Učiti se iz stripov, ki se jih nihče ne bi dotaknil niti s palico

Če bi morali določiti anatomijo slovenske stripovske kritike, bi njeno hrbtenico zagotovo našli v zapisih tokratnega sogovornika, ki stripa nikoli ni razumel zgolj kot šundovsko razvedrilo, temveč kot polje nenehnega ideološkega in estetskega boja. Iztok Sitar (1962) je stripar z obsežno bibliografijo, ilustrator in karikaturist s prepoznavno risbo ter brezkompromisno kritiško-politično držo. Ob risanju se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa, najvidneje v monografski Zgodovini slovenskega stripa (UMco, 2017) in zbirki esejev Kako je Jaka Racman postal fašist (Založba /*cf., 2017). Bralci spletne in tiskane Literature ste zagotovo naleteli na njegove stripovske kritike, ki so zbrane nedavno izšle tudi v knjigi Dan, ko je strip postal umetnost (LUD Literatura, 2026). Ob izidu sva se pogovarjala o tem, zakaj je branje slabih stripov prav tako pomembno kot poznavanje mojstrovin, o prelomnosti Magne Purge in trenutnem spreminjanju slovenske stripovske krajine.

Dan, ko je strip postal umetnost se bere kot nekakšen zemljevid ne le konkretnih stripovskih del, ampak tudi tvojih pogledov nanje. Že leta 2017 je pri Založbi /*cf. izšla obsežna knjiga zbranih stripovskih kritik Kako je Jaka Racman postal fašist. Se ti zdi novo delo njeno nadaljevanje ali prej premik, celo oddaljevanje od takratne pozicije in koncepta knjige? Ali si, ko si izbiral teh 30 vključenih besedil, sledil lastni bralski poti ali poskušal vzpostaviti širšo sliko tega, kar strip danes je?

Najprej bi se zahvalil reviji Literatura in uredniku Matevžu Kosu za izdajo knjige, saj je pri nas za teoretska dela o stripu teže najti založnika kot za sam strip, ker bralcev teorija ne zanima ravno v tolikšni meri kot strip. V zbirki so povečini recenzije, ki sem jih pisal za Literaturo, po dva teksta pa sta še iz Mladine in rajnkih Pogledov, pri katerih sem začel kontinuirano pisati o stripu. Dan, ko je strip postal umetnost je v resnici nadaljevanje knjige Kako je Jaka Racman postal fašist, ki je izšla leta 2017 pri Založbi /*cf., in tudi koncept je ostal isti. Pišem o družbeno angažiranih stripih, v tej knjigi v širokem razponu, od prvega komunističnega stripa v Jugoslaviji, ki je izšel leta 1935 v Zagrebu, do stripa o ženskem spolnem organu in moškem pogledu nanj švedske avtorice Liv Strömquist. Hkrati pa tudi pri klasičnih delih, kot je denimo Srečni Luka, ki ravno letos praznuje osemdeset let, opozarjam na družbene anomalije, ki se pojavljajo v stripu. Obravnavam tako domače kot tuje avtorje, ki so bili prevedeni v slovenščino. Pri tem ni toliko pomembna kvaliteta stripa, kot tema, s katero se ukvarja. Žiga Valetič, ki piše kritike v Sodobnosti, je ob izidu knjige na Fejsu duhovito napisal, da recenziram tudi stripe, ki se jih kdo drug ne bi dotaknil niti s palico. Ali kot je nekoč dejal hrvaški avtor in kritik Darko Macan: iz slabih stripov se lahko naučiš več kot iz dobrih.

Na čelo zbirke postaviš kritiko Magne Purge, ki jo že v uvodu omenjaš kot prelomnico v svetu slovenskega stripa. Kako je to delo pretreslo slovensko stripovsko sceno in zakaj se ti zdi tako ključno?

Z Magno Purgo smo Slovenci, ki smo do takrat capljali za precej bolj razvito stripovsko sceno v Srbiji in na Hrvaškem, prevzeli primat v Jugoslaviji in se povsem enakovredno kosali z evropskim stripom, pravzaprav smo bili v samem evropskem vrhu, parirali so nam lahko samo Francozi in Italijani. Gatnik je ameriški underground prenesel v slovenski prostor, hkrati pa ohranil tudi izvirne prvine v slogu znamenitega reka »sex, drugs, and rock ‘n’ roll«. Pri Gatnikovih stripih, ki so izhajali od leta 1968 do 1973 predvsem v Tribuni, je povedno to, da so jih v veliki meri brali tudi intelektualci in pa ljudje, ki sicer niso brali stripov. Ravno to se je zgodilo tudi z Alanom Fordom, ki je v Jugoslaviji začel izhajati leta 1970 in ravno tako kot Magna Purga že takoj dosegel kultni status.

