Gozd in skupnost

V zavetju dreves ni le zbirka stripov, ampak je poklon gozdovom, njihova predstavitev in tudi svarilo o posledicah, ki jih ima zavržni odnos človeštva zadnjega stoletja za okolje. Finska in Slovenija sta poleg Švedske po deležu gozda na vrhu držav Evropske unije. Globoka vez z naravo, kjer sta spoštovanje in preživetje vzajemna pojma, je značilna za vsa prvobitna ljudstva: »Pripadniki animističnih verstev so stara drevesa globoko spoštovali. Sveti gozdovi hiisi so bili v središču njihovega poganstva. Prednikom in vilam so v te gozdove prinašali daritve v zameno za nasvete, zaščito in srečo.« Četudi je za marsikoga dandanes gozd še zmeraj prostor refleksije, miru in navdiha, je v splošnem koncept duhovnosti nadomestil govor o kubičnih metrih, hektarjih in evrih, lastnosti dreves pa so se v vsakdanjem življenju ohranile kvečjemu v rekih in pregovorih – če je bil gozd včasih zaveznik, je zdaj razumljen kot vir. Le redko se danes ob rojstvu otroka zanj posadi drevo, še redkejša je miselnost, da se drevesa vendarle sadi za (pra)vnuke, da jim bo njihov les za zavetje in gretje. Dolgoročni vzročno-posledični pogled, ki upošteva večstoletne naravne cikle, je kapitalizem nadomestil s kratkoročnimi koristmi naravnih virov in noče niti slišati za trajnostnost, obnavljanje in spoštljiv razum, kljub temu da so posledice nespametnega ravnanja za človeka in lokalne ter globalne skupnosti očitne in pogubne, njihova prizadevanja in kriki pa vsakič znova sprevrženo utišani.

Striparka in ilustratorka Sanna Hukkanen, dejavna tudi pri finski reviji in kolektivu Kuti Kuti, je z doktorico kulturne antropologije Inkeri Aula, ki raziskuje predvsem odnos do okolja, ustvarila knjigo, ki poleg osmih stripov kvadratnega formata, ki obsegajo 8 do 18 strani, vključuje še uvodno zgodbo in predstavitev drevesnih vrst, ki jih sicer lahko najdemo tudi pri nas. O prehajanju med zemeljskim življenjem in onostranstvom govorita zgodbi o boru in hrastu, trepetlika in lipovec tematizirata kljubovanje času in hkrati kratkost človeškega življenja, ljubezenski motivi so vključeni v zgodbi o jerebiki in jelši, smreka in breza pa sta vsebinsko povezani z zavetjem in tolažbo, s čimer zbirka pokriva ključna prevpraševanja ljudi tako nekoč kot danes. Osnovni členitvi knjige je pridan še esejski uvod, naslovljen »Kakor se godi gozdu, se godi tudi ljudem«, ki začrta idejno in sporočilno naravnanost zbirke, ki od posameznega prehaja h generacijskemu in širše duhovnozgodovinskemu, s čimer izpostavlja temeljno povezanost usod ljudi in gozdov oziroma narave: »Finsko izročilo, povezano z drevesi, je nemogoče ločiti od karelijskega, laponskega, slovanskega in baltskega izročila ter izročila nordijskih držav.«

Posamezne zgodbe drugo od druge ločujejo enostranske črno-bele ilustracije v poenotenem likovnem slogu, ki se z digitalno izčiščenostjo razlikuje od sicer raznolikih analognih risb in slik. Hkrati delujejo tudi kot povezovalni element, na njihovih soležnih straneh pa so kratka vmesna besedila, posvečena posameznim drevesom. Njihova imena oziroma naslovi so prav tako složno oblikovani in spominjajo na nekakšne okrašene inicialke. Zapisi prinašajo informacije o vlogi dreves v prvobitnih skandinavskih skupnostih, njihovih simbolnih pomenih, ritualnih rabah, povezanosti z bogovi in boginjami, kakor jih je moč razbrati iz zgodovinskih virov in finskega narodnega epa Kalevala. Tega je v obdobju romantike iz raznih ljudskih pripovedk in pesmi ter drugega izročila oblikoval in izpisal Elias Lönnrot. Besedila so nevsiljivo poučna, saj govorijo tudi o lastnostih tega ali onega lesa, njegovi tradicionalni in industrijski rabi ter načinu in okolju rasti vsakega izmed izbranih dreves in delujejo kot prikladen uvod v posamične zgodbe, ki pa jih še bolj neposredno uvajajo verzi iz ljudskih pesmi. Detajli antropološko-etnoloških dognanj in zgodovinsko izpričanih dejstev so nato uporabljeni v pripovedih, ki pa se osredotočajo na posameznika kot del skupnosti, čeprav najpogosteje skozi prizmo »nadzemeljskega« ali »nadčasovnega«, čarobnega ali mi(s)tičnega, pogansko vraževernega, kar jih postavlja v domišljijski kontekst ne glede na to, da so posamezni prizori prepoznavno iz našega časa. Zgodbe se zaključijo z drobnimi ilustracijami drevesnih listov oziroma iglic in nimajo razlag ali komentarjev, so pa prevajalkine opombe, razložene na koncu knjige, razmeroma pogoste.

Za vsako izmed zgodb je avtorica izbrala nekoliko drugačen likovni pristop. V uvodni zgodbi so obrobe strani in okvirčkov ter posamezni detajli ustvarjeni s kolažem nabranih cvetlic in listov. Tako je denimo za teksturo odeje uporabljen mah, s čimer se »dobesedni« elementi resničnosti prepletajo s pripovedjo, narisano s svetlimi kredami na temni podlagi. S tem še toliko bolj pride do izraza vsebina zgodbe, ki napoveduje odnos med posameznikom, skupnostjo in naravo v naslednjih zgodbah ter pogosto magično, skrivnostno ali celo nevarno preteče vzdušje, moč gozda in predvsem moč tistih, ki so z njim resnično povezani, podobno, kakor nam je znano iz evropskih pravljic. Med likovno najprepričljivejšimi je zgodba »Mati«, ki brez besed govori o brezi, drevesu žensk in mladenk, ki nudi tolažbo in podporo več generacijam žensk ob spopadanju z življenjskimi cikli rojevanja in umiranja. Podobe so v naravnih rjavkastih odtenkih na prvi strani naslikane na brezino lubje, tekstura lesa pa je v ozadju ohranjena tudi v nadaljevanju, s čimer se ohrani raskavost, a hkrati občutek topline in varnosti ob vračanju enakih motivov. Drevo, ki nikoli nič ne reče, ne v podporo in ne v očitek, je vendarle vedno tam kot tesen prijatelj. Nekoliko šibkejši je recimo strip »Rauni« o nasilnem mačo moškem, ki zavede naivno dekle, ta pa se nato proti njemu zaroti z urokom in kot čarovnica nadenj prikliče strelo (jerebika je bila razumljena kot drevo boga groma in strele), pri čemer avtorica uporabi klišejske prijeme horror zgodb s krepko in živo rumeno pisavo in maščevanje prikaže zelo dobesedno. Ob izgovarjanju predvsem ljubezenskih urokov so uporabljali tudi les jelše, kakor v zgodbi »Plašni fant«, kjer se zaradi protagonistove neizkušenosti urok obrne proti njemu. Namesto naklonjenosti se v njegovi simpatiji prebudi pogubna strast, prostaško meseno poželenje, pred katerim želi fant zbežati, a ga za kazen dekle spremeni v olesenelo deblo drevesa.

