Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju. 

Drobno svetlolaso petnajstletno dekle je boječe sedlo na rob postelje poleg starejšega moškega. »Nezmožna sem ljubezni. Sovražim svoje starše …« se je začela izpovedovati človeku, za katerega je mislila, da ji bo pomagal. Vendar možaku še na misel ni prišlo, da bi jo poslušal do konca, ampak jo je kar takoj začel otipavati, saj je bilo vendar popolnoma jasno, da ji primanjkuje tako čustvene kot telesne ljubezni.

Vinjete straholjubca, na osrednji vsakoletni knjigotrški prireditvi razglašene za knjigo lanskega leta, so niz različno dolgih in različno žanrsko kodiranih zapisov, ki jih je priskrbela Mahkovic, Mlinar pa ilustrirala, in to tako, da je v knjigi zemljevid krajin, ki se omenjajo, in med njimi je recimo Bulonjski gozd in kar nekaj eksotičnih destinacij, tudi francosko in sploh težko zapisljivih in izgovorljivih, zraven pa cel kup ilustracij, ki prizivajo različne, v glavnem iz zgodovine poznane stile [...]

Zgodbe Elizabeth Cochran, raziskovalne novinarke, Christine Jorgensen, ženske v moškem telesu in Phoolan Devi, kraljice razbojnikov, so tri od tridesetih biografskih črtic pogumnih in neuklonljivih žensk v stripu Neustrašne (Les Culottées) francoske striparke in ilustratorke Pénélope Bagieu.

»Le kakšen smisel imajo knjige, v katerih ni ne slik ne dvogovorov?« se sprašuje Alica v novi knjigi, izdani pri založi VigeVageKnjige.

Scenaristka Séverine Gauthier (1977), ki se v večini svojih stripov posveča dozorevanju in iskanju identitete otroških junakov, je s Človekom goro naredila svojevrsten stripovski hommage Saint-Exuperyjevi klasiki.

Stripovske priredbe književnih klasikov so vedno zelo delikatne. Če se avtor strogo drži izvirnika, potem v najboljšem primeru dobimo skrajšano, a korektno obnovo literarnega dela, pri čemer se poraja vprašanje, čemu potem sploh služi strip.

Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti.

Otto, uzrti človek, strip, izpostavljen na festivalu v Angoulêmu leta 2017, je prvo delo znanega francoskega striparja Marca-Antoina Mathieuja, prevedeno v slovenski jezik in predstavljeno v našem okolju, nemara spodbujeno s popularnostjo avtorja v nemškem prostoru, po katerem se često zgledujemo.

»To je knjiga, ki smo jo najbolj sovražili.« je bila prva reakcija na stripovsko priredbo nemške klasike Theodorja Storma v likovni izvedbi Ute Helmbold. Novela Jezdec (Der Schimmelreiter) iz leta 1888 je namreč še zdaj obvezno branje za nemške šolarje in nenehen boj za preživetje z neusmiljeno naravo v devetnajstem stoletju pač ni tema, ki bi zanimala sodobno mularijo.

Medicinske knjige in učbenike bo treba napisati na novo, do takrat pa imamo, hvalabogu, Prepovedani sad, in srčno upam, da bo predvsem mularija tako požrešno ugriznila vanj kot Eva v jabolko.

Valovi brezšumno pljuskajo ob skalno obalo otočka s svetilnikom. Stara ribiška barkača neslišno pluje proti samotnemu otoku. Jata galebov se nemo puli za ostanki hrane, ki jo ribiča mečeta čez krov.

Strip je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana francoskega pisatelja in režiserja Philippea Claudela. Manu Larcenet je iz obsežnega dela izločil in poudaril najbolj značilne fragmente ter jih s temačnim grafizmom v poetičnem ritmu povezal v celoto. Strip je, tako po scenaristični kot vizualni plati, mračen, tesnoben in klavstrofobičen.

Zakaj balada? Balada je lirsko epska pesnitev temačnega značaja z živo dramatsko zgradbo in tragičnim koncem. In ravno tako je bilo življenje Rose Luxemburg, rdeče vrtnice (rote Rose), kot so jo klicali tako tovariši kot nasprotniki, filozofinje, feministke, revolucionarke, žene in ljubimke, katere stripovsko biografijo Kate Evans smo dobili lani pri založbi VigeVageKnjige. Že izvrstna naslovnica nam simbolično nakazuje njeno tragično vlogo. Profilni portret glavne junakinje s sklonjeno glavo in trpečim izrazom s hordo pritlikavih vojakov, ki se vzpenjajo po njenem golem hrbtuPreberi

VigeVageKnjige, zapisane (zarisane?) stripu, so nas pred časom razveselile z Ariolom, modrim osličem z velikimi očali, nasajenimi na gobček. Podnaslov prve knjige stripov o njem je Oslič kot ti in jaz, in točno to je Ariol – je, kot so pač otroci: otroško prefrigan, živahen, zavzeto goji domišljijo, ima svojega junaka (to je Gromski konj), zbira nalepke (Gromskega konja, se razume), daje ga prva zaljubljenost, veseli se morja, tuširanje mu je odveč … Prva knjiga je zdaj dobila svojo naslednico s podnaslovom Gromski konj. TudiPreberi

Po navadi namenim v uvodnem delu kritike nekaj besed avtorju in umeščenosti obravnavanega dela v obstoječi pisateljev opus, ker pa imam tokrat pred seboj izdelek, ki malce odstopa od običajne oblike in forme literarnega dela, bom teh nekaj uvodnih besed namenila založbi, ki ga je izdala. VigeVageKnjige so namreč nova, mlada in majhna založba, ki se je – vsaj v prvem letniku – odločila slovenskim bralcem ponuditi risoromane (njihov prevod angleškega graphic novel). Poleg zvrsti do sedaj izdane knjige druži tudi dodelana zunanja podobaPreberi