V mednarodnem kontekstu izpostaviš Spiegelmanovega Mausa kot delo, ki je stripu odprlo vrata v polje umetnosti. Kaj je bilo po tvojem pri njem odločilno? Njegova tema, forma ali trenutek, v katerem se je pojavil?

V resnici to velja samo za ZDA, v Evropi, predvsem v Franciji in Belgiji, je strip postal umetniška zvrst že proti koncu petdesetih let, ko se je v Ameriki dogajal največji pogrom nanj. Vsekakor je bila odločilna tematika holokavsta, zaradi katere je leta 1992 dobil pulitzerja, in takrat je bil tudi strip priznan kot umetniška forma. Ker pa je imela beseda comic še vedno slabšalni prizvok, saj je bil strip tretiran kot najhujši šund, so iz naftalina potegnili besedno zvezo graphic novel, ki se je prvič pojavila leta 1964, in tako stripu Maus brez slabe vesti podelili nagrado. In danes je v Ameriki ta izraz že skorajda povsem izpodrinil besedo comic, ki resda ni najbolj ustrezna, saj stripi že od tridesetih let prejšnjega stoletja niso zgolj ali povečini humoristični. Kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da je treba ameriško terminologijo prenašati in presajati tudi v druge jezike.

Kritika se dandanes kot tip besedila pogosto izmika jasni definiciji. Tudi tvoji zapisi se gibljejo med analizo in esejem, včasih skoraj pripovedjo. Kje v tej hibridnosti vidiš jedro kritike? Kaj te vodi, ko pišeš o stripu – risba, tehnika, ritem pripovedi, zgodba ali morda kaj čisto tretjega?

Pri recenziji stripa ne gledam zgolj na besedilo in risbo, ampak postavim strip tudi v družbeni ali zgodovinski kontekst, ga primerjam z drugimi deli avtorja ali drugimi podobnimi deli drugih avtorjev in napišem nekaj besed tudi o samem avtorju ali obeh, če sta risar in scenarist različna. Če je strip nastal po literarni predlogi, potem seveda pišem tudi o originalnem delu in njegovem avtorju ter primerjam stripovsko priredbo z drugimi, ki so nastale v preteklosti. Pri domačih avtorjih delam primerjave s tujimi, kajti vedno se je treba primerjati s svetovno elito, in ne zgolj med sabo, saj lahko šele takrat vidimo pomanjkljivosti ali napake in šele takrat lahko tudi sam avtor napreduje. Včasih dodam še kakšen doživljaj z avtorjem, če ga osebno poznam, ali kakšno anekdoto, kar poživi kritiko, hkrati pa ji ničesar ne odvzame. Tako da je zame pravzaprav hibridnost besedila samo plus.

Kaj se ti zdi pri vrednotenju stripa ključno in neizogibno?

Vsekakor risba, saj je strip vizualen medij, zato jo vedno detajlno analiziram in ovrednotim ter opozorim tudi na vse napake in anomalije, ki pri domačih avtorjih nikakor niso redkost.

Si ob ponovnem branju svojih besedil ugotovil, da se danes s katerim od svojih starejših kritiških zapisov ne strinjaš več?

Mislim, da ne.

Kako se ti zdi, da sta se v času, odkar ustvarjaš stripe in o njih pisno razglabljaš, spremenili stripovska in kritiška krajina?

Vsekakor sta se obe korenito spremenili. Včasih so stripi izhajali izključno v časopisih in revijah, danes pa jih več vidimo v galerijah kot v revijalnem tisku. Kar se kritike tiče, je bila nekdaj vezana skorajda izključno na mladinsko in študentsko periodiko, predvsem Mladino in Tribuno, danes pa jo najdemo skorajda povsod, od dnevnih časopisov do literarnih revij, seveda pa ne smemo pozabiti niti na radio, televizijo in medmrežje.

Kakšna je po tvojem vloga (stripovskega) kritika danes?

Mislim, da je pri stripovskem, pa tudi pri drugih kritikih, najbolj pomembno, da je neodvisen in objektiven. To je po drugi strani seveda zelo nehvaležno delo, saj si v tako majhnem kulturnem prostoru, kot je naš, kjer se vsi poznamo med seboj, hitro nakoplješ zamero, vendar je treba tudi za ceno prijateljstva ali osebnih koristi napisati objektivno kritiko, kar je edino pošteno tako do bralcev kot do avtorja.

Pogosto slišimo, da strip pri nas trenutno doživlja razcvet. Pa vendar: gre res za razcvet ali predvsem za večjo vidnost nečesa, kar je že dolgo obstajalo?

Na to vprašanje si odgovorila že sama z drugim delom stavka. Tukaj bi samo citiral preroške besede našega prvega stripovskega teoretika in kritika Franceta Zupana iz leta 1969: »Zelo verjetno je, da se bo odnos občinstva do stripa polagoma spremenil in bodo strip obravnavali prav tako resno kot film, pisali o njem redne kritike in prirejali razstave. Tak razvoj je popolnoma logičen – pa vendar marsikdo žaluje za tistimi časi, ko je bil strip samo imenitna, od šolnikov in staršev preganjana zabava. Kajti res je, da nobena umetniška zvrst ne živi od kritikov in zgodovinarjev, ampak od vitalnosti svojih avtorjev.«

V vsem svojem pisanju, pa tudi ustvarjanju, poudarjaš družbenokritično dimenzijo. Se ti zdi, da jo sodobni slovenski strip danes ohranja? Ali je umetnost sploh lahko zares apolitična?

Slovenski strip se je od srbohrvaškega, ki je imel tako v Beogradu kot v Zagrebu precej daljšo in bogatejšo tradicijo, predvsem pa veliko večji nabor avtorjev in revij, najbolj ločil po pomenskosti in izraznosti. Če je bil strip v Jugoslaviji, pa tudi drugod po Evropi, predvsem pustolovskega in humorističnega žanra, je bil pri nas ob tem tudi satiričen in družbeno angažiran, pri čemer je imela tukaj veliko vlogo revija Mladina. V zadnjem času se mi zdi, da je tega malo manj, saj se avtorji lotevajo različnih žanrov, od biografij do priredb knjižnih del, pri katerih pa ravno tako lahko izbirajo tematiko, ki je v osnovi družbeno kritična. Tvoje zadnje vprašanje bi si vsekakor zaslužilo širšo razpravo, sam pa sem prepričan, da ne.

Slovenski strip danes tiči v nekakšnem paradoksu: nikoli ni imel tolikšne podpore države in stroke, hkrati pa se zdi, da je še vedno ujet v majhen, samozadosten mehurček avtorjev in kritikov. Kako vidiš ta razkorak med »umetniškim statusom« stripa ter njegovim dejanskim dosegom in vplivom?

V prvem stavku si odlično definirala stanje stripa pri nas. Dejstvo je, da nimamo več stripovskih revij in stripa ne objavljajo niti časopisi, kar pa ni zgolj slovenski problem, ampak globalen. Ravno tako kot v tujini se stripi zdaj izdajajo v knjigah in prodajajo v knjigarnah, problem je samo, ker so pri nas veliko manjše naklade in veliko manjši honorarji, tako da je samo od stripa nemogoče preživeti, od risanja na splošno pa se da, sploh če imaš status umetnika. Ampak strip zahteva celega človeka, zato imamo tudi tako malo res izjemnih stripov, če seveda ne omenjam del Tomaža Lavriča, ki pa je razred zase. Po drugi strani pa se dosti piše in govori o stripu, kritika hvali vsako novo izdajo, imamo festivale in nagrade, imamo celo nacionalni dan stripa, kar daje vtis razcveta in kakovosti stripa pri nas, ki pa ne ustreza najbolj dejanskemu stanju.

Naslov knjige implicira skoraj konkreten trenutek. Je ta dan zate dejanski ali bolj metaforičen? Ali pa gre za proces nekakšnega dokazovanja, ki morda še vedno ni zaključen?

Dejansko sem imel v mislih leto 1977, ko je v Ljubljani izšla Magna Purga, v Zagrebu pa je skupina Novi kvadrat začela kontinuirano objavljati novovalovske stripe v Poletu. Takrat je strip de facto postal del umetniške kulture v Jugoslaviji, kar je država uradno potrdila tudi z najbolj prestižno nagrado za mlade ustvarjalce Sedem sekretarjev Skoja, ki sta jo dobila tako Kostja Gatnik kot Novi kvadrat. Stripu kot mediju se seveda ni treba prav nič dokazovati, toliko bolj pa se morajo dokazovati avtorji sami, saj imamo v stripu še vedno dosti šunda in celo kiča, pa tudi veliko povsem solidnih del.

V knjigi pišeš o številnih kultnih stripih, zato bi se za konec obrnila k sedanjosti: kateri strip ali avtor te je v zadnjem času najbolj navdušil in bi ga priporočil v branje?

Izmed domačih bi priporočil vizualno sijajne Škerlove Bobre (Škrateljc, 2024) in Klemenčičeve Superjunake in druge (Forum, 2025), o obojih pišem tudi v knjigi. Nobena od teh dveh knjig ni bila niti nominirana za nagrado zlatirepec, kar več pove o sami nagradi kot o stripih. Pri tujih avtorjih pa bi izpostavil enega največjih sodobnih striparjev in sploh enega največjih v zgodovini, Francoza Edmonda Baudoina, čigar prvi prevod v slovenščino smo dobili lani v podobi Travestita. Pri tem stripu ni toliko pomembna sama zgodba, ki je v resnici povsem banalna, kot način, kako je povedana. Lahko ga bereš vedno znova in vsakič boš odkril kakšen nov detajl in nov pomen, da izjemne likovne interpretacije sploh ne omenjam. Strip vsekakor ni za vsakogar, bi ga pa zelo priporočil vsem literarnim in likovnim sladokuscem.