljstvo »alternativna družina«, kakršno si kvir osebe sestavijo med sabo, še posebno kadar jih zavrne njihova biološka družina. Balzacov Vautrin je kompleksna oseba, pri kateri homoseksualnost niti ni njena identiteta, saj takrat identitete v današnjem smislu sploh niso obstajale, on samo goji tesna moška prijateljstva. Vukušić Zorica opozori tudi na to, da je Balzaca fenomen homoseksualnosti živo zanimal, ter pravi, da je Balzacovo ukvarjanje s homoseksualnostjo in nasploh s seksualnostjo samo eden od kamenčkov v mozaiku tematiziranja družine kot neke norme. V Vautrinu je nekaj aristokratskega, ker prezira meščanska stremuštvo in hinavščino, predvsem zaradi ideologije družine in nujne sentimentalnosti, katere namen je zamegliti ekonomsko ozadje smotra ustvarjanja družine. Širše, da gre pri njem za iskanje alternativ, ki presegajo zakonske in politične regulacije. Vautrina žene želja po moči, zanj je država nekaj, kar po mili volji gnete, razlaga in izkoristi v svoj prid, dokler ne postane šef tajne policije.
Predstavljam si, da je poučevanje literature v šoli še vedno takšno, kakršno je bilo v mojih šolskih časih, se pravi dolgočasno in ukalupljeno v vzvišene predstave o literaturi, ki naj bi nam dajala globlje uvide v človeka. Vzemimo romantike. Če bi jih na primer zaradi njihove neinhibirane narave, odpora do ustaljenih družbenih norm in želje po eksperimentiranju s seksualnostjo in intimnimi odnosi primerjali s pankerji ali hipiji, bi predstava o njihovi prelomni estetiki zaživela veliko bolj plastično in oprijemljivo. Mladina je vedno uporniška, in če mulariji v razredu poveš, da pesniki, o katerih se morajo učiti, po svojem uporništvu niso kaj dosti drugačni od njih, se jim snov prikaže v drugačni luči.
Že z današnjega vidika so nekatera njihova dejanja videti kar nora, kot na primer Shelleyjeva smrt v Italiji leta 1822, ko so njegovo razpadlo truplo po brodolomu prijatelji sežgali kar na obali Livorna, srce, ki naj ne bi zgorelo, pa shranili in ga odnesli v Anglijo. Pravijo, da moramo ločevati delo od umetnika, a včasih nam prav vpogled v njihovo življenje razjasni oziroma dopolni in olajša razumevanje njihovih del.
Ljudje se skozi zgodovino niso kaj bistveno spreminjali. Razlika je samo v tem, kako preteklost interpretiramo za nazaj. In neredko jo skozi optiko družbeno skonstruiranih vrednot, ki jih vsilijo centri moči in nadzora. Eden takšnih primerov, ki je dodobra prežel videnje preteklosti, je interpretacija prazgodovine, v kateri so moški lovili, ženske pa nabirale, čemele v jamah in kuhale, se pravi interpretacija, ki izvira iz patriarhalnega pogleda 19. stoletja in še kar vztraja. Preteči je moralo veliko vode, preden so arheologi uvideli veliko logično luknjo, da so morali v prazgodovini za preživetje skupnosti vsi početi vse, vsak po svojih zmožnosti, ker preprosto ni bilo dovolj ljudi, da bi si tako strogo delili delo, kar je pomenilo, da so tudi ženske sodelovale pri lovu, moški pa nabirali in kuhali. Nobenega dokaza ni, da tega niso in ne bi mogli početi.
Nazaj h kvir osebam. Povzel bom misel nekega internetnega mema, ki kvire primerja s čezoceanskimi celinami, ki so vedno obstajale, četudi jih je Evropa odkrila šele v renesansi. In obstajale so v vseh možnih raznolikostih, kot je raznolika katerakoli druge populacije. Kosova interpretacija je torej škodljiva, ker izvira iz globoko zakoreninjene pavšalne in inferiorizirajoče nastrojenosti proti spolnih manjšinam. Težava pri nas je v tem, da imamo opravka z besedilom, ki je izšlo in bilo ponatisnjeno v prevodni zbirki, ki je dolgo veljala za referenčno. Mene ta interpretacija Vautrina moti manj, kot me jezi, da v več kot 50 letih ni nastala nobena protiutež.
Pri novem branju kanonskih del ni treba posegati po zapletenih teoretičnih osnovah, dovolj je privzeti čisto preprosto empatijo in občutek za človeka. Z drugimi besedami, poskusimo se postaviti v kožo te ali one literarne osebe in se vprašati, kaj bi spraševalcu povedali o sebi. Oziroma – predstavljajte si, da ste, takšni kot ste zdaj, literarna oseba. Najbrž si ne bi želeli, da bi vas videli poenostavljeno, pri tem pa zanemarili množico podrobnosti, izkušenj in življenjskih okoliščin, ki vas oblikujejo v več kot zgolj stereotip.
Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.