LUD Literatura

Kako so slovenski klasiki sestopili s slovenskega Parnasa

Tomaž Lavrič: Slovenski klasiki v stripu 2. Buch, Ljubljana 2022

Iztok Sitar

»Naša slikovna knjiga Slovenski klasiki v stripu je obsežen zbir kratkih, večidel satiričnih stripovskih upodobitev, ki so jih številni stripovski ustvarjalci posvetili našim nacionalnim umetnostnim veličinam, njih poglavitnim in občepoznanim umetniškim delom, kot tudi nekaterim svojstvenim pojavom znotraj kulture vobče.« S temi besedami je leta 2009 urednik Tomaž Lavrič pospremil tisto knjigo na pot med slovensko stripobralstvo. Stripi so namreč že od leta 1992, ko se je Lavriču in Štandekerju porodila zamisel, »kako preprostemu ljudstvu domači strip« in slovenska klasična dela, od likovnih do literarnih kanonov, »udomačiti ino priljubiti«, izhajali v Mladini. V knjigi je zbranih sto osemdeset stripov šestinšestdesetih avtorjev, od Kostje Gatnika in ponatisa njegove »Pesmi starega Kranjca« iz Magne Purge do samega Lavriča, ki je prispeval levji delež, vmes pa so malone vsi takratni še živeči slovenski striparji, tako da je zbirka hkrati tudi svojevrstna enciklopedija domačega stripa. Omeniti moram še, da je v knjigo med različnimi pokloni avtorju vključen tudi moj prispevek.

»Okroglih ducat let je naokoli, kar je luč sveta ugledala prva zbirka monumentalnega narodnobuditeljskega umetniškega projekta Slovenskih klasikov v stripu,« začenja predgovor v drugi knjigi Tomaž Lavrič, ki je pred leti na Fejsu omenil, da pripravlja novo izdajo klasičnih del, »ki niso bila pripuščena v panteon slovenskega stripovstva« v prvi izdaji, ter pozval in povabil svoje kolege k sodelovanju. Ker pa je bil odziv zaradi bog si ga vedi kakšnih razlogov precej medel in mlačen, »se je bistro domislil, da bi bilo pravzaprav hitreje, ceneje in dosti manj živce parajoče, ko bi vse ročno postoril kar sam«. Tako je Lavrič kompleten avtor druge, sicer pol tanjše knjige, kar pa nikakor ni vplivalo na kvaliteto – ravno obratno, če je bilo v prvi zbirki risarsko in/ali scenaristično nekaj precej siromašnih umotvorov, so v pričujoči zgolj bolj ali manj izvrstni stripi. Koncept in grafično oblikovanje sledita prvinski izdaji, kjer nas z naslovnice gleda superherojski Ivan Cankar v izvedbi Kaje Avberšek, tako da je povsem logično, da je na drugi upodobljen superherojski France Prešeren, ki ga je, jasno, narisal sam avtor. 

Prešernovstvo pa se z naslovnico seveda ne konča, ampak šele dobro začne, saj so v knjigi kar tri priredbe njegovih pesmi (drugi avtorji so predstavljeni zgolj z enim ali kvečjemu dvema deloma). V »Gazelah pedofilske poezije« ga Lavrič prikaže, kot je razvidno že iz samega prirejenega in dopolnjenega naslova, v podobi nepoboljšljivega ženskarja, ki gleda za vedno mlajšimi dekletci, v pesmi »Kam« kot oženjenega copatarja, ki se grozno boji svoje žene Julije in ne ve, kam bi pobegnil pred njo, v romanci »Neiztrohnjeno srce« pa izvemo, kaj je bil dejanski razlog, da je pesnikovo srce v pesmi dobesedno skopnelo.

