Saga o robotu, ki ni hotel postati človek

Čas je pokazal, da je Philip K. Dick s kultno knjigo Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? (1968; slo. prev. Jan Jona Javoršek in Urša Vogrinc Javoršek, Mladinska knjiga, 2007) res zastavil ključna vprašanja odnosa med mašino (androidom) in človekom, in to takšna, ki postajajo iz leta v leto relevantnejša. Dicka je zanimalo, kaj človeka dela »človeškega«, in če je za zdaj – ali je bil vsaj do nedavnega – skoraj samoumevni odgovor na to še vedno »čustva« (natančneje: sočutje), je pojav ChatGPT-ja (ki lastnih čustev morda res nima, a jih zna odlično performirati) tudi to prepričanje dokončno omajal. Sicer pa se je Dick že v romanu diskretno spraševal, kakšna je zunanja (ergo: navzven vidna) razlika med dejanskim občutenjem čustev in njihovim performiranjem, sploh če oboje privede do istih rezultatov in če pomislimo, da število empatije nezmožnih posameznikov niti ni tako majhno …

Skoraj štirideset let in cel kup dobrih popkulturnih reprezentacij kasneje Martha Wells perspektivo vsaj na prvi pogled obrne: fentabot (ki je sicer kiborg, in ne android: razlika je v tem, da je android popoln mehanski konstrukt, ki oponaša človeka, medtem ko je kiborg spoj človeških in mehanskih delov; v pričujočem tekstu, pa tudi v delih, ki jih navajam, se razlika včasih zabriše) se ne le zaveda svoje drugačnosti, še več – na vsak način si jo prizadeva ohraniti in s tem obdržati distanco do vsega, kar je v njem (še) človeškega. V tem univerzumu so namreč boti oziroma »človeku podobne robotske enote […] delno zgrajene iz kloniranega materiala«, kar pomeni, da so popoln spoj (oziroma: konstrukt) mašine in mesa.

Podobna fuzija je bila v središču zanimanja japonske serije Ginga Tetsudo 999 mojstra Leijija Matsumota s konca sedemdesetih let. Liki v tej seriji, ki so po vesolju, od planeta do planeta, potovali z galaktičnim vlakom, so se na pot podali v želji, da bi pridobili mehansko telo in s tem postali nesmrtni, kar se je izkazalo za dvojni nateg: vsi so svojo odločitev obžalovali, poleg tega pa je bilo mehansko telo zgolj propaganda vladajočega razreda, ki je človeško meso uporabljal za ohranjanje svojega mehanskega planeta.

Našteti elementi odmevajo tudi v seriji Fentabotovih dnevnikov, v katerem si različne korporacije lastijo vse koščke znanega vesolja, opremo, delovno silo … Matsumoto ni edina japonska referenca, na katero sem pomislila ob branju Fentabota: vprašanje načina spajanja človeka in mašine sta leta 1995 (kakšno naključje!) nagovorila tako film Ghost in the Shell, posnet po mangi Masamuneja Shirowa, kot anime serija Neon Genesis Evangelion Hideakija Annoja. Posebej bije v oči podobnost z Ghost in the Shell, saj imajo v tem animeju člani 9. oddelka za javno varnost tehnološko ojačane možgane in mehanske proteze na telesu, podobno kot »nadgrajeni« posamezniki v Fentabotu. V obeh delih to spajanje človeškega in mehanskega podobno kot pri Dicku sproži številna eksistencialno naravnana vprašanja.

Pravzaprav se je dolgo zdelo, da pri obravnavanju odnosa med strojem in človekom ni mogoče ubežati eksistencializmu. Prav ta element pa je pri Fentabotu potisnjen v drugi plan, oziroma natančneje: pripovedovalec, naslovni fentabot in avtor dnevnikov, prej omenjeno distanco do vsega človeškega, tako v svoji okolici kot znotraj sebe, privzema z radodarno rabo (avto)ironije, ki – ironično – razkrinka njegovo človečnost. S tem se približa oziroma izenači z dejanskimi ljudmi, z eno pomembno razliko: kljub temu da je enak ljudem, je njegov družbeni status nižji. In čeprav se na začetku zdi, da je pričujoči fentabot izjema, anomalija v sistemu, se že v drugem delu izkaže, da morda ni čisto tako … A pojdimo po vrsti.

