V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevoduPreberi

Moja soseda se kregata
za pas zemlje
med njunima
podedovanima zemljiščima.
Širok in globok je le za
dober globok jarek,
ki bi odvajal strupe,
nakopičene med njima
z leti, a vendar ne dovolj
za njuna grobova.

Če trdimo, da posedujemo
zemljo, na kateri živimo,
vse tam do Zemljinega
središča, ki je pravzaprav
samo drobna točka
igline konice – se sprašujem,
kdo poseduje to točko?Preberi

I.

Počasi, po gumbih odpeti telo
ko hlastaš za zrakom
kot zrela kostanjeva ježica
razklene svoje bodeče pesti.
Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah
žil
utrujena ladjevja so zakopana v njihovem pesku
in se iz njih iztrgajo kot strdki,
šopki maka, ki veni
se začnejo zlivati
od vratu proti trebuhu
in rdeče polje
tvojega odpetega telesa
trepeta v hladnem vetru jutra.Preberi

Moja stara in jaz se vsako jutro zbudiva ob rani zori, da ne bi slučajno kaj življenja zamudila. Jaz zakurim, pa v pečico potisnem hlebec, ki sem ga minuli večer zamesil, stara nama pa kavo skuha. Potem razgrneva zavese, sedeva k oknu, molčiva, glasno srkava, žvečiva to toplo tišino z brezzobimi usti in gledava v neko veliko, zlato jesen, nabreklo od sonca, ki sramežljivo kuka iznad streh in daljnovodov. Včasih ne morem najti očal, paPreberi

Ljudje so več kot najhujše, kar so kdaj storili v svojem življenju.
(Sestra Helen Prejean)

Nobenega orožja, nobenih kapuc, nobenih pokrival med poukom.
Nobenega tobaka, nobenih vžigalic, nobenih tablet, nič steklenega.
Nobenih prigrizkov, nobenega deljenja napitkov, ničesar s kofeinom.
Nobenih nedovoljenih knjig, nobenih časopisov, nobenih revij.
Nobenih pisal: svinčnik se lahko uporabi
za zanetiti požar in za napad. Z njim se da
iztakniti oko. Črnilo nalivnika je osnova
za grobe domače tatuje. Celó poskusno
rezanjePreberi

Nek majhen okusno pripravljen pogreb,
z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih
in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha.

In z dekleti, ki strežejo vino,
od katerih bi rad eno zapeljal,
v sosednjem prostoru pri prižgani sveči, ali brez nje.Preberi

išče mamo
še pozabljeno dolgolaso
ni se še odločila
da pride
ni se še odločila
da se poroči (na milost in nemilost)
niso se ji še iz rok utrnili
sinovi lasje in krik
še se na slikah
smeje obleka preseva
od pričakovanja
še je (oddaljeno in nesluteno)
vse zmogla
vse preživela (skoraj)
obiske sester malo mesto
bližino gora okus novih besed
njihovo ostrino
premajhno pokrajino za razprtje kril
polno neprebojnih meja in ograjPreberi

Moje misli, alohtone,
napljavljene s tokom vsakdana,
zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita,
sprane vsakršne izvirnosti,
se združujejo v običajne oblike.
V okljukih se ob pločevinkah piva, preobraženi
plastiki, steklu, zmehčanem v ušesne dragulje,
nalagajo alogenični delci.Preberi

telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.Preberi

Z Bertoltom Brechtom zajtrkujem pod lipo.
Moj krožnik je obarvan rumeno, njegov oranžno.
Jajce na oko, razcveteno med nama obema,
po zaslugi sonca, po zaslugi neba
ne vpije več po pozornosti.
“Mein Lieber Freund,” bežno reče,
“ti verjameš v Vzhodno Evropo?”
Vrhovi dreves hoja po vrvi, njih vznožje
natlačen čajni jajček. Ob slovesu
mi da recept za koktejl,
že dolgo iz mode, in prosi, naj nikdar več
ne gonim resnice. Odvržem
mu hvala, da ga tu in tam lahko držim za roke.Preberi

Sedi
Brezimen
Seveda obstaja ali bolje
kmalu bo obstajal
Sedi na robu svojega obstoja
Je na robu peščine in človeštva
z očmi uprtimi v praznino
v njihovo lastno izbočenost
V tišini njegove prebujene biti se odpira obzorje kot se še ni nikoli, prostor ki ga motri
ki se ga uči motritiPreberi

za Louise D.

Narišem stol
in usedeš se nanj.

Omenim sonce
in pomežikneš z očmi.

Sanjam o mizi
in prisedeš k jedi.

Izrečem besedo voda
in z njo si splakneš usta.

Izmislim si nekaj o ljubezni
in podariš mi nasmeh.Preberi

V njeno hišo sem vstopil, kot sem pač vedno počel, brez trkanja in skozi zadnja vrata v kuhinjo. Kot je tudi ona hodila k meni. Stanovala sva drug zraven drugega in odlično sva se razumela. In prijatelji, sva bila mnenja, naj si ne bi trkali na vrata. Nimajo kaj trkati.Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi