LUD Literatura

Zardevanje na obroke

Karolinaumetnina/Karolina Marušič: Ma kej? Neč. Ljubljana: Stripolis, 2022

Veronika Šoster

Družabna omrežja vsake toliko poskrbijo za še posebej prijetna družabna mreženja in odkritja, na primer na področju umetniškega izražanja. Tako se je v začetku leta 2020 na Instagramu pojavil profil @karolinaumetnina, kjer je Karolina Marušič začela objavljati svoje kratke stripe, kar je sama opisala takole: »delim svoje kjut risbice začinjene z nenavadnim smislom za humor in otroško igrivostjo«. Hitro je postala prepoznavna s svojimi preprostimi možički – ki jih sama imenuje majstri –, ki jih krasijo živo rdeča lička. Najprej so večinoma nastajale objave s po enim majstrom in pripisom, ki je bil lahko zafrkljiv, motivacijski ali preprosto tak, s katerim z lahkoto sočustvujemo (»sm numalo živčn«, »ku se mi ne da«, »lohkor še en knc kufeta?«). Zelo kmalu pa so se začeli pojavljati bolj zgodbeni stripi v največ desetih okvirčkih (kolikor jih omrežje omogoča). Pri tem je nujno omeniti, da je Instagram s svojimi kvadratnimi objavami in možnostjo nizanja več zaporednih sličic v isti objavi pravzaprav odlično okolje za striparke in striparje, saj ta okvirček pravzaprav nadomešča stripovskega oziroma prevzame njegovo vlogo. Zato ne preseneča, da na omrežju cvetijo t. i. webcomics, ki jih lahko zastonj beremo na spletu, so po navadi serialni in jih pogosto objavljajo neodvisni umetniki, kar pomeni, da si lahko preprosto privoščijo več, ob tem pa nagovarjajo široko publiko. Sicer pa najdemo med njimi ogromno žanrov, slogov, vsebin in pristopov, tako kot pri klasičnih tiskanih stripih. Na Instagramu tako najdemo kar nekaj ustvarjalcev, ki kvadratke uporabljajo na različne načine in za različne vsebine, pa naj gre recimo za napete in srhljive zgodbe (@deepdarkfears), romantične prigode (@catanacomics), klasične humorne skeče (@theawkwardyeti) ali bolj absurdistično obarvano pripovedovanje (glej npr. @falseknees, @poorlydrawnlines). Izmed najbolj prepoznavnih lahko vzporednice s Karolinoumetnino potegnemo s stripi Sarah Andersen (@sarahandersencomics), saj gre pri obeh za pogosto avtobiografske stripe, ki igrivo prikazujejo anekdotične situacije, pri tem pa obe uporabljata prepoznavne like.

Stripi Karolinaumetnine pa so v lanskem letu izšli tudi v knjigi – povabilo založnika je med drugim prišlo zaradi odlične sprejetosti na omrežju. Nekakšen stripovski album, ki združuje izbrane epizodične stripe, nosi naslov Ma kej? Neč. V uvodu v knjigo, ki je pravzaprav predgovor v stripu, nam avtorica, ki se nariše kot enega izmed svojih majstrov, razloži, kako je do knjige sploh prišlo: »mi je en dan pisou en majstr in je reku: gremo n kufe js bi izdau tvoju knjigu in jst sm rekla amm okej tku d tu je rezultat«. Prav tako duhovito zajame slavno vprašanje slabih intervjujev »kdaj ste pa vi začeli z ustvarjanjem«, da je bila na predavanju in se vprašala, kaj tam sploh počne, v odgovor pa je narisala prvega majstra, »in s mi je šaldu dopadu, ztu sm jih nrisla še več in več in več!«. Te neizumetničenost, sproščenost in nepretencioznost so kratko malo blagodejne kot piš kraške burje. Izjemno pohvalno je, da je tudi knjiga kot fizični objekt prevzela obliko Instagram objave, saj je natisnjena v malem kvadratnem formatu in je v maniri Karolininega profila tudi minimalistično oblikovana. Lična knjiga zatorej prinaša izbor stripov s profila v knjižni obliki in kar kliče k ponovnemu prelistavanju in zabavi.

