»Ne puščaj me same s sencami«

Če naletimo na medvedko z mladiči, obstanemo, spregovorimo z mirnim glasom in se počasi ritensko umaknemo. Ko pričnemo brati Oksi, srečamo medvedko z mladiči, obstanemo, obnemimo in se nemudoma potopimo v zgodbo. Stari Finci, od katerih izvirajo osrednje osebe in glavni motivi v delu, so imeli za medvede številne vzdevke: »medene tace«, »starosta gozda« ali »kosmate hlače«, ki se jim pri nas približujejo tacar, kosmatinec ali brundač. A če se pri nas »krvoločni lakomni plenilec« še vedno lahko znajde v kletki ob kaki restavraciji, so imeli prebivalci tamkajšnjih gozdov do njih že davno popolnoma drugačen odnos. Medvedom so pripisovali božanski izvor, s tem pa dvojno, zemeljsko in spiritualno naravo, kar jim je omogočalo povezavo s predniki; s strahospoštovanjem so jih častili že v kameni dobi. Njihov nebesni dom navsezadnje odstira nočno nebo z zvezdami Velikega medveda. Vse živo je med seboj povezano – a kaj vse doživljamo kot živo? In kaj življenje daje?

Oksi je strip močnih in zapleteno oblikovanih ženskih likov, ki jih spoznavamo skozi vloge hčera in mater. Tukaj ni ljudi, a ne gre za odsotnost človeškega – liki so božanska, mitološka, fiktivna bitja, ki pa imajo cel spekter konkretnih človeških čustev in delovanja, kot sta zamerljivost in kaznovalnost, hkrati pa delo vpeljuje motiv posledic, če božansko naravo izgubijo ali se ji odpovejo. Materinstvo v delu nikakor ni samoumevno ali stereotipizirano; je vloga, ki vpeljuje in razgrajuje teme identitete, pripadnosti, poslanstva, varnosti in avtentičnosti, nakazuje pa tudi na trdoživost transgeneracijskih družinskih in kolektivnih ranjenosti. Večplastnost pogleda na ženskost, dekliškost, materinstvo in hčerinstvo je za naš čas in prostor ključna, saj izpostavlja vprašanji, kaj se pričakuje in kaj se zares zmore dati.

Ena osrednjih junakinj je mama medvedka z imenom Umi, ki je v folklori sicer povezano z medvedi in predstavlja materinske in zaščitniške vidike te živali, ni pa specifična mitološka figura, kakor denimo njena mati Emu, razumljena kot pramati in izvorni duh vsega živega. V Umijinem brlogu se med tremi medvedjimi mladiči pojavi drugi ključni lik, ki po videzu še najbolj spominja na ogenj – njeno drugačnost, ki sprva ne izkazuje medvedom pripadajoče krepkosti, ožigosajo s poimenovanjem Revica in jo vseskozi očitajoče sprašujejo: »Kaj sploh si ti?« Znotraj nje tli izjemna moč, pri prepoznavanju katere odigra vlogo učiteljice in vzgojiteljice raca – te so v šamanizmu veljale za prenašalke duš ali sporočil od živih do duhovnih prednikov. Ognjeni plamen je bil lahko poleg tega, da je simboliziral skupnost in zavetje, tudi metafora za človeško dušo, migetajoče krhko, a hkrati vzdržljivo in trdoživo. Najiskrivejše prepoznanje in mesto v svetu protagonistka dobi ob transformaciji, simbolizirani s podelitvijo novega, pravega imena: Oksi, varuhinja gozda. Pomemben lik, prikazan skozi svojo fizično in čustveno okornost, je Mana, ki je kot smrt tudi mati senc, ki tavajo po gozdovih in imajo v stripu podobo, ki je še najbliže človeški silhueti, na katero si nadevajo srhljive obrazne maske.

Liki so predstavljeni in delujejo iz protipolov v samih sebi; tradicionalni medvedji moči in pogumu je tukaj nasproti postavljena nemoč aktivnega delovanja za dobro sebe in svoje družine, včasih že okrutni neustrašnosti pa strah ob neznani in nerazložljivi situaciji, v kateri se znajdejo. Hkrati gre za razmerja med spodaj in zgoraj, za naravni in duhovni svet ter največkrat nepovratno prehajanje med njima; medvedja globoka vez z naravo je v knjigi predstavljena skozi skrhan in odtujen odnos s spiritualnim. Matere tukaj ne sebe ne svojih potomcev ne zmorejo zaščititi, njihova »nagonska« požrtvovalnost je osvetljena ali bolje osenčena skozi njihovo zapuščenost, razočaranje, zavrnitve in boleč obup. Prevprašane so stereotipne materinske lastnosti, kot so nežnost, toplina, predanost, odrekanje, milina, brezpogojna ljubezen in odpuščanje, ki jih junakinje ne zmorejo, mestoma pa se zdi, da tega niti ne želijo. Otroška radovednost in igrivost se tukaj sreča z drugačnostjo in samosvojostjo, ki nikakor ni spodbujana, temveč je kriterij (ne)pripadnosti oziroma strogih pogojev zanjo in kaže na principe delovanja posameznikov v odnosih in širših skupnostih.

Delo ima poleg prologa in epiloga osem poglavij. Izrazito premišljen vizualni pripovedni pristop izkazuje dinamika stripovskih strani z raznolikimi kompozicijami, kar ustvarja ritem, prilagojen posameznim delom in poudarkom zgodbe, hkrati pa je pri 400-stranskem obsegu to nujno tudi v izogib monotonosti in s tem za ohranjanje bralčeve motivacije. Nasprotno kot bi lahko sprva mislili, te ne tlači niti vsebinska zahtevnost, ki le vabi k vračanju k prejšnjim sekvencam in vnovičnemu branju celote, pa tudi raziskovanju zgodovine in folklore. Razgibano strukturo dopolnjujeta kompatibilna likovni slog in tehnika; večinskim sivinam črnega tuša se na ključnih mestih pridružijo ali ga zamenjajo barvni akvareli, močno simbolno in razločevalno funkcijo ima rumena barva. Ta razmejuje tudi strani z očitnejšo narativizirano mitološko vsebino in tiste s citiranimi verzi iz finskega narodnega epa Kalevala.

Premišljeni, skopo odmerjeni dialogi so sicer vpisani v konvencionalne govorne oblačke, mnogo intrigantnejši in edinstveni pa so poetični besedilni deli v nekakšnih lebdečih dimnih trakovih, ki so ponekod jasno berljivi, drugod pa s stiliziranimi runami le nakazujejo izrečeno, s čimer dodatno evocirajo mistično atmosfero in mitološko zaledje zgodbe iz finskega izročila, ki pozna poleg pripovednih tudi obredne pesmi, med katerimi nekatere delujejo kot uroki ali zaklinjanja; vizualna drugačnost zapisanega tako pomeni tudi drugo naravo govorcev in drug status izrekanja. Avtorica pametno izkorišča belino strani, posameznih prizorov ne zamejuje z robovi kot pri klasičnih stripovskih mrežah z okvirčki, temveč vsaj v osrednjem pripovednem loku silhuetno z obrisi drevesnih debel, zaradi česar smo bralci postavljeni v pozicijo prikritih opazovalcev, ki dogajanje v gozdu spremljamo izza dreves, pa tudi drugod gre večinoma prav tako za poetično zasnovane sekvence, ustvarjene skladno z vsakokratnim dogajanjem in sporočilom. Jasnejšo figuralnost avtorica v težko ubesedljivih ali celo neupovedljivih segmentih zamenja za abstraktnejši pristop, ki siceršnjo konkretnost podkrepi s splošnejšim vzdušjem in se osredotoči na bralčevo notranje doživljanje namesto na racionalno interpretativnost.

Prevod dela dobrodošlo širi in utrjuje zavedanje o možnostih vsebinske in formalne kvalitete »vizualne literature« na domači sceni, in upati je, da dviguje aspiracije ustvarjalcev in bralcev glede tega, s čim smo lahko zadovoljni in kje lahko zares pričnemo govoriti o umetniški presežnosti. Oksi je kompleksno delo z vidika vpeljevanja in prepletanja nacionalnega kulturnega izročila s sodobnimi pogledi na psihološki razvoj karakterjev. Fiktivni svet je grajen počasi in koherentno, pri čemer odločilno vlogo odigra natezanje vzdušja z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Četudi ne vemo ničesar o denimo kultu medveda, nekako vseskozi slutimo, da bi lahko šlo za nekaj več kot le domišljijo; meglice mističnosti omogočajo, da simbolne pomene v pripovedi slutimo, a ti niso nikoli dobesedni in direktni. K skrivnostni in ne popolnoma razložljivi atmosferi vsekakor prispeva dogajalni prostor gozda, časovno in prostorsko nekonkretiziranega, kar daje vtis nadčasovnih resnic z začetkov sveta. Za ženske v zahodni literarni tradiciji je gozd nevaren, če pa je zanje vir moči in znanja, so nevarne same. Izza smrek in borov severnega gozda se vijejo pasovi srhljivosti, porojeni iz poroznih meja med tukaj in onstran, pri čemer je ključna odsotnost pojasnjevanja – najpovednejše v tej zgodbi je vse tisto, kar ostane le nakazano, prikrito, neizrečeno in zgolj sluteno.