Stripovska preobrazba

Peter Kuper in Franz Kafka, Preobrazba. Prev. Primož Čučnik. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Littera picta)

Iztok Sitar

Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec. Jud, ki je živel na Češkem in pisal v nemškem jeziku. Pa tudi doma je bil tujec, posebno v odnosu do avtoritativnega očeta. Kot Gregor Samsa, ko se je spremenil v ungeziefer. Dobesedni prevod nemške besede je golazen, kar je hkrati tudi zaničljiv izraz za manjvredne ljudi ali raso. Kot piše Kafka v »Pismu očetu«, je njegov oče, ki je sprejel nemški način življenja, tako imenoval Kafkovega judovskega prijatelja, igralca Jizchaka Löwyja. Ironija pa je, da so bili za Hitlerja vsi Judje ungeziefer. In Kafka bi verjetno končal v koncentracijskem taborišču, tako kot njegove sestre in Milena Jesenska, če ne bi že prej umrl za jetiko.

Avtor nas že v prvem stavku postavi pred neizpodbitno dejstvo. Glavni dogodek, po katerem nosi naslov novela, se je že zgodil, ne vemo pa, kako in zakaj. Kar tudi Gregorju Samsi ni jasno. Vendar preobrazbo sprejme kot dejansko stanje in bolj kot to, da se je spremenil v nekakšnega žužka, ga skrbi, da bo zamudil v službo. Da je spremenjen, spozna po trebuhu, prepasanem z zatrdelimi oboki, trdem oklepu na hrbtu in »obilju nožic, ki mu nemočno migotajo pred očmi«, kot ga je skopo opisal Kafka, pri čemer je založniku Kurtu Wolffu v pismu napisal, da se na naslovnici knjige nikakor ne sme videti insekta, »niti od daleč«. V kasnejših izdajah se uredniki in ilustratorji seveda niso več ozirali na Kafkovo željo, ampak so upodabljali glavnega junaka ne samo na platnicah, temveč tudi v notranjih ilustracijah, najpogosteje v podobi ščurka. To je namreč ena najbolj poznanih žuželk, pa tudi ena največjih nadlog, saj v shrambah in skladiščih povzročajo kontaminacijo hrane, poleg tega pa so tudi prenašalci virusov nekaterih bolezni. Ščurek je tudi sinonim za škodljivca, ki so ga kot rasistično žaljivko večkrat v zgodovini uporabljali za »manjvredne« ljudi ali celo narode – tako so denimo Hutujci imenovali Tutsije v ruandskem genocidu leta 1994. Leta 2006 je iranski risar Mana Nejestani, avtor časopisne stripovske priredbe Kafkove novele, uporabil besedo ščurek v azerbajdžanskem jeziku in pristal v zaporu. Po pobegu iz države je leta 2014 v Franciji narisal strip Iranska preobrazba, v katerem je čustveno opisal »kafkovske« razmere v arestu. Zaradi dvoumnosti besede bom za spremenjenega Gregorja zato v besedilu uporabljal nevtralnejši izraz »hrošč«.