Tako kot Prešerna se Lavrič brez dolžnega spoštovanja loti tudi drugih slovenskih veličin, v svojo obrambo pa na začetku knjige citira malce prirejen verz sedme pesnikove gazele: »Kdor jih bere, vsak drugače moje stripe sodi, eden hvali in drugi vpije: ›Fej te bodi!‹« Sicer pa v knjigi niso obravnavani zgolj nesmrtniki iz slovenskega panteona in šolskega kurikuluma (ki zavzemajo večji del strani v prvi zbirki), ampak tudi literarna dela sodobnih avtorjev, od umetnin do šunda, slike, stripi, filmi, rockovski komadi, reklame, internetni bestselerji in podobna navlaka sodobnega časa. Časovno obdobje, v katerem so nastala originalna dela, je presneto dolgo, saj je prvi slovenski umetniški eksponat, »Neandertalčeva piščal«, star okoli šestdeset tisoč let, kronološko zadnji strip pa je petdesetletni gledališki projekt Dragana Živadinova, »Biomehatronični projektil Noordung«, ki se konča leta 2045, čeprav je poudarek predvsem na 20. stoletju.  

V nasprotju s prvim delom, v katerem so bile vse priredbe po obsegu zgolj enostranske, imajo v drugem nekatere tudi po dve strani, adaptacija in svojevrstno nadaljevanje Smiljanićevih Meksikajnarjev, pri kateri imamo zaradi različnih pogledov in planov ter doživete in naturalistične risbe občutek, kot da gledamo film Sergia Leoneja, pa celo štiri. Novost je tudi miks dveh ali več literarnih ali drugih del v eni zgodbi. Tako je avtor denimo v prvem stripu duhovito združil pesem »Veliki črni bik« Daneta Zajca s »Hudo mravljico« Branka Rudolfa, v drugem pa popevko Majde in Mojmirja Sepeta »Med iskrenimi ljudmi« s pripovedko Frana Milčinskega »Laž in njen ženin« ter otroškim romanom Dese Muck Lažniva Suzi. Izjemna pa je parodija osladnega domoljubnega slogana »Slovenija, moja dežela«, s katerim je Studio Marketing v osemdesetih letih dobesedno posiljeval narod v obliki televizijskih oglasov, časopisnih reklam in jumbo plakatov, ki ga je Lavrič združil z naslovom Vojnovičevega romana Čefurji raus! in tako dobil sliko in priliko pritlehnega slovenskega nacionalizma, ki je svoj pravi obraz pokazal po osamosvojitvi v izbrisu več kot petindvajset tisoč prebivalcev Slovenije, za katerega še do danes ni nihče odgovarjal. Perečo temo nacionalizma je obelodanil tudi v stripu »Vučko« s sarajevsko olimpijsko maskoto in olimpijskimi krogi v glavni vlogi, ki v zadnji sliki razpadejo na pet nepovezanih krogov z oboroženimi volčiči različnih narodnosti v vsakem od njih. 

Manj uspela sta stripa »Slovenska kokoš« in »Varna vožnja«, kjer avtor v prvem primeru zgolj našteva in ilustrira različne besedne zveze, v katerih se pojavlja satirični nacionalni simbol, v drugem pa predstavlja zemljevid poti, od Levstikovega Popotovanja od Litije do Čateža do Anžlovarjeve Babice, ki gre na jug. Precej bolj domiselni so naslovi, ki jih Lavrič upodobi dobesedno. Tako pri Cankarjevih Črticah nariše čez celo stran ploho povsem navadnih črtic, pri Kajuhovi pesmi »Samo en cvet« pa seveda samo en češnjev cvet. Še izvirnejše so priredbe del, katerih nazivi imajo lahko dvoumen pomen. Tavčarjev zgodovinski roman predstavljata kronična pijanca, »visoška kronika«, ki ju pisatelj sreča na svojem posestvu, v Štigličevem filmu Poletje v školjki pa nam skozi šest sličic v zoomu prikaže kopalce v straniščni školjki.

Filmskih priredb je nasploh precej. Pri Maji in vesoljčku Filipčičev in Kavčičev scenarij dodobra zabeli z razvpitim Manarovim albumom Il profumo dell’invisibile ter s prikazom seksa z nevidnim Gubangujem otroški film predela v senzibilno erotično fantazijo. V Košakovem Outsiderju, kultnem generacijskem filmu, ki se dogaja v pankerskih osemdesetih letih, Lavrič obrne situacijo in prikaže pankersko družino v novem tisočletju, v kateri se najstniški sin upre staršema in pankovski tradiciji ter namesto anarhističen brezdelen mulc postane japi, s čimer povsem razočara svoja pravoverna pankerska roditelja, ki se samo nemočno sprašujeta, kje sta ga polomila pri sinovi vzgoji. Posebno »v čislih« ima Lavrič znamenitega Boštjana Hladnika, saj je ustripil kar dva njegova filma. Največja kazen za mlad par, ki ju ekscentrična teta zaloti pri spolnem odnosu, je neprestano prisilno gledanje filma Ubij me nežno, kar ju privede na rob blaznosti, v stripu Ko pride lev pa Lavrič komedijo absurda z eliminacijo enega od protagonistov ljubezenskega trikotnika spremeni v absurdno grozljivko.

Pričujoči strip je narisan v slogu poparta in Guyja Pellaerta, s čimer kljub odsotnosti barv, značilnih za psihedelična likovna dela, doživeto prikaže barvita hipijevska sedemdeseta in svobodno ljubezen. Sedemdesetih let se dotakne še v poklonu Gatnikovi Magni Purgi, kjer se simpatično pošali tudi na svoj račun, saj je kot dvanajstleten mulc šele po treh dneh branja doživel razsvetljenje in dojel poanto stripa o dveh likih, ki imata prst v riti. Originalni strip je za lažje razumevanje domiselno vključil kar v lastno priredbo, s čimer je na eni strani prikazal dva različna avtorja in sloga risanja. Sicer pa je skoraj vsak strip narisan v drugačnem stilu. Lavrič z nesramno lahkoto menja risarske sloge, od akademskega realizma »Neandertalčeve piščali« do karikirane stilizacije »Na klancu«. Vmes pa je malo morje raznolikih risb in referenc na likovne avtorje. V stripu »Moj dežnik je lahko balon« Lavrič risbo Marlenke Stupice posname tako dobro, da je sploh ne ločiš od originala, ravno tako so »Mestne ptice« bolj krajnčevske od Gašperja Krajnca, pri Povhovem animiranem »Bojanu« pa za popolno identifikacijo manjkajo samo barve. Odsotnost kolorita je še bolj vidna pri Kasteličevi interpretaciji Mlakarjeve pesmi »Čikorja an kafe«, ki je s sicer odlično konturno risbo v primerjavi s filmom izrazito prazna. Po drugi strani pa je s teksturami, tipografijo in sivinami grafično sijajna Filipčičeva in Dergančeva Butnskala, ki v nobenem primeru ne izgubi poante, pa naj jo gledamo skozi prizmo radijske igre, gledališke predstave, celovečernega filma ali albumskega stripa.

Na koncu so se avtorju knjige in živemu stripovskemu klasiku poklonili še stanovski kolegi Matej de Cecco, Jure Engelsberger, Boštjan Gorenc, Dušan Kastelic, Gašper Krajnc, David Krančan, Izar Lunaček, Zoran Smiljanić, Gorazd Vahen ter pisec teh vrstic s svojimi priredbami Lavričevih stripov, od družbeno-politične Diareje do cerkveno-bogokletne Tolpe mladega Ješue, s čimer so postavili avtorja ob bok slovenskim klasikom, kamor sicer že dolgo sodi, hkrati pa so njegova dela v knjigi še bolj zasijala, saj je razlika v kvaliteti več kot očitna.

Slovenski klasiki v stripu Tomaža Lavriča so po eni strani mojstrski in razkošen prikaz različnih likovnih slogov in po drugi zajeten in raznolik mimohod satiričnih priredb literarnih in drugih umetniških del slovenskega parnasa, ki jih avtor brez rešpekta secira in razgalja ter iz zapovedanih šolskih učbenikov in nacionalnih kanonov naredi kratkočasno in duhovito branje domačih umotvorov, po katerih ne bo segala zgolj bolj ali manj ukaželjna mladež zavoljo obveznega čtiva in bralne značke, ampak tudi in predvsem vsi ljubitelji slovenske književnosti in umetnosti nasploh. 

 

  • prispevek je bil prvič objavljen v reviji Literatura.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.