LUD Literatura

Transgresivni potencial literature se je že celo 20. stoletje selil v druge oblike umetnosti

Blaž Podlesnik s knjigo O literaturi, ruski, danes ...

Pogovor z Blažem Podlesnikom o knjigi O literaturi, ruski, danes …

Ana Geršak

Blaž Podlesnik je docent za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, avtor razprav o ruskem realizmu in modernizmu, kulturni zgodovini, pa tudi o sodobni književnosti. Njegova nova knjiga, ki je pred kratkim izšla v zbirki Novi pristopi založbe LUD Literatura, prinaša izbrane eseje o avtorjih t. i. klasičnega obdobja ruske literature (Gogolju, Lermontovu, Tolstoju, Dostojevskem, Turgenjevu) ter o delih nekaterih sodobnih – tudi kontroverznih – piscev (Zaharja Prilepina, Svetlane Aleksijevič, Viktorja Pelevina). Z njim se je o knjigi pogovarjala Ana Geršak.

Ruska literatura je s slovensko tesno povezana, ruski klasiki so se vselej intenzivno prevajali, tudi po drugi svetovni vojni, ko je za kratek čas zavladala nekakšna »sovietofobija«. Kakšen je položaj ruske književnosti v slovenskem prostoru danes?

Morda bolj vprašanje za koga od prevajalcev ali kolegov, ki se intenzivneje ukvarjajo s sodobno književnostjo. Kolikor vem, so prevodi Rusov, ki so izšli v zadnjih letih, našli pot do bralcev, pa naj je šlo za nove prevode klasikov ali za prevode del sodobnih avtorjev. Mislim, da imajo Rusi tudi pri sodobnih slovenskih bralcih posebno mesto, je pa res, da v okviru žanrske književnosti, ki je pri nas običajno najbolj brana, ruski avtorji niso zelo prisotni.

Naslov monografije vsebuje cezuro oziroma vrivek. O literaturi, kakor da nasploh, potem pa sledi precizacija, postavljena med vejicama: ruski. In seveda čas: danes. V »Uvodu« je pojasnjeno, da razlika napeljuje na »dvojno rdečo nit« knjige. Kakšen je torej ta odnos med literaturo nasploh (morda tudi: kaj ta pojem zajema?) in rusko literaturo in ali je danes drugačen, kot je bil nekoč?

Z naslovi knjig, v katerih kot celota izidejo besedila, ki so nastala na različne teme in v različnih obdobjih, je navadno križ. Ko sem skušal osmisliti zbrano kot celoto, se mi je zazdelo, da vsa poglavja povezuje ista ideja književnosti, ki je teoretsko oprta na rusko literarnovedno tradicijo, in da knjiga kot celota ponuja eno od možnih sodobnih razumevanj tega pojma. Njena druga dominanta je posebnost ruske literarnozgodovinske izkušnje, ki jo skušam osvetliti ob vprašanju, kaj danes početi s klasiki, tretja, ki je v ospredju predvsem v sklepnem delu, pa, kaj nam lahko ta izkušnja pove o dilemah sodobnosti. Danes je verjetno drugačen od nekoč, a nekatere stvari ostajajo. Rad bi verjel, da nam eno in drugo lahko pomaga razumeti tudi literatura, seveda tudi ruska …

V študiji, posvečeni Turgenjevu, je omenjen »ruski literarni čudež«, nenadni razvoj, ki ga je ruska literatura doživela od epigonske dobe, ko je prevzemala vzorce francoskega klasicizma, do prevlade realističnega toka v literaturi, ko ruska književnost postane vodilni model. Kaj je temu čudežu botrovalo, kaj ga je omogočilo? In zakaj »čudež«, saj oznaka po svoje implicira, da se lahko sploh ne bi zgodil …?

Glavni vzrok je bila vrzel, ki se je v ruski kulturi v drugi polovici 18. stoletja pojavila med prevzetimi evropskimi kulturnimi modeli osmišljanja stvarnosti in sámo sočasno rusko stvarnostjo. Ko se kultura začenja zavedati te vrzeli, začne hkrati preizpraševati uveljavljene diskurzivne modele in samo stvarnost, za književnost pa ni bolj produktivnega izziva, kot je raziskovanje odnosa med besedo in stvarnostjo.

