Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Pikareskni roman, ki je v obdobju med renesanso in barokom nastal na Iberskem polotoku (in se potem razširil po Evropi), se je po eni strani norčeval iz idealiziranih in romantičnih klativiteških zgodb, po drugi pa je bil kritika imperialne Španije in njenih institucij.

Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

»Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

»In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

»Ime mi je Alpha. Kot pevcu Alphi Blondyju. Ampak jaz nisem pevec. Tesar sem,« začenja svojo prvoosebno pripoved (anti)junak (proto)stripa, ki se v želji po boljšem življenju odpravi iz Abidžana na Slonokoščeni obali v Pariz, kjer ga že čakata prebegla žena in sin.

Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca  Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska albuma. Metamorphose Antropomorphice je založil pri Buchu in Založeni raj pod okriljem Foruma Ljubljana. Pardon, slednji podatek sem zapisal nekoliko prehitro. Pravi avtor stripa Založeni raj je namreč Anonymus Gosh, Lunaček pa njegov producent. Kdo je ta Gosh? Obskurni avtor, ki ga ni niti v zbirki stripov Slovenski klasiki (Forum Ljubljana), kamor bi nedvomno sodil!Preberi

Spomnim se, da je bilo na tiskovni konferenci ob izidu Blazno resno slavnih v navalu navdušenja izrečeno, da gre za prvo kombinacijo klasično podanega besedila in stripa v Sloveniji, pa kaj v Sloveniji, na svetu! Slednje je na licu mesta demantiral Pižama, ki je ob isti priliki kot običajno predstavljal en prevajalski špeh, prav tako pa tudi prvo ne drži, saj sta Deso Muck in Mateja de Cecca znotraj meja rodne grude za kakega polPreberi

Sama naslovnica ni ravno lovilec oči, zato pa notranjost izgleda precej bolj obetajoče – na hitro vržen pogled razkriva živahnost v barvi in dogajanju. Mimogrede, delitev dela med na naslovnici navedenima avtorjema Matjažem in Jeleno Bertoncelj je sledeča: on je pisal in risal, ona barvala. Ampak bolj natančen pogled vendarle razočara, nikakor ne v celoti, deloma pa že, čeprav je v tem primeru morda to v veliki meri stvar pričakovanja. Po uvodnih besedah sem siPreberi

Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah naše nekdanje domovine, prosili, če bi zanje zrisal zgodovino slovenskega stripa v stripu. Sprva smo nalogo hoteli zaupati Tomažu Lavriču kot našemu največjemu mojstru, ki med drugim obvlada tudi imitacije različnih stilov, a se je pri izvedbi nekaj zapletlo in naloga je padla name.Preberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.