Preden se poglobim v posameznosti, pa bi rada naštela glavne značilnosti, ki povezujejo vse avtoričine stripe. Prva so zagotovo majstri z rdečimi lički, ki so njen prepoznavni znak in h katerim se še vrnem. Druga, ki je že na prvo branje zelo očitna, je kraško narečje – avtorica namreč prihaja iz Opatjega sela. To je ena izmed najbolj edinstvenih in prepoznavnih značilnosti njenega ustvarjanja, saj neizmerno bogati kulturni prostor in obenem uporablja tisti jezikovni izraz, ki ji je najbližji, zato ne zveni potvorjeno, pri čemer takoj spomni na poezijo Janeza Ramovša, ki je prav tako postal prepoznaven po pisanju v narečju. Ta govorica daje njenim likom poseben žmoht, ki ga v knjižnem jeziku zagotovo ne bi posedovali na enak način. Tretja značilnost je humor, ki ga avtorica sama izpostavi že v predstavitvenem tekstu. Gre za svetel humor, včasih situacijski, drugič bolj absurdističen, predvsem pa zelo sodoben (včasih meji na humorne meme, v katerih je najbolj smešno, da se v bistvu ne zgodi nič). S tem je povezana tudi anekdotičnost, veliko epizod se začne na način »nekoč sem šla«, »ko sem bila majhna«, »enkrat sem« ipd. Sicer pa so njene najpogostejše tematike povezane s študentskim in odraščajočim življenjem. Gradi na osebnem in prigodnem, zato je zelo zabaven na primer vdor njenih bratov, ki jima poskuša povedati o svoji prigodi pri zobozdravniku, a jo prekineta z besedami »Karolina js sm zmjri mislu d se tebe ful dogaja«. Ravno to dogajanje ob nedogajanju je nekaj, s čimer se zlahka poistovetimo, saj avtorica spregovori o raznih na videz brezveznih dogodkih, ki jih ima vsak izmed nas zagotovo na zalogi dovolj za živahen pogovor ob kavi – a jih pač ne zna vsak tako spretno in z občutkom ujeti v strip. Recimo o tem, kako bolj ali manj uspešno skrbi za svoje sobne rastline (roke gor vsi, ki ste se med epidemijo naučiti prepoznati alokazije, kalateje in fitonije!), kako hodi na žurke in potovanja, kako se prehladi ali se spravi v jezikovno zagato s cimrami ali si naredi sramoto na študentskem delu. Prav tako je pomemben del njenih zgodb družina, pa naj gre za spomine z njimi ali pa anekdotične prigode njenih staršev, ki se zagotovo valijo navzdol po vseh bolj humornih družinskih drevesih. Kljub relativni splošni enotnosti stripov pa se rdeča nit knjige vsake toliko izgubi, saj zgodbe ne zarišejo nobenega zaresnega dramaturškega loka oziroma niso smiselno razdeljene v razne sklope, temveč so razporejene precej naključno – oziroma vsaj tako, da se loka ne da razbrati. Jasno je, da gre za prigode iz življenja, ki so takšne in drugačne, vendar bi se lahko gradile vsaj na časovni premici, namesto da skačemo sem in tja. Tu je tudi nekaj epizod, kjer poanta ni tako uspešna kot v drugih, saj se iztečejo preveč v prazno in ne uspejo zares prenesti vzdušja (zgodba iz vrtca o prepiru glede igrač dojenčkov ali zgodba o dveh želvah). Avtorica najbolj zablesti, ko se ali smiselno premika h končnemu punch lineu ali pa ko se zavestno upira zgodbenosti in ostaja v sferi, ki bi jo lahko poimenovali »čakanje na Godota«. Poleg posameznih epizod so izjemno učinkovite tudi vmesne vložne slike, s katerimi je na profilu začela, torej po en majstr z enim samim komentarjem, saj delujejo obenem kot območje predaha in kot pomembni gradniki vzdušja knjige.

Omenila sem že minimalizem, ki je opazen predvsem v risbi (tekstualno je včasih spremljevalnega teksta vseeno kar nekaj). Izrisani so samo majstri in razni rekviziti (sončna očala, klopi, lonci, šalce, računalniki), ozadij in ambientov pa sploh ni. Ker gre za risbe s precej debelim črnim flomastrom, je to dobra odločitev, saj bi preveč okolice in podrobnosti hitro delovalo natlačeno, tako pa se z lahkoto osredotočimo na majstre in njihove domislice, ne da bi nas zmotilo bučanje vsenaokrog. Glede na zelo shematske like zna izjemno prikazati čustva, mimiko, tudi značilne poteze, čeprav za vse to uporabi le par pik in črt. Ves čas pa seveda svoje delo opravljajo rdeča lička, ki so na videz nespremenljiva, a dajejo majstrom ob drugih izrazih na obrazu (šok, zaskrbljenost, evforija, zadovoljstvo, nasmešek, mrščenje) neki nadih sramežljivosti, tako da izpadejo prav prikupni in se takoj navežemo nanje. Poleg ličk so značilen vizualni element še zavita ušesa z nekakšnimi čepki na koncu, zaradi katerih imam nenehno aluzijo na vesoljčke, sicer pa majstri nimajo nosov – a pozor!, v zgodbi o prehladu, ki ti vzame vse veselje do življenja, saj te skrbi, da ne boš nikoli ničesar več zavohal, pa neprehlajenemu liku nariše prav širok kumarast nos, skozi katerega veselo diha, in deluje prav komično. Avtorica dobro izkorišča vizualni potencial stripovskega medija. Eden izmed takih primerov je pojavitev možganov, ki jih nariše majstrom sredi čela. Majstri se v trenutkih stiske ali nervoze namreč še posebej zavzeto obrnejo na možgane, ki jih svarijo in jim razlagajo stvari, včasih pa tudi neslavno zablokirajo. Sicer pa je največji čar teh stripov, da preproste podobe učinkovito podpirajo tisto, kar je pri nas izjemno – izdelan avtoreferencialni humor, ki nagovarja predvsem mlajše internetne generacije, s kombinaciji z neljubljanskim narečjem. Knjiga je, v nasprotju z objavami na družabnih omrežjih, veliko bolj počasen medij, a če bi radi med čakanjem na naslednjo uzrli vsaj malo tega, kar avtorica še skriva v svoji malhi, lahko pogledamo v notranje platnice, kamor je natlačena kopica majstrov, ki še čakajo na svoj trenutek, da zardijo.

 

 

Kritika je bila prvič objavljena v 387. številki revije Literatura.

O avtorju. Veronika Šoster (1992) je literarna in filmska kritičarka, urednica, komparativistka, pesnica. Leta 2020 je prejela Stritarjevo nagrado za literarne kritike ter postala Ime tedna na Valu 202. Kritike piše za vse pomembnejše strokovne in splošne medije. Sodelovala je v raznih žirijah (mdr. Pesniški turnir, Mala Veronika, Zlatirepec). Je urednica rubrike … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.