Razkropljeni v novo celoto

Yoko Tawada sem onkraj govoric in bralnih priporočil najprej spoznala kot avtorico esejev. Natančneje: kot avtorico zbirke esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je letos v prevodu Domna Kavčiča izšla pri založbi LUD Literatura. Način, kako Tawada razmišlja o jeziku, pojmu eksofonije (tj. izstopa iz materinščine), identiteti, migrantstvu, igrivosti jezika, posameznikovem obstoju med več jeziki, prevajanju samega sebe (»že materinščina sama je prevod«) in vseh okoli nas, me je povsem očaral in ravno prav zbodel lingvistko v meni, da sem o pronicljivosti njenih vprašanj razmišljala še dolgo po branju. Če je Eksofonija slovenskemu bralcu predstavila njena temeljna teoretska izhodišča, pa je delo Razkropljeni po zemlji teorija, pretopljena v leposlovje. Tako v leposlovni kot v teoretski pisavi pa neobhodno odzvanja misel: »Rada bi verjela, da bivati pomeni ob pomoči jezika ustvariti si novo skupnost, kjerkoli si.«

Razkropljeni po zemlji se zdi idejno nadaljevanje romana Kentōshi (献灯使, 2014), v katerem Japonska propada zaradi nedefinirane in neimenovane naravne katastrofe ter se s prepovedjo tujih jezikov čedalje bolj izolira od preostanka sveta. Vse namiguje, da je japonski otok v romanu Razkropljeni po zemlji potonil, čeprav tega nihče ne izreče na glas, Japonka Hiruko pa v Evropi išče koga, s komer bi lahko spet spregovorila svoj materni jezik, ki je menda že izginil. Iskanje in potovanje postaneta osrednji gonili zgodbe, ki jo gradijo pripovedi šestih radovednih pripovedovalcev – danskega jezikoslovca Knuda, Japonke Hiruko, poliglotskega Akaša iz Indije, Grenlandca Nanuka, Nemke Nore in skrivnostnega Susanooja. Po spletu naključij se njihove nenavadne usode stkejo v nepričakovanih presečiščih in skupaj se podajo na odisejado, da bi s Hiruko poiskali njenega domnevnega sorojaka Tenza. Njihovo popotovanje, ki se razteza med Skandinavijo, Nemčijo in Francijo, pa bralcu postopoma razkriva troje: avtoričine raznotere razmisleke in teze o jeziku, nepričakovane odnose in soodvisnosti med liki ter njihovo vpetost v sodobni, razkropljeni svet.

Kulturno-politična realnost postapokaliptičnega sveta, v katerem živijo, se razkriva v življenjskih pripovedih prvoosebnih pripovedovalcev in njihovem pikaresknem popotovanju. Iz pogovorov mimobežno izvemo, da je Japonska znana le še kot izgubljena »dežela sušija«, ribe izumirajo, v večjih državah se vrstijo protesti in teroristične grožnje, Grenlandija je postala kmetijska država, Kitajska je ukinila izvoz, migrante, vešče angleščine, pa iz Evrope deportirajo v Ameriko. Vsega tega nam pripovedovalci ne razlagajo ali utemeljujejo, temveč zgolj navržejo ali namignejo v fragmentarnih premislekih, zaradi česar se svet zdi bolj živ.

V takšnem svetu, kjer je preživetje odvisno od prilagodljivosti in kjer se meje na zemljevidu nenehno brišejo in prelivajo, Tawada z osebno izkušnjo Hiruko in drugih likov dekonstruira koncepte tujstva in pripadnosti ter podčrta fluidnosti sleherne identitete. Vsi liki v zgodbi se na neki način iščejo, najbolj očitna pa je identitetna fluidnost pri Hiruko, Akašu in Nanuku. Akaš med svojimi identitetami prehaja sam_a – kot pravi, seli svoj spol, fluidno prehaja med moško in žensko identiteto. Zdi se, da ne gre za proces s končnim ciljem, temveč za nenehno preobražanje, kar ponazori z razmisleki, kot je: »Odkar sem se odločil, da bom živel kot ženska, zunaj nosim sari v različnih odtenkih rdeče. […] Po drugi strani v navadnih hlačah nisem videti nič kaj ženstven. Za nameček kdove zakaj že od nekdaj čutim, da je moje srce iz rdeče svile, izvezene z zlato nitjo. Če bi znal vezenino razvozlati, bi se gotovo razpletla v mojo življenjsko zgodbo; a vesel sem že, če lahko zasanjano zrem v svilnati lesk, ne da bi se jo trudil na vsak način dešifrirati.« Podobno se v procesu prehajanja osvobaja Nanuk. Grenlandec se zaradi niza laži in pretvar ujame v lažno identiteto, ki mu jo pripisujejo drugi. Zaradi videza ga ljudje namreč pogosto zamenjujejo za Japonca, Nanuk pa identiteto Tenza, mojstra sušija in dašija, zaradi praktičnosti preprosto prevzame in povsem posvoji. Laž se v njegovem življenju tako razpase, da izgine z univerze, se v drugem mestu zaposli v restavraciji sušija, zaplete v romantično razmerje in privoli, da bo izvedel delavnico dašija. Ne nazadnje postane tudi iskrica upanja za Hiruko, da bo lahko z morda še edinim preostalim sorojakom spet spregovorila v japonščini.

Nekoliko drugačno je Hirukojino iskanje, saj je neposredno povezano z izkoreninjenostjo. Kljub temu o svojem položaju nikoli ne razmišlja pesimistično: »Kadarkoli sem kot otrok po televiziji slišala o ›ilegalnih priseljencih‹ sem si predstavljala vse mogoče nepridiprave iz grozno oddaljenih dežel. Danes bi se lahko z malo smole kaj hitro znašla na njihovem mestu. Ampak če dobro pomislim, sem vendar Zemljanka – kako bi lahko kjerkoli na Zemlji prebivala ilegalno? In kako to, da je na svetu vsako leto več ilegalcev? Če bo šlo tako naprej, bo kmalu vse človeštvo ilegalno.« Razkropljenost ne predstavlja le geografskega dejstva, ampak tudi filozofsko spoznanje, da so vsi pojmi in definicije, ki krojijo našo družbo in vsakdan, podvrženi nenehnemu toku sprememb. Na prepihu izginjajočih držav, kolektivnih spominov in propadajočih družbenih norm Tawada podčrta fluidnost identitet, kultur in jezikov.

Tudi Hirukojin izmišljeni jezik, panska (vseskandinavski jezik), je ne nazadnje nastal kot zmes, ki ima izrazito funkcionalen namen in odraža njene trenutne in spreminjajoče se okoliščine. Prav v fluidnosti panske, ki je nastala, kot pravi Hiruko, »postopoma, sama od sebe, medtem ko sem se trudila govoriti tako, da so me razumeli«, pa se skriva tudi avtoričina teza: »Saj ni domišljen. Samo moje trenutne okoliščine odraža. Čez en mesec bodo norveški odtenki zbledeli, bolj dansko se bo obarval. Mogoče.« Njena japonščina pa, kljub temu da jo intuitivno še vedno čuti kot svojo, bledi. Tako na primer pozabi drugi pomen besede koi: »Nanj je padala senca zastave; naenkrat je mehko vstala in silovito vzplapolala v vetru, pa že naslednji trenutek spet mrtvo obvisela. In spet. Kako smo jim že pravili, koi nobori? Ali ne pomeni koi ljubezen?« Izkoreninjenost se odraža v njenem luknjičastem spominu, ne nazadnje tudi v mitološkem pomenu njenega imena. Toda Hiruko ne žaluje za izgubljenima jezikom in kulturno tradicijo, temveč spomine pregnete in iz njih napravi nekaj novega, svojega – tako recimo otrokom pripoveduje stare japonske pravljice, a jih nekoliko priredi, ker se jih ne spomni povsem dobro. Njena razkropljenost, zmožnost prehajanja, jo ne nazadnje dela celo. Kot razpadeta ideala materinščine in enovite kulturne identitete, avtorica dekonstruira tudi pojma etnične avtentičnosti, čistosti, in kulturnega spomina. To ponazori denimo s podobo gore Fudži. Med bolj domiselnimi in igrivimi primeri je lapsus pri izgovarjavi imena restavracije Šinise Fudži, ki postane Nise Fudži (tj. ponarejeni Fudži). Podoben razmislek odpira Nanukova lažna identiteta – kdo odloča, kateri je pravi (če sploh kateri), če ni nikogar, ki bi v sebi nosil spomin na ikono nacionalne identitete? Kdo je Japonec in kaj je japonska kultura, če države ni več? To je avtoričin opomin, da je kulturna pristnost z nacionalni miti vred pogosto le družbeni konstrukt, ki v svetu zabrisanih mej izgubi svojo moč in svoj pomen.

