Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo.

Ustanovni član H2O je Hubert, velik izumitelj, in to kljub temu, da hodi šele v osnovno šolo. Med njegove briljantne pogruntavščine spadajo mehurčkopišni klarinet, siamska kavna dvožlička, iztisnjevalni jojo in zmanjševalec (tega si zapomnite, ker ima v zgodbi pomembno vlogo). Njegova edina težava je, da se mu večina izumov posreči po nesreči.

Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

Barbara Vogrinec Švigelj je z Mojco Zvezdano Dernovšek, Luko Agrežom, Anjo Ibrčič in Draženom Šumigo napisala Priročnik o izkušnji osebnostne motnje (Založba ZRC, 2021), saj se zadnja leta ukvarja s pomočjo ljudem v duševnih težavah. Sicer pa je knjiga Pomagala bi filozofija, ki je njen prvenec, prav tako usmerjena v pomoč drugim, predvsem t.i. ranljivim skupinam.

Botrovo darilo je slikanica, ki ob desetletnici opozarja na projekt Botrstva in ga tudi podpira, saj gre del od nakupa knjige prav pogramu, ki je nastal pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Njegov namen je pomoč otrokom in mladostnikom, ki so v materialni stiski, da vendarle lahko razvijajo svoje talente in se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo.

Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Tokratna kritiška obravnava Ostijeve zadnje, posthumne zbirke bo najbrž nekoliko posebna. Kljub temu da gre za enega bolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pesnikov, kljub številnim nagradam, ki jih je prejel, in kljub njegovi medijski prisotnosti je Panova piščal za podpisanega prvi vstop v avtorjevo poezijo.

Pred nami je zbirka z zavajajočim naslovom – zgodbe izpod peresa prominentnega danskega pisatelja in filozofa so vse prej kot nenevarne. Kljub igrivi lahkotnosti premorejo kritično ostrino, utegnejo pa nas celo pahniti v globoko brezno bivanjskih vprašanj.

O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom.

Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.

Ne dogaja se prvič, da je uspelo Manki Kremenšek Križman, eni najbolj vzdržljivih in nemara spregledanih kratkozgodbašic pri nas, v sila preprost naslov ujeti bistvo svojih pripovedi.

Pikareskni roman, ki je v obdobju med renesanso in barokom nastal na Iberskem polotoku (in se potem razširil po Evropi), se je po eni strani norčeval iz idealiziranih in romantičnih klativiteških zgodb, po drugi pa je bil kritika imperialne Španije in njenih institucij.

Preko neskončnega kopanja po najintimnejših globinah odnosov in samoanalitičnega prevpraševanja, le kaj je šlo tako zelo narobe, poslednji roman tajvanske pisateljice Qiu Miaojin odstre nekajletno agonijo razmerja dveh mladih žensk in pogorišče, ki je ostalo po zapustitvi.

Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Drobna, pomembna in še danes navdihujoča teksta – spisa »Socializem in človek na Kubi« (objavljen leta 1965) ter »Sporočilo Trikontinentali« (1967) – se osredotočata na najpomembnejšo teoretsko misel in aktivistično delovanje Cheja Guevare (1928–1967), kjer bo revolucionarni boj omogočil uspešen prehod človeštva iz imperialistično-kapitalistične v socialistično in kasneje komunistično družbeno obliko.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.