Preobrazbo v stripu prvič zasledimo leta 1996, ko je legendarni ameriški risar Robert Crumb po scenariju Davida Zana Mairowitza narisal Kafkovo biografijo za znamenito zbirko For beginners. Kafkov življenjepis se nevsiljivo prepleta z zgoščenimi priredbami romanov in nekaterih kratkih zgodb, kar ustvarja svojevrstno simbiozo med avtorjem in njegovim delom. Absurdnost, strah pred zunanjim svetom, avtoriteto in oblastjo, tesnoba, odtujenost, zapuščenost, občutek krivde in kompleks manjvrednosti so značilni tako za pisatelja kot njegovo literaturo, v kateri pridejo še posebno do izraza ravno v Preobrazbi. Crumb je glavnega junaka v celoti upodobil v živalski obliki, medtem ko mu je Kuper pustil stilizirano človeško glavo. Njegov značilni temačni slog z oglato risbo in ploskovnim senčenjem, pri katerem ne varčuje s črnim tušem, je kot nalašč za prikaz mračne in klavstrofobične atmosfere, ki preveva novelo in strip. Figure so stilizirane, kar mu omogoča podobnost glavnega protagonista v človeški obliki, ki ga vidimo v flešbekih, z živalsko prikaznijo, v katero se spremeni. Pri Crumbu sta to vizualno dve povsem ločeni bitji – hrošč je tudi manjši, v velikosti hišnega psa – pri Kuperju pa imamo občutek, da se je Samsa dejansko preobrazil v pošastnega žužka, saj tudi njegova velikost ni veliko manjša od človekove. Ko tretjeosebni pripovedovalec govori o Gregorjevem življenju pred preobrazbo, ga Kuper nariše v oblačku v isti pozi kot hrošča, ki se spominja svojih človeških dni, tako da je podobnost še bolj očitna in srhljiva. To je ena od prednosti vizualne komunikacije, ki v tiskani besedi pač ni bila mogoča. Dober likovni primer je tudi prikaz Gregorjeve male sobe, ki jo Kuper nariše iz različnih zornih kotov, vključno z veliko sliko podrobne razporeditve pohištva iz ptičje perspektive, tako da ima bralec poleg natančnega pregleda tlorisa tudi ravno tak občutek utesnjenosti, kot ga ima na začetku glavni junak stripa. Kasneje, ko se navadi svojega novega telesa in obvlada svoje gibalne sposobnosti, ob plazenju po stenah in stropu občuti tako telesno kot duševno ugodje. Spremeni se tudi njegov prehranjevalni okus, in jedi, ki so mu bile še včeraj všeč, mu ne teknejo več. Kuper nam duhovito prikaže novi Gregorjev jedilnik z ostanki pokvarjene in gnile hrane, razprostrte na starem časopisu, požrešno konzumiranje in vizualno doživet oris prijetnega počutja in občutja po obilnem kosilu, ki ješčega žužka vrže dobesedno na hrbet.

Tudi ostale osebe so dobro prikazane, čeprav so pri Crumbu bolj življenjske, sploh oče, ki ga je Kafka portretiral po svojem očetu, kar je v stripovski biografiji, kjer nastopata oba, še posebej razvidno, saj sta vizualno skorajda povsem enaka. Kljub temu da se je Gregor spremenil v žuželko, pa ima od vseh protagonistov še najbolj človeški značaj. Kot je rekel Vladimir Nabokov, je preobrazba v hrošča iznakazila njegovo telo in izpostavila njegovo človečnost. Pri drugih družinskih članih je proces ravno obraten, kar je najbolj razvidno pri sestri Greti, ki je na začetku še najbolj razumevajoča do brata, proti koncu pa vedno bolj sovražno nastrojena, kar Kuper poudari s kričanjem. Kriči in rohni tudi oče, in to bolj ali manj od vsega začetka, mati pa se v svoji nemoči večinoma nebogljeno cmeri. Kar se tiče likov, ki niso člani Gregorjeve družine, je Kuperju najbolj uspel portret prokurista, možaka v srednjih letih, ki že s svojo dominantno in pedantno postavo ter pojavo nakazuje strogost in natančnost višjega uradnika. Služkinja je bolj karikirana, saj je z ognjenimi lasmi, ki se kot plameni vzpenjajo proti nebu, podobna čarovnici Winnie iz Disneyjevih Sandersonovih sester, medtem ko so trije podnajemniki hudomušno narisani kot trojčki s popolnoma istimi gibi in pozami, s čimer spominjajo na legendarne brate Dalton v znamenitem Morrisovem stripu Srečni Luka. Kontrast med satirično upodobljenimi človeškimi protagonisti in tragično usodo Gregorja Samse je subtilno prikazan na bogati večerji podnajemnikov, ki jih shirani in sestradani hrošč skrivoma opazuje skozi priprta vrata.