Roman torej odpira mnogo zanimivih vprašanj in jih naslavlja tako posredno, skozi kraje in čas zgodbe, kot neposredno skozi like. A prav zaradi teoretske prvine pisanja, ki sem jo poskušala nakazati z izbranimi primeri, liki postanejo tipizirani, zgolj nosilci avtoričinih razmišljanj. Ta učinek sicer blažijo podrobnosti, s katerimi nam roman uspe pričarati njihovo otroštvo, spomine, čustvovanje, odnose in pogled na svet. Kljub temu pa je težko spregledati, da s vseh njihovih razmislekih, in celo replikah, odzvanja poetično-esejistična govorica, ki v vsakdanjem pogovoru zveni izumetničeno, pristnosti likov pa posledično teže verjamemo in se vanje teže vživimo.

Kljub pomisleku, ki izvira iz intelektualne in jezikoslovne dominante besedila, pa je roman tudi absurden, bistroumen in duhovit. Gibkost perspektiv in sloga, ki jo omogoča menjava pripovedovalcev, ustvarja prostor za situacijsko komiko, razne nesporazume, duhovito poigravanje z jezikom (ki je namerno ali pa se pojavi kot posledica pozabljanja) in bistroumne besedne igre. Proza Yoko Tawada je tako več- in čezjezikovna, na trenutke tudi pesniška in metaforična. Ta igrivost – v kateri se prepletajo besedne igre, elipse in enakozvočnice – je ključna, saj dokazuje, da je svet kljub svojim postapokaliptičnim razsežnostim poln upanja, svobode in da se v njem odpira prostor brezkončne vmesnosti in tvornosti. Zgodbeno in slogovno se to odraža zlasti v Hirukojini panski, ki jo zaznamujejo nenavaden besedni red in elipse. Ljubezen do jezika vre tako iz sloga pripovedi kot iz premislekov likov, zlasti Hiruko in Knuda, ki razmišljata o etimologiji, korenih besed, dialektih, nastanku jezikov in o tem, kako jih čutimo v sebi. Vse te prvine avtoričinih jezikovnih iger in nians so premišljeno zaobjete tudi v odličnem slovenskem prevodu, ki si upa poigravati se z besedotvorjem in skladnjo, s tem sledi credu avtorice in njenih likov, bralcem pa pričara bogato jezikovno izkušnjo.

Kljub vsem katastrofam, ki jih zaznamo med vrsticami, pripoved ni pesimistična, temveč jo preveva navdušenje nad jezikom, s čimer se potrjuje, da se vse mora porušiti, da lahko nastane nekaj novega. Tako tudi Hiruko ne obnemi in ne obupuje, ko se cilj njenega potovanja izkaže za spodletel poskus stika z domovino, temveč se veseli, da je na poti našla oziroma ustvarila novo skupnost: »Čeprav se je izkazalo, da si ne deliva materinščine, nisem bila razočarana. Nasprotno, za materni jezik mi je postalo vseeno in posvetilo se mi je, da je veliko bistvenejše srečanje med dvema edinstvenima govorečima bitjema.« Bistvo je bilo torej vseskozi v poti, iskanju in prehajanju, ne v cilju, zato tudi odprti konec brez razrešitve bralca ne pusti ravnodušnega. Skupnost in pripadnost najde onkraj kategorije doma ali domovine, potovanje pa se je s tem šele začelo – romanu v trilogiji sledita še neprevedeni deli Uzrti v zvezdah (Hoshi ni honomekasarete, 2020) in Otočje sonca (Taiyō shotō, 2022).

Roman Razkropljeni po zemlji je leposlovno utelešenje avtoričinih jezikoslovno-teoretskih razmislekov, ki kljub nekolikšni tipizaciji likov vzdrži tudi kot suvereno leposlovno delo. Z izbiro večglasne pripovedi pronicljivo prevprašuje koncepte doma, materinščine, kulturnega spomina, pripadnosti, moči jezika in skupnosti, kar osmisli z jezikovno gibkostjo in razgibanostjo glasov različnih pripovedovalcev. Če »biti Zemljan« pomeni stalno ustvarjati, iskati nove načine biti, je pisanje Yoko Tawada neprestano pretakanje med identitetami in smisli – slednji pa se svetijo ravno v neskončnem iskanju in ponovnem odkrivanju.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.