Preobleka

Travestit je opis groze osamljenosti, moj avtoportret v najbolj nesrečnem obdobju mojega življenja.

(Mircea Cărtărescu, Romania Literara, 2013)

Lani je minilo okroglih trideset let, odkar se je mednarodna potujoča protivojna stripovska razstava v organizaciji nizozemske fundacije AWA (Anti War Action) v zadnjem letu državljanske vojne v Jugoslaviji ustavila tudi v ljubljanskem Škucu. Na njej so izbrani domači avtorji sodelovali z nekaterimi povabljenimi striparji iz tujine, med drugim z Američanom Petrom Kuperjem (1958), Italijanom Lorenzem Mattottijem (1954) ter Francozoma Enkijem Bilalom (1951) in – Edmondom Baudoinom (1942). Slednji (zanj sem takrat sploh prvič slišal) me je povsem prevzel z dvostranskim nemim stripom brez naslova, v katerem je grozo vojne predstavil s povsem nemočnim golim dekletom v različnih obrambnih pozah in položajih, obkroženim s slikami grozljivo in groteskno spačenih moških obrazov. Ti so narisani z močnimi in masivnimi ter čustvenimi in doživetimi gestami in potezami čopiča, ki so v popolnem nasprotju s krhko linijo črnolasega ženskega akta, pri katerem samo na zadnji sliki vidimo njen vprašujoči in obtožujoči obraz. Baudoinovo ljubezen do upodabljanja žensk lahko primerjamo z Gauguinovo, tako v smislu vizualnega odnosa umetnika do modela kot tudi v smislu specifičnosti njunega stila pri risanju akta, poleg tega pa jima je skupen še pozen začetek ukvarjanja z likovno umetnostjo. Oba sta bila namreč finančna uradnika in risarska samotarja in samouka, ki sta se začela z risanjem in slikanjem intenzivno ukvarjati šele v zrelih letih. Baudoin je začel krajše stripe v različnih revijah občasno objavljati pri dvaintridesetih letih, svoj prvi album Tlakovane poti (Les sentiers cimentés, 1981), s katerim si je tlakoval profesionalno stripovsko kariero, pa je izdal pri skoraj štiridesetih.

Naslov romana Mircea Cărtărescuja (1956) in istoimenskega Baudoinovega stripa Travestit je v resnici zavajajoč (kot je zavajajoča tudi sicer sijajna naslovnica slovenske izdaje, ker na njej ne vidimo travestita iz naslova, ampak zgolj stranski ženski lik iz romana), saj ne gre za pripoved o travestizmu, homoseksualnosti ali interspolnosti, ampak je to metafora človeka, ki skozi spomine na otroško in najstniško raziskovanje spolnosti in spolne identitete ter osamljenost na robu shizofrenije išče svojo potrditev, pri čemer so že tako krhke meje med resničnostjo in domišljijo z dvojnostjo protagonista še bolj nejasne in nas z različnimi interpretacijami zapletajo kot pajkove niti. Tema travestizma ni predstavljena kot verzija spolnosti, ampak kot prispodoba za številne vloge v človekovem življenju, ki zakrivajo ali razkrivajo njegovo resnično naravo. Glavnega junaka Victorja tako vidimo v vlogi otroka, ki želi ugajati, najstnika, ki skriva svojo negotovost, pisatelja, ki hlepi po priznanju, in ne nazadnje moškega, ki zadovoljuje svoje spolne potrebe. Cărtărescu se sprašuje, v kolikšni meri so te vloge dejansko on sam, v kolikšni pa le preobleka (Travesti, kot se glasi izvirni naslov romana, po romunsko pomeni tudi preobleko), ki si jo je nadel pred družbo.

Zgodba se dogaja na enotedenskem poletnem šolskem taboru v odročni romunski vasi Budili. Victor je asocialen sedemnajstletnik, ki sanjari, da bo nekoč postal velik pisatelj in napisal velik tekst. »Kako čuden sem bil takrat,« se spominja sedemnajst let kasneje. »Moja moda so bila polna vozlastih zavojev, moji možgani pa so izločali spermo sanj. Bil sem zarodek v temnem trebuhu sveta.« Do sošolcev ima podcenjujoč odnos, saj se mu zdijo neumni in vulgarni: »Jaz sem človek duha, oni pa ljudje mesa.« Na poti v Budilo je avtobus poln vulgarnih pesmi in prostaškega smeha, ki jih Victor stoično prenaša, Savin in Clara, sedeča poleg njega na zadnjem sedežu, pa se z mešanico vzvišenosti in gnusa ravno tako distancirata od hrupnih sošolcev. Z njima se kasneje tudi največ druži, kadar že ne ždi v sobi in prebira Kafkove »Preobrazbe«, medtem ko drugi fantje praznijo steklenice konjaka ob opolzkih pogovorih o puncah, pri čemer je njegov odnos z lepo Claro zgolj platonski. Bolj ga privlači Lulu (ki je bil že na avtobusu najbolj glasen in predrzen), čeprav ne zaradi fizičnega videza, saj je »majhen kot pritlikavec, s preširokimi rameni, ptičjim obrazom in izbuljenimi, s krvjo zalitimi očmi pod vlažnimi obrvmi«.

V knjigi ni jasne meje med Victorjevim početjem pri sedemnajstih letih in tistim, kar doživlja kot pisatelj, ki pri štiriintridesetih v gorski koči nekje v Karpatih piše svoje »veliko delo«, kar je Baudoinu odlično uspelo prenesti v strip, saj se zaradi njegovega izrazitega grafičnega sloga v tehniki chiaroscuro brišejo starostne razlike na obrazu osrednjega protagonista. Fant se oklepa svojih obsesij, v katerih se te zlivajo s spomini in nočnimi morami, pri čemer ni jasno, ali ga kot pisatelja pisanje osvobaja ali daje njegovim notranjim demonom novo energijo. Ravno tako so v stripu zabrisane meje med resničnostjo in fikcijo, pri čemer bralec večkrat ne ve, kje se konča ena in začne druga, kaj je res in kaj ne. Nasprotno pa je Baudoin jasno začrtal pripovedno mejo med svojim obiskom Romunije in srečanjem s pisateljem ter na drugi strani njegovim romanom, saj so Baudoinovi avtobiografski prizori, ki prekinjajo tok pripovedi, vizualno prikazani z dvojnimi odebeljenimi okvirji sličic, da jih takoj ločimo od izvirnika, pri čemer nam dodatne sekvence nikakor ne otežujejo in zapletajo fabule, kot bi mogoče pričakovali, ampak so zgolj svojevrsten predah med nasičeno Cărtărescujevo pripovedjo.

Victorjevi spomini v koči pa segajo tudi dlje v preteklost, denimo do spominov, kako ga je mama do četrtega leta oblačila in nagovarjala kot punčko, kot tudi do prve spolne izkušnje pri sedmih letih, ko sta se s sosedovim fantkom Danom otipavala po spolovilih. Pri trinajstih letih je v domači knjižnici našel knjigo o spolni vzgoji, ki ga je povsem prevzela, čeprav se je moral prebijati skozi sto strani ovinkarjenja in zabrisanih namigov, preden je prišel do tehničnega opisa spolnega akta, ob katerem je dobil prvo erekcijo. Baudoin jo pronicljivo prikaže s falusom, pri katerem je njegova glava hkrati obraz mladega Victorja, ki skorajda v transu bere pričujočo knjigo, spolni ud pa se kot velika goba iz glave razrašča do mod. Podoben vizualni koncept je uporabil že v stripu Potovanje (Le voyage, 1995), v katerem se glavnemu junaku iz glave izrisujejo misli, kar je uporabil tudi pri Victorjevih halucinacijah s pajkom (ki je tudi na naslovnici originalne izdaje) kot grozljivo metaforo njegove osamljenosti. Prividi pa ga ne spremljajo samo v Budili, ampak tudi v gorski koči, kjer se v shizofrenih spominih poleg pajkov in kač v temačnih jamah in gotskem dvorcu pojavlja še njegova štiriletna sestra dvojčica, ki je v resnici on sam. Impresivna je celostranska sanjska podoba Victorja kot hemafroditskega otroka z dolgimi, zlatimi kodri, razvitimi, okroglimi prsmi, širokimi boki in falusom, ki v pozi fetusa lebdi sredi temne gmote razgibanih miniaturnih moških in ženskih teles. Baudoin mojstrsko izrisuje mračne podobe ljudi, narave, arhitekture in halucinacij v tehniki chiaroscuro z mastnimi črnimi linijami in ploskvami, ki s teksturo suhega čopiča prehajajo v belino ter brišejo mejo med realnostjo in fantazijo.

Victor se na taboru v naravi največkrat sprehaja sam, ali pa s Claro in Savinom, in čeprav celotna pokrajina kar dehti od Baudoinove senzibilne erotike – pri kateri ravnina in vzpetine asociirajo na golo žensko telo, zadnjico in prsi –, pri tem ne čuti nobene spolne sle, povsem drugače od odraslega Victorja v gorski koči, ki po živalsko zadovoljuje svoj libido z mlado strežnico s stoičnim izrazom ženske v vlogi seksualnega objekta. V stripu so prisotne številne gole ženske figure, vendar ne kot erotika sama po sebi, temveč – tako kot v dvostranskem protivojnem stripu z začetka te kritike ‒ kot simbol ranljivosti in nemoči. Sicer pa ves teden v Budili mineva v pričakovanju zadnjega večera in tradicionalne zabave v kostumih, kjer je Victor samo pasiven opazovalec, dokler do njega ne pristopi Lulu, oblečen v žensko z bujnim umetnim oprsjem, košato lasuljo in kričeče naličenim obrazom, ga grobo privije k sebi ter strastno poljubi, nakar Victor pobegne pred njo/njim v svet svojih halucinacij. »Ostani,« zavpije Lulu, ko steče za njim in se prebija skozi gozd pajčevine v gotskih sobanah, dokler se ne znajde v objemu ogromnega pajka. Baudoinove podobe prividov so naravnost impresivne, avtor jih prikazuje z različnimi debelinami razkošnih potez čopiča in pronicljivim kontrastnim grafičnim senčenjem, pri čemer belino zapolnjuje z raznovrstnimi teksturami, ki dajejo slikam pridih mističnosti. Na zadnji strani vidimo pisatelja Victorja v gorski koči – kjer je pustil rokopis svojega »velikega romana« –, kjer ob tem, ko se odpravlja v dolino, na orošeno ogledalo na steni s prstom napiše eno samo besedo, »izgini«, pri čemer se beseda lahko nanaša na njega samega, Luluja, mladega Victorja, halucinacije ali notranje demone.

Stripovska mojstrovina za literarne in likovne sladokusce, pri kateri boste z vsakim novim branjem odkrivali nove detajle in nove pomene.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.