Fentabot, pripovedovalec in protagonist serije Fentabotovi dnevniki, ki trenutno šteje sedem knjig, je serijski izdelek oziroma tovarniški konstrukt v lasti ene od večjih vesoljskih korporacij. Ime »fentabot« si je sicer nadel sam, saj je njegova primarna naloga varovanje (njegov uradni naziv je vardroid, varnostni android); v ta namen je tudi dobro oborožen. Fentaboti, seksboti in preostali kiborgi oziroma vrste avtorefleksivne inteligence so, pričakovano, tu zato, da opravljajo »umazana« dela, se pravi vse, kar je za ljudi prenevarno, prenaporno, prezahtevno ali preprosto – odvečno. Upravljajo vesoljska plovila in so nasploh primerni za potovanja na daljše razdalje, ker ne potrebujejo spanca; delajo v rudnikih, prevažajo težka bremena, pomagajo pri raziskovanju in nadzorovanju novoodkritih habitatov, nudijo spolne usluge, skrbijo za varnost korporativne lastnine, pa tudi ljudi ali posebnih raziskovalnih enot. Ker konstrukti niso enakovredni oziroma enakopravni ljudem, jih ni treba plačati: so torej zastonjska delovna sila, stroj, ki ga korporacije za drag denar oddajajo v lasten profit. Na tej točki pa je že jasno, da so boti metafora migrantske delovne sile.

Fentabot ni toliko razmislek o naravi spajanja človeškega in mehanskega, kolikor je vprašanje o družbeni poziciji konstruktov. Do zdaj omenjene reprezentacije androidov in kiborgov so se kritike kapitalističnega sistema in novodobnega sužnjelastništva običajno dotaknile bolj mimogrede, ker je večinoma prevladal eksistencial(istič)ni vidik človeško-nečloveškega odnosa. Wells pa ta odnos nagovori neposredno, skoraj programsko: če v našem svetu, recimo v ZDA, korporacije prek kapitala vplivajo ne samo na politični, temveč tudi na pravni vidik družbe, se v Fentabotovih dnevnikih njihov nadzor razširi tudi na upravljanje z zavestjo avtorefleksivnih umetnih inteligenc.

Fentabotovi dnevniki se odvijajo v svetu absolutnega nadzora: nad boti, seveda, pa tudi nad ljudmi. Povsod so videokamere, korporacije pa prek nadzornih sistemov pridobivajo tudi vse podatke, ki si jih ljudje delijo med sabo. Korporacije svoje bote nadzorujejo prek vgrajenih vmesnikov, ki ga naslovni fentabot uspešno onemogoči. S tem ne izstopi iz sistema (domnevnega) nadzora, lahko pa se zavestno upre določenim ukazom in pravočasno nevtralizira odzive na svoje samovoljne reakcije. Večino časa tako preživlja ob gledanju serij, kar je sicer povsem človeški eskapistični model. Obenem ravno prek gledanja serij fentabot usvaja medčloveško komunikacijo (ergo: konstrukt usvaja družbene konstrukte), ali bolje: uči se sprejemati svoja čustva, ohranjena v njegovih bioloških (kloniranih) delih, in postaja, povsem proti svoji volji, vse bolj človek.

Fentabotovi dnevniki so pravzaprav zelo dobro zrcalo trenutnega stanja v svetu in omogočajo večplastne interpretacije. Obenem pa so zabavno in kratkočasno branje. Še najbolj me je zmotila beseda »pingniti« v slovenskem prevodu. Vpliv zgodbe pa bo mogoče presoditi šele, ko bo serija zaključena.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.