Imamo zelo veliko stripov za otroke in odrasle, ravno najstniška publika pa je izjemno slabo pokrita.

Žežljeva risba je kot poezija.

Mitrevski je odličen v kombiniranju težko združljivega: tragičnega s komičnim, realnega z absurdnim, družbenega angažmaja s kratkočasenjem in zabavanjem bralca.

Tankočutna, hkrati pa vsebinsko polna in večplastna celota, ki nagovarja k večkratnemu branju.

Lična knjiga zatorej prinaša izbor stripov s profila v knjižni obliki in kar kliče k ponovnemu prelistavanju in zabavi.

Kakor da nam manjka le čisto malo znanja, da bi si lahko vse pojasnili, in da moramo le ugotoviti naravo zamaskiranega: nam kdo prikriva ali si prikrivamo sami?

Kako lahko kratka proza zaživi v novem mediju?

Kako so izgledale literarne adaptacije v italijanskih stripih in kako v jugoslovanskih?

Slovenski klasiki v stripu Tomaža Lavriča so po eni strani mojstrski in razkošen prikaz različnih likovnih slogov in po drugi zajeten in raznolik mimohod satiričnih priredb literarnih in drugih umetniških del slovenskega parnasa, ki jih avtor brez rešpekta secira in razgalja ter iz zapovedanih šolskih učbenikov in nacionalnih kanonov naredi kratkočasno in duhovito branje domačih umotvorov, po katerih ne bo segala zgolj bolj ali manj ukaželjna mladež zavoljo obveznega čtiva in bralne značke, ampak tudi in predvsem vsi ljubitelji slovenske književnosti in umetnosti nasploh. 

Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti. Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.