Pogum za pank

Ključna beseda: Komikaze. Ključna oseba: Ivana Armanini, ki je kot njena pobudnica mednarodno mrežo za ustvarjanje in promocijo avtorskega stripa pričela razprostirati pred dobrimi 20 leti. Poleg razstav in delavnic ter najrazličnejših oblik umetniških sodelovanj je prepoznavni del platforme antologijska Komikaze, revija za avtorski, umetniški in alternativni strip, ki kot angleško-hrvaško dvojezična izide enkrat letno. Do aktualne 23. številke so bili v njej objavljeni stripi več kot stotih ženskih avtoric. Vseskozi se namreč kot vzporedni del prizadevanj za neodvisne stripe razvija tudi projekt Femicomix, ki deluje v širši regiji; v Sloveniji se je denimo povezal z Mestom žensk, Rdečimi zorami in festivalom stripa Tinta. Gre za svojevrsten projekt spodbujanja, obujanja in ohranjanja umetniške ustvarjalnosti žensk na področju nekomercialnega stripa.

Eden izmed sočnih plodov te ustvarjalnosti je Ljubav, otpor &TD, zbirka stripov, ki jih je Ivana Armanini kot avtorica samostojno ali v okviru širših projektov izpeljala v zadnjih sedmih letih, in sedem t. i. mikroizdaj (fan-, riso- in webzinov). Umetniški izdelki, ki so izšli posamično, se tukaj pomenljivo zlivajo drug v drugega brez prekinitev ali ločevalnih praznih strani, brez kazala in oštevilčenih strani. Nabor tehnik, slogov, vsebin, barv, oblik in vzdušij omogoča opazovanje in občudovanje razpona njene avtorske poetike. Scena stripovskih zinov je na priporočilnih seznamih, v zgodovinskih ali žanrskih pregledih in na knjižničnih policah že zaradi svoje narave spregledana. Ne določa je profit, ne odgovarja založnikom, z minimalnimi nakladami se izvodi ne širijo po marketinških metodah, z DIY (do it yourself) načeli pa umetnikom omogoča neposredno, iskreno avtorsko svobodo izraza. Mainstream nujno potrebuje alternativo – odklone, odcepe, ovinke, ki ga kritično zrcalijo: »Ideja odpora je ključna za underground, ker problematizira industrijo stripa in sceno, ki je patriarhalna, konservativna in kičasta. Pozicionirani na obrobju zavestno prisegamo na delovanje iz polmraka, ki je bolj živ, kreativnejši in bolj mentalno zdrav,« meni avtorica.

Nekateri stripi so z vključevanjem protestniških gesel, kot sta My body – my choice / Moje tijelo – moj izbor in No means no / Ne znači ne, ali subkulturnih motov, kot je Diy or die! / Uradi sam ili umri!, izraziteje aktivistični, drugod gre bolj kot za dobesedne demonstracije za implicirana sporočila. Mnogi stripi, predvsem enostranski, s poudarjenimi vizualnimi efekti, drznostjo, opaznostjo ali provokativnostjo delujejo prepričljivo plakatno. Med najbolj presunljivimi so tisti prvotno objavljeni v avtoričini zbirki BOTS (Based On True Stories) z uvodom Svetlane Slapšak, ki temeljijo na resničnih seksističnih medijskih izjavah oseb iz javnega življenja, denimo izjavah, nominiranih za nagrado bodeča neža, v slogu »žrtve posilstva in femicida so si krive same«. Cinična distanca in humor se vendarle znata umakniti v ozadje pri dobršnem delu stripov v zbirki, ki lebdijo med polji poezije in abstrakcije, igranja in raziskovanja, ki so različni odsevi prav te resničnosti, le da moramo kót osvetlitve razbrati vsakič znova in vsakič drugače. Tega v temelju določa vizualnost; od likovnih tehnik, kot sta digitalna risba in kolaž, grafičnih, kot sta sitotisk in risografija – poleg prilagoditve formatov originalnih verzij za objavo v zbirki se v teh primerih žal izgubi edinstvena umetniška vrednost nosilca samega –, do pretiravanj in poenostavljanj v naivnem slogu ter geometrijskih redukcij, kjer bi pričakovali like kot bitja. Zbirka v takšni enotni knjižni obliki omogoča, da stripi najdejo tudi tiste bralce, ki jim sicer nikoli ne bi prečili poti, in jim morda skozi kukalo pokaže, kaj in kakšen vse (umetniški) strip lahko je.

Veliko je seveda stripovske samonanašalnosti in sprotnega metareflektiranja medija, njegovih omejitev in stereotipnih značilnosti. Nekateri stripi na primer na prvi pogled posnemajo klasično enakomerno mrežo štirih ali devetih okvirčkov na strani, a je vsebina vanje ali čeznje nekonvencionalno pozicionirana. Kratki ali kratki kratki stripi, kot bi jim lahko rekli po analogiji s kratko zgodbo, so kot nekakšne zaključene mikrofikcije. Omembe vreden je sklop enostranskih nemih črno-belih stripov, katerih edino besedilo je večinoma le naslov, ki bralca usmerja pri razbiranju pomena, čeprav tudi drugi niso dialoški na običajen način, vsekakor ne z rabo ustaljenega klišeja govornega oblačka. Tukaj tudi ni tipičnega linearnega pripovedovanja ali tradicionalno pojmovanih zgodb, vsebine lahko razumemo bolj kot tekoče »sekvenčne« misli ali stanja, ki se razvijajo in spreminjajo, pa tudi skrenejo s poti, podobno kot pri literarnem toku zavesti. Dober strip ne potrebuje velike zgodbe, ni mu treba biti simpatičen ali brezhiben, dokler na bralca učinkuje na način, da nekaj v njem zbode, iz njega izvabi, ga k čemu spodbudi in s tem vzdržuje, prevprašuje ter osmišlja njegov odnos do umetnosti, kulture in trenutne stvarnosti nasploh, ne glede na to, koliko je ta zakrinkana ali le obrisana.

(Samo)iniciativno sodelovanje in povezovanje avtorjev, urednikov in organizacij, ki delujejo na alternativni sceni, je skorajda nujen predpogoj zanjo. Čeprav na njej nastajajo avtorski, individual(istič)ni stripi nekrnjenih umetniških identitet, jo preveva občutek nadnacionalne skupnosti in soustvarjalne naravnanosti. »Mikroizdaje«, kakor jih poimenuje Ivana Armanini, so bile ustvarjene v kontekstu lokalnih in mednarodnih umetniških pozivov, natečajev, razstav, festivalov, delavnic in publikacij. Zdaj ko so akademije in fakultete tu in tam kakšno klop odstopile tudi stripu, ko se na trgu kot umetniško vrednejši še zmeraj ali morda še sunkoviteje povzpenjajo všečno oblikovani stripovski romani, nikakor ne smemo pozabiti na subverzivne začetke stripa in njegov aktivistični potencial. Strip zna v akademskih krogih izgubljati angažma in presežnost na vizualnem in vsebinskem nivoju; prava avantgarda vznika iz žive scene, ki se pač vseskozi giblje in odziva nase in na druge v svojem naravnem ritmu, pri njej pa je sporočilo pogosto pomembnejše od izvedbe – ali bolje: je izvedba sama že tudi sporočilo.