Padeš, da se lahko spet pobereš

Običajen večer je. Noel na balkonu stanovanjskega kompleksa zažge maršmelovse, kar po videzu sodeč njegove mamzi niti ne preseneti. Večer pa se vendarle izkaže za ne tako zelo običajnega, saj Noel za rojstni dan dobi čisto pravo kitaro in vstopnico za koncert skupine AC/DC v Berlinu. Prijeten večer mame in sina na s toplimi barvami osvetljenem balkonu se prevesi v običajno noč … dokler je ne prekine glasen »Bumf«. Mamzi spi na tleh kopalnice in okoli nje je kri. Rešilca je presneto težko poklicati, ko pozabiš pravo telefonsko številko. Pa tudi domači naslov in hišno številko. Belina bolnišnice se kmalu zlije z belino zasnežene lokalne ceste. »Doma ni več doma« – dokler ne prispejo v Neuerkerode.

Začetni prizor Šole padanja, stripa nemškega ustvarjalca Mikaela Rossa, nagrajenega z osrednjo nemško stripovsko nagrado Max & Moritz, se iz ljubke in povsem vsakdanje družinske dinamike prevesi v katastrofo. Mamina kap protagonistu, mlademu moškemu Noelu, iznenada in za vedno spremeni življenje. In kot je pri judu najpomembneje, da se naučiš pravilno pasti, tudi Noelovo življenje brez mame, brez doma, postane nenehna šola padanja. Prav to pa vzpostavi rdečo nit celotne nadaljnje pripovedi. Začetni prizor funkcionira zgolj kot nekakšen prolog v zgodbo, ki se nato odvija v vasici Neuerkerode, kar ponazori tudi celostranska risba pročelja ustanove. Tukaj se pripoved plete v seriji Noelovih kratkih zgod in nezgod ob vključevanju in prilagajanju novi skupnosti, ki je po spletu okoliščin postala njegov novi dom.

Že v uvodnih dialogih bralec zazna, da v veliko rdečo bundo oblečeni Noel ni nevrotipična oseba, saj se to odraža v njegovih načinu govora, izbiri besed, skladenjskih strukturah ter načinu zaznavanja okolja in razbiranja situacij. Neuerkerode, dogajalni prostor glavnine pripovedi, je namreč resnična inkluzivna skupnost na Spodnjem Saškem v Nemčiji. Avtor je to vasico dve leti obiskoval ter na podlagi svojih vtisov in resničnih zgodb njenih prebivalcev ustvaril prisrčno in večplastno pripoved o življenju oseb z različnimi motnjami v duševnem razvoju. To niso matematični geniji, kakršnih smo vajeni iz filmskih prikazov posameznikov z avtizmom, temveč povsem običajni ljudje: obožujejo AC/DC, ustvarjajo, se včasih skregajo in celo stepejo, so pogosto trmasti in vztrajni, imajo izvrsten smisel za humor, delajo napake in se iz njih neprestano učijo.

Najbolj jasno opredeljena je razvojna motnja Valentina, ki ga spoznamo takoj po Noelovem prihodu v Neuerkerode. Že iz prvega pogovora med Noelom, ki se na novo bivališče še ni privadil, in neposrednim Valentinom je jasno, da gre za osebo na avtističnem spektru – ima namreč odličen spomin (zlasti za številke, datume in letnice), kasneje pa se pokaže tudi njegova urejenost, natančnost in razdražljivost, ko se dogajanje ne sklada z vnaprej dorečenimi načrti. V povezavi s tem se mi je zdela zelo premišljena nadrobnost, ki je prisotna skozi celotno pripoved, a je neposredno izpostavljena le v zgodbi z naslovom »Saslek« – palica, ki jo Valentin ves čas nosi s sabo. Ko se znajde v stanju »nereda« ali »štale«, kakor ga poimenuje sam, jo v enakomernih in ponavljajočih se gibih miglja pred svojimi očmi, kar učinkuje kot sprostitvena tehnika v stresni situaciji. To nikoli ni izrečeno na glas, je pa jasno iz več prizorov, kar kaže na avtorjevo občutljivost za motivne drobce, ki v zgodbo vnašajo globino in pristnost.

Prek različnih odnosov in zgodbenih pramenov strip tematizira prijateljstvo, privlačnost, simpatije, ljubosumje, nesporazume in sploh načine, kako ljudje navezujemo in vzdržujemo stike ne glede na svoje različnosti. Vse to pa gledamo skozi Noelove oči, zaradi česar mnogo situacij ostane nepojasnjenih, za nevrotipičnega bralca nenavadnih. V ospredju je torej eno izmed področij, ki je za (nekatere) nevrodivergentne osebe ne nujno samoumevno preprosto, kar se kaže tudi v raznih zmotnih interpretacijah in posledičnih sporih. Od jeznih odzivov na izgubljeno igro človek ne jezi se do pretepov zaradi plesa s simpatijo, pri čemer se avtor ne izogiba surovi neposrednosti ali (na)risani pretiranosti, ki jo medij stripa omogoča.

Kljub profanosti in občasni vulgarnosti, ki jo terjata neposrednost in iskrenost komunikacije med člani skupnosti, pa Rossu v tem uspe ujeti človeško toplino. Liki se nikoli ne zdijo neotesani ali nesramni, temveč zgolj pristni v svojem vedenju in odzivih. Tudi ko med sabo govorijo o ljubezni in pogovor privede do glasnih opazk o »fukanju«, vseeno zaznamo pristno radovednost, kasneje, ob ogledu porniča, pa tudi prestrašeno zgroženost Noela in Valentina. Zanju te teme in besede pač nimajo negativne konotacije in zato se nanje odzivata z zanimanjem in radovednostjo – pristno in v skladu s svojo siceršnjo osebnostjo. V tem smislu strip vsebuje tudi coming of age moment, čeprav Noelove starosti pravzaprav nikoli ne izvemo. Coming of age pač ne pomeni nujno napornega najstništva – včasih pomeni le iskanje svoje identitete in mesta v skupnosti.

Kar se tiče prepričljivosti odnosov med liki, moram poudariti tudi izvrstni prevod Marka Bratine, ki povsem ujame pogovorni jezik, različne vzdevke in reference na popkulturo, ki jih uspešno posloveni in prenese v slovenski kulturni kontekst. Tako ostanejo duhovite tudi za slovensko bralstvo, ki morda ne pozna nemških »šlagerjev« – pozna pa zato slovenske inačice, kot je Plestenjakov hit »Od pekla do raja«.

Prav ob tej pesmi pa se prvič izrazito spremeni tudi barvna skala stripa, ki je premišljeno čustveno zaznamovana in tako vabi k doživljanju duševnosti in razpoloženj likov. Kljub uporabi barvic se je avtor odločil za digitalno barvanje ozadij, saj ima, kakor je povedal v intervjuju za Tagesspiegel, pomiritveni učinek. Celota tako ne postane preveč barvno živa, kar bi lahko bralca senzorično preobremenilo. Barve so nekoliko izrazitejše, kadar želi Ross prikazati stanje afekta ali čustveno nabite odzive likov. Izvrsten primer za ponazoritev je lik Alice – ko se ujezi, njena celotna afektirano-karikirana podoba postane rdeča, rdeč pa postane celo njen govorni oblaček. Še posebej zanimiva se mi je zdela avtorjeva upodobitev njenega epileptičnega napada. Prizorom njene jeze, polnim živo rdeče barve, sledi sličica brez okvirja – trenutek pred izgubo zavesti, ponazorjen s sivino, ki zajame tako njeno telo kot okolico. Tudi sicer avtor rad vključuje sličice brez okvirja, v katerih se liki znajdejo v prostoru čiste beline. Običajno so to vrhunci prizora, s katerimi poudari prelomnost trenutka, prelom v razmišljanju, dogajanju ali čustvovanju, saj bralca zaustavijo, mu ponudijo prostor, da zadiha pred nadaljnjim branjem.

Kljub temu da gre za realistično pripoved, se v zgodbo mestoma vpletajo tudi sanjski in domišljijski prizori, ki kažejo bogato notranje doživljanje likov. Izvrstno se mi zdi, da ti prizori nikoli niso popolnoma in neposredno pojasnjeni – ostajajo interpretacijsko odprti, kljub temu da je motiv balerine pojasnjen na koncu zgodbe. Že na začetku, ko mamina hospitalizacija zamaje Noelovo resničnost, se potopimo v njegovo nezavedno, kjer naleti na konja in na jezeru zagleda balerino, ki pozna njegovo ime. Podoben prizor se ponovi proti koncu zgodbe, a takrat podoba balerine bledi in se na konju poslavlja, Noela pa z besedami »Vse bo dobro« pusti samega v temi. Žalovanje čudovito ponazori tudi motiv mrtve ptice, ki se prav tako vzporedno pojavi dvakrat. Prvič Noel Valentinu obljubi, da bo ptica ponovno vzletela, drugič pa se na njegovo vprašanje, zakaj ne leti, odzove s tišino (zopet pomenljivo v sličici brez okvirja) in pokopom pod drevesom.

Če so se mi zdeli sanjski prizori (tako vizualno kot zgodbeno) izvrstni, saj poglobijo razumevanje Noelove notranjosti, ki je srčika stripovske pripovedi, pa me je nekoliko manj prepričal zgodovinski ekskurz v razdelku »Strel-ektrika«. Časovni preskok oziroma potopitev v drug čas se zgodi približno na polovici knjige in zgodbeno, tematsko in v atmosferi najbolj odstopa od siceršnje celote. Noel ponoči spregovori s starko, ki obuja spomine na Neuerkerode v času druge svetovne vojne. Spominja se visoke ograje, ki je ločevala moške in ženske, »kajti bog ne more hoteti, da se pečajo bolni in šibki ter porajajo bolne in šibke«, kakor prebivalcem skupnosti razloži eden izmed nacistov, imenovan Streller. Brez vpogleda v zgodovino vasice Neuerkerode se zdi zgodba nepovezana, zgolj zastranitev v siceršnji Noelovi zgodbi, ki ne pusti nikakršnega pečata. Mikael Ross je v raznih intervjujih in na masterclassu, ki je potekal v okviru letošnjega festivala Tinta, poudaril, da je nacistični režim, ki je načrtno pobijal tako ali drugače ovirane ljudi, v času holokavsta v vasi Neuerkerode odgovoren za smrt približno 200 otrok. V Šoli padanja je to zgolj ekskurz, ki pa bi si zaslužil samostojno stripovsko upodobitev. A kakor je izpostavil avtor, je ta zgodbeni drobec nujen. Strip je namreč nastal ob 150. obletnici obstoja Evangeličanske fundacije Neuerkerode, želel si ga je vključiti, saj slika institucije in posameznikov, živečih v njej, brez tega koščka zgodovine ne bi bila popolna. Predstavlja namreč kontrapunkt integraciji in pojmu skupnosti, ki odprtih rok sprejme ljudi, ki bi jih družba sicer zavrnila in potisnila ob stran – s tem pa pokaže, da nič od tega ni nujno samoumevno.

Tudi običajnost večerov, kakršni smo priča na začetku stripa, torej ni samoumevna. Običajni so zopet postali, ko sta Neuerkerode in njegova skupnost sčasoma postala Noelov novi dom v najširšem pomenu besede. Kljub temu da je konec odprt, zadnji prizor izžareva toplino in domačnost odnosa, ki se plete med Noelom in Alice. In čeprav na poti morda še vedno zažge sladkorno penico ali dve, se vsakič znova pobere. Ali kakor pravi japonski pregovor: sedemkrat padeš, osemkrat se pobereš. Šola padanja pa bralca ne prepriča le z zgodbo, ki uspe hkrati nasmejati in ganiti do solz, temveč tudi s premišljeno in čustveno konotirano barvno skalo, ki vabi k doživljanju duševnosti in razpoloženj likov. Izvrstna besedno-vizualna pripoved z učinkovitim ponavljanjem nevsiljivih motivnih drobcev, ki se razkrijejo pozornemu bralcu, tako učinkuje kot prisrčna, tankočutna, hkrati pa vsebinsko polna in večplastna celota, ki nagovarja k večkratnemu branju.