»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.

Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

Poezijo Esada Babačića od samih začetkov zaznamuje posebno občutje. Na eni strani imamo navidezni nihilizem in na drugi vitalizem, ki drug drugega pogojujeta; na eni strani praznino in na drugi polnost, ki sta ena brez druge nepogrešljivi in se medsebojno prežemata; na eni strani svetlobo in na drugi temo.

Dežni plašč je neizmerno šik modni kos, ki pri nošenju zahteva dobro mero elegance in določen stil – bodisi britansko protokolarni in monarhičen bodisi pariško boemski in anarhičen, kot pravi pripovedovalec zgodbe »Kdo sem, da bi ti lahko dajal nasvete«, ki pa ne premore ne enega ne drugega.

Kadar živimo ponavljajoče se rutine vsakdanjega življenja, se nam svet okoli nas zdi banalen, pust in dolgočasen, a kadar o njem in skozenj spregovori literatura, se nam po navadi prikaže v drugačni, bolj zanimivi luči. In tako se vsakdanjik razpira tudi v kratkih zgodbah Marka Golje, ki tematsko zaobjemajo polje družinskega življenja, protagonisti so večinoma moški srednjih let ali celo malo starejši, v ospredje pa pripovedovalec, z nekaj izjemami, postavlja medsebojne odnose v malih, zasebnih življenjih preprostih ljudi.

Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

Pantićeva naloga je nadvse ambiciozna in zahtevna: pokazati, kako so različne umetniške tehnike od nekdaj v službi določene politične ideologije, materialnih vidikov produkcije in družbenih razmerij, ne glede na to, ali je šlo za antiko, impresionizem ali (post)modernizem.

Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Knjigi Vsak dan rojstni dan se nedvomno pozna, da jo je napisal (med drugim tudi) komik. V njej namreč ne manjka predvsem situacijske komike, pa tudi drugih vrst štosov ne. Gre pa takole – glavni junak si za enajsti rojstni dan ob utrinku zaželi, da bi imel rojstni dan vsak dan. In glej ga zlomka, želja se mu uresniči!

Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

»Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

»In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

Franček Drenovec je tako rekoč »hišni« avtor Založbe /*cf., saj je v manj kot desetletju to že njegova tretja knjiga, ki so jo izdali. Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije kot finančni analitik, kar mu je omogočilo spremljanje neoliberalnega osvajanja Slovenije od blizu. Del teh izkušenj je zapisal v več knjigah.

Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!