Besedilo je seveda močno skrajšano in zgoščeno, tako da so Gregorjeva razmišljanja in nekateri dogodki, ki jim je Kafka namenil precej prostora, osiromašeni, po drugi strani pa je Kuperju z vizualno upodobitvijo uspelo potencirati nekatere prizore, kot je – poleg že omenjenih – zadnji obisk hrošča v stanovanju. Zaradi rane, ki mu jo povzroči oče, namreč izgubi svojo gibljivost in za prečkanje sobe potrebuje veliko časa, po steni ali stropu, kjer se počuti najbolj lagodno in sproščeno, pa sploh ne more več plezati. Proti večeru odprejo vrata njegove sobe, tako da lahko ležeč v temi opazuje vso družino pri osvetljeni mizi in posluša njihove pogovore. Po večerji Gregorja pritegne glasba njegove sestre, ki ga tako prevzame, da se odloči Greti razkriti svojo skrivnost, ki je kot človek ni zaupal nikomur, namreč da ji je hotel omogočiti študij na konservatoriju. Vendar ima učinek njegove prisotnosti pred družino in podnajemniki, ki ga prvič vidijo, povsem drugačen efekt, zato se odloči vrniti v svojo sobo. Kafka naturalistično opisuje njegovo neokretno obračanje, ki je zaradi invalidnosti vse prej kot enostavno in hitro, ter povratek v sobo, Kuper pa ga nadgradi s pretresljivim portretom shirane pojave hrošča in navkljub stilizaciji prepričljivo obrazno mimiko, v kateri srhljivo doživeto zajame njegovo duševno stanje.

Avtor se zvesto drži literarne predloge, tako kot pri priredbi Conradovega Srca teme – in drugače kot pri ostalih kratkih zgodbah, ki jih lahko beremo v Stripburgerjevi knjigi z enostavnim naslovom Kafka. Pri slednjih si je privoščil več umetniške svobode z vključevanjem različnih družbenih elementov ali popolnoma drugačno upodobitvijo, s tem, da niso zgolj likovna obnova zgodb, ampak povsem avtorjeva interpretacija. Tako ima stripovska priredba Preobrazbe več skupnega s Srcem teme kot pa s kratkimi zgodbami. Obe sta razdeljeni na tri dele, v katerih imamo romaneskno strukturo z zapletom, vrhom in razpletom, obe pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec in v obeh je zadnje poglavje posvečeno umiranju, najsi Kurtza najsi Samse. In veliko bolj se nas dotakne smrt živali kot človeka. Pa ne zato, ker je bil Kurtz negativec, saj so v Conradovem romanu bolj ali manj vsi, pač pa zaradi odlične likovne upodobitve hiranja, ki je pri Srcu teme vizualno precej bolj neprepričljiva in medla, k čemur veliko pripomore tudi ne najbolj posrečen slog risanja z anatomskimi anomalijami. Na koncu drugega poglavja Gregor spozna, da se ga je družina dokončno odrekla, kar je ponazorjeno z očetovim metanjem jabolk vanj, pri čemer se eno zarije v njegov hrbet, kar povzroči počasno in trpeče umiranje. V tretjem delu spremljamo metamorfozo ranjenega hrošča, ki jo avtor doživeto prikaže z različno debelino in trdostjo linijske risbe, pri ploskovnem senčenju pa stopnjuje efekt hirajočega stanja s praskanko. Če je bil še na začetku poglavja Gregor kljub rani na hrbtu čvrst in trden, je na koncu samo še gnijoča gmota. Eden najlepših in najpretresljivejših prizorov v knjigi je dvostranska scena umiranja s panoramsko sliko temačne sobe z rahlimi obrisi odvečne krame, sredi katere v soju jutranjih žarkov leži razpadajoče hroščevo telo z zaprtimi očmi in odprtimi usti, kot bi se hotel Gregor Samsa še po smrti opravičiti za svoje življenje.

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Beli človek, črno srce

    Iztok Sitar

    »Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

Izdelava: Pika vejica