Mož, ki je bil vojak

Alan Ingram Cope (1925–1999) ni doživel bombardiranja Pearl Harbourja, ni se boril na Iwo Jimi in na dan D se ni izkrcal v Normandiji. V vojno je vstopil šele, ko se je že skoraj končala. Za japonski napad je izvedel iz časopisov, ki jih je raznašal kot dijak. In se s tem preživljal. Februarja 1943 je bil star osemnajst let in vpoklicali so ga v vojsko. Na svoj dvajseti rojstni dan, 19. 2. 1945, pa se je znašel v Evropi. 

In dobil svoj strip. Pravzaprav čisto po naključju. Namreč, Emmanuel Guibert (1964) je Alana srečal povsem slučajno, ko ga je na ulici vprašal za pot. Alan je od upokojitve živel na francoskem otoku Re. Bilo je prijateljstvo na prvi pogled. Pri drugem sta se že sprehajala po plaži ob Atlantskem oceanu in se pogovarjala. Pravzaprav je govoril samo devetinšestdesetletni Alan, devetintrideset let mlajši Emmanuel pa ga je poslušal z odprtimi usti. Zgodbo o človeku, ki je kot vojak prišel v Francijo. In tam ostal. Njegova vojna ni bila krvava kot bitka na Neretvi ali Sutjeski. In njegova zmaga ni bila veličastna, saj ni sodeloval v nobenem boju. Ko so prodirali proti Pragi, so nekoč ponoči nanje pomotoma streljali češki partizani. To je bilo pa tudi vse. Sicer pa je bil najbolj grozljiv dogodek v Alanovi vojni smrt mladega nemškega vojaka, ki ga je nevede pregazil njihov lastni tank. »Od malega vojaka ni ostalo čisto nič. Še njegovo čelado je zdrobilo,« je povedal. Bil je dober pripovedovalec in svoje doživljaje, ki niso bili ravno atraktivni, je podajal mirno in preudarno, a tako živo, da jih je Guibert videl kot v stripu. In tako je nastal strip.

Alanova vojna je v letih od 2000 do 2008 izšla v treh zvezkih, kasneje pa sta izšli še knjigi Alanovo otroštvo (2012) ter Marta in Alan (2016), s čimer je naključni Američan iz Kalifornije postal pravi stripovski junak. Alanova vojna ni prvi Guibertov strip o drugi svetovni moriji, vzroke zanjo je prikazal že v svojem prvencu Brune (1992) o vzrokih in vzponu nacizma v Nemčiji, ki ga je risal kar sedem let. Pri nas je najbolj poznan kot scenarist otroških serij Ariol (z Marcom Boutavantom) in Sardina v vesolju (z Joanom Sfarjem). V prvi skozi oči modrega oslička upodablja deški vsakdan in hkrati pomete z žanrskimi stereotipi, v drugi pa pripoveduje o dogodivščinah gajstnega rdečelasega dekliča, ki se s skupino sirot na gusarski vesoljski ladji bori proti kozmičnemu diktatorju. Na Hrvaškem pa je pred desetletjem izšel njegov Fotograf, o vojni v Afganistanu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Biografski strip govori o fotoreporterju Didierju Lefevru, ki se je leta 1986 pridružil skupini Zdravnikov brez meja, s katerimi je v navzkrižnem ognju med Sovjeti in mudžahedini skušal vsaj malo celiti rane prebivalstva, povzročene tako z ene kot z druge strani. Bolj kot sama fabula je pri bralcih in kritikih vzbudila zanimanje kolažna likovna tehnika, pri kateri je med kolorirane risbe vključil originalne črno-bele Lefevrove fotografije. Slednje pri tovrstnih likovnih eksperimentih navadno izpadejo kot tujek v stripovskem tkivu, v pričujočem albumu, ki je bil sicer v celoti narisan po fotkah, pa so simbiozno vključene v sam strip. Nasprotno pa je Alanova vojna skorajda v celoti narisana (razen družinskih fotografij na koncu knjige), vendar imamo zaradi konturne risbe in sivinskih tonov občutek, kot da gledamo fotostrip.