Za zgodbo »Stari topol«, enega vsebinsko in likovno najbolj dovršenih stripov, je ključen eden izmed podatkov iz uvodnega besedila: »Korenine trepetlike lahko živijo tisoč let. Iz njih odženejo novi poganjki, zato je lahko tudi mlada trepetlika prastara.« Razen naslovne in zaključne strani s celostranskim kadrom sta na njih po dva ozka okvirčka, po potrebi postavljena horizontalno ali vertikalno, kjer večinskim sivo-modrim odtenkom kontrastirajo rumeno-zeleni detajli mahov, trate in drevesnih listov. »Barbari« imajo v govornih oblačkih preproste podobe, ki z rdečo barvo asociirajo na jamske poslikave, tako se lovca v »prevodu« ob jasnih kretnjah pogovarjata »jelen«, »dve lisici«, »ptič«. Obrat strani bralce dodatno presune, saj prikazuje v kovinske oklepe odete može, ki koljejo »divjake« z globokim spoštovanjem do gozda. Njihovi ščiti nosijo križe, prav tako pa pokrivalo njihovega pobožnega vodje, razsvetljujočega pokristjanjevalca, v katerega prvem govornem oblačku je podoba cerkvice, nato pa so v nadaljevanju tam vendarle »civilizirane« besede. Vojščaki nato še bolj surovo sistematično posekajo tudi vsa drevesa, da lahko naposled na sredi mrtve čistine stoji simbol njihovega nasilja. Iz srdite jeze nad »križi« v govornih oblačkih domorodcev se sečnje nato lotijo še ti. Toda v koreninah in globokih plasteh gozdne prsti, kjer svoje delo opravljajo črvi in hrošči, začnejo pod površinsko pustinjo počasi vznikati novi poganjki, ki nato postanejo nova debla, dom za sovo, metulje in lesne gobe. Po dolgem obdobju, ki ga podpira tudi omenjena enakomerna mreža prizorov na straneh, sta na mestu, kjer je nekoč stala cerkev, zdaj tovarna in poslopje, v mislih zgvantanega, še primitivnejšega členonožca pa zopet drva: »Delo! Proizvodnja! Učinkovitost!« Toda ta načela namesto človeškega zares ponazarjajo preživetje topola, katerega življenje teče na dolgi rok, zato je pravi zmagovalec, čeprav se je vsak, ki je vanj posegel, počutil kot trenutni heroj. Sčasoma se kulisa preobrazi v temno industrijsko mesto, iz štorov pa zopet vzniknejo poganjki, ki se jim kmalu pridružijo živali. Gozd ponovno preraste vse in na polno zašelesti od živosti. Obnavljajoča sposobnost narave je tako navsezadnje vedno močnejša od vsiljivosti človeka – procesi na površju ne odslikavajo nujno tistih v globinah, za pogled na dogajanje s časovne distance pa strip uspešno brez nepotrebnega pojasnjevanja uporablja znanje bralcev o tem, kako dolgo traja, da poganjek postane odraslo, trdno drevo.

Zbirka V zavetju dreves je v sporočilnem smislu vsekakor močna in edinstvena, a je umetniško manj prepričljiva, saj posameznih zgodb pri povezavi v zbirko ne uspe povzdigniti na višjo raven, predvsem pa ne opažamo presežkov pri rabi elementov stripovske pripovedi, ki so, čeprav sicer nazorni in razumljivi, uporabljeni zelo tradicionalno. Knjiga dobro deluje kot poučna ponazoritev, kako je treba likovno tehniko in slog prilagajati vsebini vsakokratne pripovedi, da to podpre, čeprav so na primer vključeni folklorni vizualni elementi bolj v dekorativni funkciji, kadar so kot izvezeni vzorci uporabljeni za obrobe, kot denimo v zgodbi »Lipovec iz Kuhasala«. A v isti zgodbi, katere začetni del tematizira obdobje vzpostavljanja krščanstva na primeru gradnje pravoslavnega samostana, so liki upodobljeni tako, da referirajo na slog ikon in uspešno ustvarijo vzdušje obdobja. Mnogo pomembnejši pri zbirki so poudarki, kako védenje o naši dediščini izginja hkrati s splošnim odnosom do narave, kako nespoštljivo in objestno ravnanje v največji meri škodi ravno človeštvu samemu, katerega mišljenje se, v nasprotju z gozdovi, le stežka vrača na začetke in počasi, a vztrajno obnavlja. Vsekakor pa je vedno znova v ospredju kratkost človeškega življenja v primerjavi s starostjo, ki jo lahko dosežejo drevesa v gozdni skupnosti, s tem pa čedalje očitnejša boleča miselna in čustvena zakrnelost skupnosti ljudi.