Čudež je tu pač metafora za nekaj, kar bo nekdo, ki verjame v mesijansko poslanstvo ruske kulture, v religioznem duhu razlagal kot nekaj, kar je bilo ruski kulturi namenjeno, medtem ko bomo ostali ta pojem razumeli bolj profano, kot oznako za kulturnozgodovinsko kurioziteto, ki ima svoje vzroke in je bržčas do določene mere razložljiva, a je dovolj neobičajna, da se lahko čudimo. 🙂

V povezavi s prejšnjim vprašanjem: tudi položaj ruske književnosti je bil v ruski družbi precej drugačen od vloge literature v drugih nacionalnih skupnostih. Ruska književnost je izpolnjevala vlogo različnih diskurzov, od filozofskega do sociološkega in, recimo temu tako, didaktičnega ali celo »pridigarskega«. Od kot ta skoraj mesijanska vloga literature v ruski družbi?

Tu morda Rusi niso tako drugačni od Slovencev in drugih narodov, ki so predstave o specifiki nacionalne identitete oblikovali v obdobjih, ko je – četudi iz različnih vzrokov – prav književnost predstavljala jedrni del kulturne identitete. V ruski kulturi je to posledica dejstva, da je ob reformah Petra Velikega tudi nova sekularna kultura besedi namenila podobno mesto, kot ga je imela v srednjeveškem religioznem modelu, zato so književnost, ki je v tem pogledu nadaljevala tradicijo srednjeveške pismenosti, dolgo časa jemali zelo resno.

Že v »Uvodu« je zaznati, da naj bi ukrajinsko-ruska vojna spremenila pogled na obravnavanje ruske literature. Kako se to vidi in kje to občutite kot poznavalec in profesor ruske književnosti?

Začetek vojne je bil ob šoku, ki smo ga občutili vsi, zame tudi trenutek osebnega razočaranja. Kot poznavalec in profesor sem bil presenečen, čeprav bi moral ob vsem, kar vem o ruski zgodovini, tak razplet pričakovati. Reciva temu poklicni poraz, a res sem verjel, da se nihalo ruske zgodovine lahko umiri in da lahko nanj začne bolj vplivati tisti del ruske kulture, ki je o že ničkolikokrat videnem in tokrat znova ponovljenem v zadnjih dvesto letih povedal praktično vse.

Pravijo, da je prva žrtev vojne vedno resnica, a ljudje, ki se ukvarjamo z besedami, smo do tega pojma sumničavi tudi v mirnih časih. Nedvomno pa je ena prvih žrtev vsake vojne književnost, če jo razumemo kot prostor soočenja potencialnih ubeseditev dejanskosti in medij, ki lahko zrcali neverjetno kompleksnost odnosov med smislom in dejanskostjo. V vojni resnico zamenja propaganda, resnično bistvo književnosti pa izničita njena politična in ideološka instrumentalizacija. In to na obeh straneh, zato je vojna slab čas za književnost. Ko se bo pobijanje končalo in bosta obe strani začeli zares osmišljati, kaj se jima je zgodilo, pa bo – če se bosta zares želeli soočiti s travmo – morda znova čas za književnost.

O ruski literaturi govorimo zelo na široko, pa vendar je to predvsem krovni pojem; veliko njenih vidnejših ustvarjalk in ustvarjalcev je bilo pripadnikov drugih narodov, družil pa jih je skupni (ruski) jezik. Se bo to, kar danes pri nas imenujemo ruska literatura, preobrazilo v skupek manjših nacionalnih književnosti?

Verjetno je to vprašanje, na katero bi lahko odgovarjal kak specialist za postkolonialne študije. Situacija je v marsičem podobna tisti v angleškojezični književnosti; ko govorimo o ruski književnosti, običajno govorimo o avtorjih, za katere je bil osnovni okvir besedne umetnosti ruščina, in ne o besedilih, ki so jih pisali etnični Rusi. Hibridne kulturne identitete niso kaj posebej novega, čeprav se nam danes morda zdi tako. Mnogi književniki so bili tudi v preteklosti zanimivi predvsem zato, kar so na osnovi lastne kulturne, etnične, idejne ali estetske večjezičnosti za nas ustvarili dela, ki so premikala meje jezika, ki so si ga izbrali za osnovni prostor srečevanja z nami. Prav zato ruska književnost ni izjemna, ker bi bila povsem ruska, temveč ker je od njenih začetkov hkrati to tudi francoska, angleška, ukrajinska, judovska ter književnost neštetih drugih narodov, ki so živeli v mejah ali na obrobju ruskih imperijev in ki so iz različnih razlogov želeli svoje videnje sveta izraziti tudi ali predvsem v ruskem jeziku. Kaj bo, težko napovedujem, je pa dejstvo, da odnos aktualne ruske politike do najraznovrstnejših drugih teh ne vzpodbuja zares, da bi kot osnovni okvir za izgrajevanje svoje individualne besedne vizije sveta v prihodnje izbirali ruščino.

Še iz študentskih časov se vas spomnim kot ljubitelja ruske poezije, predvsem akmeizma, teksti v knjigi pa so posvečeni predvsem prozi … razen teksta o Lermontovu, ki pa je, ironično rečeno in v navezavi na eno predhodnih vprašanj, precej ruski avtor. Za slovensko književnost pogosto (in z veliko mero pretiravanja) rečemo, da jo je »naredil« Prešeren, torej poezija; za rusko književnost se zdi, da jo je »ustvarila« predvsem proza. Kakšno vlogo je imela ruska poezija skozi čas in zakaj se zdi, da v evropski književnosti ni dosegla takšnega vpliva kot ruski roman, ki je že skoraj brand?

Tudi ruska književnost je bila najprej v osnovi pesništvo, in če malo poenostavimo, lahko na podobno mesto kot pri nas Prešerna pri njih postavimo Puškina. Podobno se tudi v ruski književnosti izmenjujejo obdobja, ko je bolj v ospredju pesništvo, in druga, ko prednjači proza. Če je kaka bistvena razlika, verjetno ni v formi, temveč v tem, kakšen pomen so Rusi pripisovali temu, kar smo običajno označevali kot lirsko oziroma epsko, torej intimni individualni ali skupnostni subjektnosti. Slednja je bila za Ruse vedno pomembnejša in v zadnjih stoletjih je bila bolj v ospredju v proznih žanrih, v 19. stoletju predvsem v romanu, in prav to je bil čas, ko je ruska književnost postajala del svetovnega književnega kanona.

Poleg tega je pesniška literarna podoba običajno odvisna od literarnih aktualizacij elementov posameznega jezika na bolj osnovni ravni, kot je to običajno v navadi pri proznih besedilih, saj z manj jezikovnimi sredstvi navadno skuša izraziti več. Posledično ta besedila teže najdejo ustrezno prevodno preobleko, ki bi jim omogočila, da v nekem drugem jeziku zaživijo v vsej kompleksnosti izvirnika.

V Rusiji je imela literatura izjemen pomen tudi zato, ker jo je oblast motrila z nezaupljivimi očmi – literatura izgubi pozicijo, ko izgubi ta potencial nevarnosti … Ima literatura danes v ruski družbi še vedno nekaj tega transgresivnega potenciala? Je torej še vedno »nevarna«?

Mislim, da ne. Transgresivni potencial literature se je že celo 20. stoletje intenzivno selil v druge oblike umetnosti, in danes je malo bralcev, ki jih književnost zanima kot prostor preizpraševanja ustaljenih predstav o svetu, soočanja s težavnostjo resnice ipd. Ti bralci so aktualni politiki povsem nenevarni, saj se oblast, ki temelji na nasilju, danes ne boji resnice, temveč zgolj množičnega nasilja, ki ga ne bi bilo mogoče obvladati z represijo. Nasilje skušajo preprečevati s kombinacijo propagande in represije, književnost pa danes iz različnih razlogov ni več posebej učinkovit propagandni medij.

Literarno besedilo je sicer lahko danes – podobno kot objava na spletnih omrežjih ali kakršnakoli druga izjava – povod za sodno preganjanje in večletno zaporno kazen, a tu ne gre zares za preganjanje zaradi književnosti in njene posebne »nevarnosti«, temveč je književno ali katerokoli drugo besedilo le izgovor za demonstracijo moči oblasti.

Za konec pa bolj za šalo: na naslovnici monografije je fotografija plakata z bibličnim citatom o ubogih na duhu in nebeškem kraljestvu, copyright: Bog. Bere se kot ironični komentar naslova, a vseeno me zanima: se to nanaša na literaturo, na rusko ali na danes?

Kot vsaka naslovnica komentira knjigo, torej najprej in predvsem avtorja, nato pa naprej po seznamu … 🙂

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kvir Balzac

    Iztok Ilc

    Čisto preprosta empatija in občutek za človeka.

  • Mihail Bulgakov 5/5

    Aleksej Nikolajevič Varlamov

    Blizu mu ni bilo nič od tega, kar so čutili njegovi veliki sodobniki.

  • Majakovski za pokušino

    Matjaž Zorec

    Ne moremo in ne smemo biti več zadovoljni z »bolje nekaj kot nič«.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.