Strip je razdeljen na tri dele, v prvem spremljamo Alana Copa na urjenju v Fort Knoxu, kjer je bil najprej tankist, potem vezist in na koncu še inštruktor. Uvodni del je pravzaprav sestavljen iz različnih bolj ali manj zabavnih zgodbic iz vojaškega življenja, od spoznavanja tovarišev preko vojaškega drila in urjenja do žurerskih obiskov mesta – doživljajev, ki bi se lahko kadarkoli in kjerkoli pripetili vsakemu vojaku. Drugi, osrednji del zajema kronološko sicer najkrajši čas dogajanja, od izkrcanja v francoskem Le Havru 19. februarja do konca vojne. S tem, da je Copova enota zaradi logistične napake za dva meseca obtičala  v Normandiji, saj je vojska njihovo orožje in vozila poslala v napačen kraj. Potem pa se je začelo potovanje, ki je bilo, kot pravi Cope, res nenavadno. Po Pattonovem ukazu (za katerega bojda ni vedel niti general Eisenhower) so morali prodreti čim bolj na vzhod, da bi prehiteli Ruse pri osvajanju ozemlja. Vozili so se samo po stranpoteh, tako da Cope ni videl kaj prida mest in lokalnih znamenitosti, in v Prago so vstopili v trdi temi. Tako kot v predhodnem delu je tudi tukaj vse polno anekdot in utrinkov, ki nam v odsotnosti akcijskih prizorov lucidno prikažejo usode in medsebojne odnose vojaških protagonistov. Pa tudi lokalnih prebivalcev, ki so tako ali drugače pustili sledi v Alanovem spominu.

Tretji del biografskega mozaika je najbolj pisan in časovno najdaljši, saj orisuje obdobje od konca vojne pa tja do osemdesetih let. Po demobilizaciji je še pol leta pogodbeno delal za ameriško vojsko, potem pa se je vrnil domov. Razen nekaterih ključnih protagonistov Cope precej bežno opisuje ljudi, ki jih je spoznal ali se z njimi spoprijateljil. Tudi o ženskah, s katerimi je bil v intimnejših odnosih, ne govori prav dosti. Tako povsem mimogrede omeni prijateljevo sestro (ki ji je pisal pisma), čeprav sta bila zaročena, potem pa se razmerje konča ravno tako hitro, kot je bilo omenjeno. Potem ko razdre zaroko, se vrne v Francijo k punci, ki jo je spoznal med vojno (čeprav tega srečanja v drugem delu sploh ne omenja), in tam ostane do smrti. Proti koncu knjige razglablja tudi o družbenih in verskih vprašanjih (slednja so v ameriških (avto)biografskih stripih nasploh precej pogost pojav, spomnimo se samo slovitih Thompsonovih Odej), pri čemer ob zaključku religioznih razprav duhovito zapiše, »da se je lepega jutra prebudil kot heretik«. Tretji del nima z Alanovo vojno v resnici več nobene zveze, pač pa so to predvsem spomini starca, ki v pogovoru z Guibertom podoživlja svoja mladostna (pa tudi zrelejša) leta in pronicljiv pogled na življenjsko pot, po kateri je vedno hodil počasi, a odločno, kar simbolično nakazuje tudi sama naslovnica stripa.

Razkošna dvostranska ilustracija v modrih odtenkih prikazuje v prvem planu vojaka, vzpenjajočega se v klanec, v ozadju pa v rahli meglici razvejena drevesa, ki se krčevito vzpenjajo proti nebu in spominjajo na pejsaže Dina Battaglie (1923–1983), čigar vojaške zgodbe vizualno sodijo v sam vrh stripov o drugi svetovni vojni. Sam strip, narisan v slogu »ligne claire«, jasne, močne črte enake širine brez senčenja, je sicer povsem drugačen od Battaglieve kontrastne črno-bele risbe s teksturnim grafizmom ter čustvenim in doživetim prikazom vojaškega življenja in bojev, v primerjavi s katerimi izgledajo Guibertove slike kot suhoparen dokumentarec. Battagliev mraz reže do kosti in vojaki s trpečimi obrazi v dolgih, ponošenih in umazanih plaščih se zlivajo v človeško gmoto zimskih pejsažev. Pri Guibertu je menjava letnih časov komajda opazna, vojaki v brezhibnih uniformah s skrbno izrisano draperijo pa s skopo obrazno mimiko stoično prenašajo vsakdanje tegobe. 

Čeprav Emmanuel Guibert v svojem stripovskem opusu skorajda lavričevsko menja likovne sloge, od skicoznih krokijev s svinčnikom in risb z ogljem do sproščenih akvarelov in realističnih slikarskih platen, se je v Alanovi vojni odločil za čisto linijo s sivinskimi ploskvami, s katero kljub monotonosti risbe prepričljivo oriše biografijo glavnega protagonista. Njegova risba ni battaglievsko bogata in razkošna, vendar nam s skopo linijo natančno in realistično prikaže tako vojaško bojno tehniko in same vojake kot prizore iz civilnega življenja v urbanem in ruralnem okolju. Strip o majhnih in nepomembnih dogodkih nekega vojaka je postal veliko in pomembno delo nekega risarja.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS