LUD Literatura

Pri kratkih zgodbah se mi zdi najbolj važen konec

Iztok Sitar

Pogovor z Iztokom Sitarjem, striparjem in dolgoletnim kritikom pri Literaturi

Ana Geršak

Iztok Sitar je stripar, ilustrator in karikaturist ter dolgoletni kritiški sodelavec revije Literatura, za katero piše predvsem o stripu. Pred kratkim je pri knjigarni Buča izšla njegova nova knjiga z naslovom Dekliške oči, v kateri so zbrane stripovske priredbe desetih kratkih zgodb petih slovenskih avtoric.

Pred časom je v skupni pobudi Stripburgerja in Literature (z veliko) nastala knjiga Strip preobrazbe, v kateri so zbrani stripi, narejeni na osnovi kratkih zgodb sodobnih slovenskih avtoric in avtorjev, in pri kateri si sodeloval tudi ti, sicer pa imaš za sabo že veliko podobnih revijalno objavljenih projektov. Kaj se ti zdi najbolj privlačno pri tovrstnem povezovanju stripa in literature (z malo)?

Pri stripovskih priredbah literarnih del je najbolj privlačna ravno možnost interpretacije. Adaptacija namreč ne sme biti zgolj obnova fabule, potem je namreč veliko bolje, če beremo original. Dobra priredba mora ohraniti poanto zgodbe, vse drugo pa je v domeni umetniške svobode. Okostje zgodbe lahko povsem spremenimo ali pa se držimo pisateljevega izvirnika, v vsakem primeru mora biti vidna avtorjeva interpretacija.

Kako daleč pa lahko poseže interpretacija, da je zgodba še kolikor toliko povezana s predlogo? Ali da vprašam drugače: pri katerih elementih si sam privoščiš največ svobode in kateri so tisti, ki se ti jih zdi nujno zadržati, da ostane med predlogo in interpretacijo nekakšna vsaj približno prepoznavna vez?

Ko sem leta 2000 risal strip 4000, sem iz Tavčarjevega romana vzel samo naslov in vizijo totalitarne katoliške Slovenije v prihodnosti. Sicer sem najprej hotel narediti dejansko priredbo romana, ko pa sem delo prebral, nisem več videl smisla v tem, da rišem strip o Mahniču in klerikalizmu s konca 19. stoletja, saj je sodobna scena z nadškofom Rodetom, Janšo in drugimi politiki desne provenience krepko presegla kulturni boj v Tavčarjevem času. Tako sem poleg klerikalizma vključil še druge družbene anomalije, od rasizma do fašizma, popolnoma sem spremenil strukturo romana ter dodal še ljubezensko zgodbo med glavnim junakom iz sedanjosti in dekletom iz prihodnosti. Tako da mislim, da v tem primeru ni šlo za adaptacijo romana, ampak za povsem avtorsko delo. Čeprav sicer strip 4000 navadno uvrščajo med priredbe književnih del. Tako ga je tudi Žiga Valetič v enciklopedični knjigi Strip vrača udarec (Grafični atelje Zenit, 2022), v kateri je petdeset slovenskih celovečercev razvrstil po žanrih, uvrstil med stripe »po literarnih predlogah«. Kamor je denimo uvrstil tudi izjemno, a žal skoraj povsem spregledano Lavričevo biografijo Kristusa Tolpa mladega Ješue (Zavod Strip art, 2017–2019), ki je po mojem mnenju ravno tako povsem avtorsko delo. Kje je sploh meja med priredbo in avtorskim delom? Delikatno vprašanje, ki bi verjetno terjalo širšo razpravo.

Povezovanje stripa in literature ima tudi pri nas dolgo zgodovino, kajne?

Res je, prvi strip, ki je nastal po literarni predlogi kakšnega slovenskega dela, je bil priredba Finžgarjevega narodnobuditeljskega epa Pod svobodnim soncem (1912), narisal pa ga je srbski stripar ruskega rodu Sergej Solovjev. Prvotno je bil objavljen leta 1940 v nadaljevanjih v beograjski stripovski reviji Mikijevo carstvo, naslednje leto, že v času okupacije, pa je izhajal v obliki rotmanovske slikanice v Slovencu. Istega leta je izšel tudi prvi pravi strip pri nas, Mačji grad Saše Dobrile v Družinskem tedniku, ki ga je ta narisal po stari istrski pravljici, tri leta pozneje, ko je bila Ljubljana po kapitulaciji Italije pod nemško okupacijo, pa je objavil še Malega Muka nemškega pesnika in pisatelja Wilhelma Hauffa, kar je bila prva stripovska priredba iz tuje književnosti. V času Jugoslavije je tako izpod peresa in čopiča domačih avtorjev izšlo kakšnih 25 stripovskih priredb različnih literarnih del, od Pike Nogavičke do Iliade. Zanimivo je, da dve klasični deli slovenske literature sploh nista bili objavljeni ali ponatisnjeni pri nas; Leo Korelc je v Srbiji objavil Krst pri Savici (1966), Ivica Bednjanec pa na Hrvaškem Martina Krpana (1974). V začetku osemdesetih let so se začeli objavljati stripi tudi v obliki francoskih albumov, pred tem je leta 1959 v knjižni izdaji izšel edino Jurij Kozjak Janeza Vidica. Govorim seveda samo o stripovskih priredbah literarnih del, ki so pravi boom doživele v novem tisočletju, saj se avtorji niso več lotevali zgolj romanov in povesti, ampak tudi ali predvsem kratkih zgodb, ki so bile prijaznejše za objavo v različnih revijah in antologijah.

Takole na prvo žogo imam občutek, da obstajajo striparke in striparji, ki so nekakšen ekvivalent auteurju francoskega novega vala, takšne in takšni, ki nad vsem bedijo sami, in oni drugi, ki zgodbo raje prepuščajo drugim, same oziroma sami pa se posvečajo vizualijam … Ti si se znašel na obeh straneh. Kakšen je tvoj pristop, ko v strip pretapljaš svojo lastno zgodbo, v primerjavi s tem, ko delaš po scenariju nekoga drugega?

V tujini je predvsem pri stripovskih serijah običajno, da sta scenarist in risar različni osebi, medtem ko sta bila pri nas, če pogledamo samo dve najdaljši seriji, Zvitorepca in Kavboja Pipca, Miki Muster in Božo Kos kompletna avtorja. Poklicni scenaristi so se začeli pojavljati šele v šestdesetih letih, ko je Dnevnik na stežaj odprl vrata domačemu pustolovskemu stripu. V osemdesetih letih s(m)o risarji po vzoru francoskega novega vala in zagrebškega Novega kvadrata zopet prevzeli scenaristične vajeti v svoje roke, danes pa je stanje precej raznoliko. Imamo povsem avtorske stripe, kot tudi take, ki so plod dela dveh ali več avtorjev. Sam sem pisal in risal stripe v vseh treh glavnih zvrsteh, kar se tiče dolžine, pasične časopisne stripe, kratke zgodbe in celovečerce. Pri pasičnih in dolgih stripih sem bil vedno sam scenarist, pri kratkih stripih, to je od ene do okoli dvajsetih strani dolžine, pa sem nekatere narisal po literarnih predlogah. Pristop imam vedno enak, najprej si na pisarniški papir za vsako stran narišem razpored kvadratov ter vanje napišem besedilo in ohlapno označim plane in postavitev figur. Če delam po knjižni predlogi, seveda prej preberem tudi zgodbo.

Kaj pa ti je osebno ljubše? Risati po že ustvarjeni zgodbi ali si jo sam izmišljati?

Oboje imam rad. Seveda je pri lastni zgodbi več dela in ustvarjalnosti, saj si moraš izmisliti fabulo in like, ki so ti pri priredbi že dani. Pri slednji pa je po drugi strani izziv, kako pretopiti zgodbo v strip, da ji daš svoj pečat in hkrati ohraniš izvirnik.

Kako si izbiral zgodbe za knjigo Dekliške oči? Kaj te je pri izbiri nagovarjalo, kaj je bilo tisto, kar si v zgodbah iskal? Pa še čisto na splošno: katere zgodbe se ti zdijo najzanimivejše (ali predstavljajo največji izziv) za preobražanje v stripovsko obliko?

Najraje imam bolj nevsakdanje, nenavadne, tudi morbidne zgodbe z obratom na koncu ali z odprtim koncem. Pravzaprav se mi zdi pri kratkih zgodbah najbolj važen konec. Tudi ko sam pišem scenarij za strip, nemalokrat, pravzaprav največkrat, začnem na koncu, se pravi, najprej napišem zaključek zgodbe in se potem vrnem na začetek. Koncept Dekliških oči je bil deset tematsko različnih zgodb o usodah desetih deklet. Najprej sem sicer mislil vzeti deset različnih pisateljic, vendar sem se po »Ani« in »Posodi« Ane Schnabl, ki sem ju prebral na www.ludliteratura.si, odločil, da bom od vsake avtorice vzel dve zgodbi, saj se mi je zdelo škoda, če ne bi narisal obeh Aninih zgodb. Že od nekdaj so mi bile všeč zgodbe Suzane Tratnik, sploh zgodba »Nerazumno«, ki se mi je že pred mnogimi leti, ko sem jo prvič bral, zdela izjemno stripovska, zato je bila odločitev za njene zgodbe povsem naravna. Ostale tri pisateljice pa sem izbral med kupom knjig, ki sem jih vzel v lokalni knjižnici in izbral tiste, ki so mi bile najbližje in najbolj po mojem okusu. Seveda sem gledal tudi na to, da so zgodbe tematsko različne in da obravnavajo različne probleme, s katerimi se soočajo mlada dekleta. Seveda pa so nekatere teme, kot so mednacionalni odnosi, univerzalne. Sam živim v okolju, kjer je bil v osemdesetih letih rudnik urana in kjer je delalo in živelo veliko Bosancev, kar se je odražalo v nestrpnosti v družbi, zato so bile zgodbe Selme Skenderović kot nalašč za zbirko. Pri Nataši Skušek sem vzel zgodbi, ki vsaka na svoj način opisujeta odnos posameznika do družbe, prva o neprilagojeni najstnici in druga o dekletu, ki se popolnoma prilagodi okolju. Samanta Hadžić Žavski pa ima od vseh najbolj morbidne zgodbe, pa tudi najbolj raznovrstne, zato sem le stežka izbral samo dve. Vsekakor so vse zgodbe po mojem okusu, z izvrstnimi zaključki, ki jih niti nisem spreminjal, včasih sem jih naredil samo bolj radikalne. Sicer pa je vsaka zgodba izziv zase. Kako narediti dobro interpretacijo ter še potencirati bistvo zgodbe. Po drugi strani pa je največji izziv zgodba, ki je najmanj stripovska in jo je težko preliti v strip.

Dekliške oči tudi z naslovom implicirajo, da gre za nekakšen pogled skozi oči odraščajočih deklet, vendar so te perspektive pogojene z logiko prikazovanja stripa: pripovedovalke so vseeno del sveta, ki ga naseljujejo, njihova dejanja spremljamo od zunaj, kot opazovalke in opazovalci. Zgodbe, ki jih pripovedujejo, pa so (tudi v zapisu) izrazito prvoosebne. Je bil izziv risati takšne like, ki se znajdejo v še posebej ranljivih položajih? Zdi se, da si jih tam, kjer se je le dalo, poskušal prikazati kot zmagovalke ali vsaj maščevalke nad njihovo usodo, kar kaže prav zaključek, ko se zgodba (prek naslova) stakne z začetkom. Je to tista »radikalizacija«, ki si jo omenil prej?

Stripovski junaki v avanturističnih stripih se sicer že po inerciji vedno postavijo na stran ponižanih in razžaljenih, seveda tudi njihovi avtorji, čeprav sam ne rišem tovrstnih stripov. Moji junaki oziroma junakinje so ljudje z obrobja družbe, neprilagojeni posamezniki, izobčenci, luzerji, predvsem pa samosvoje ženske z močno voljo, ki se borijo zase in za svoj prav, čeravno ta ni v skladu z zakoni in družbenimi normami. In čeravno je njihova usoda največkrat tragična, so, kot si omenila, prikazane kot zmagovalke.

Gre za zgodbe različnih literarnih ustvarjalk, pravzaprav je zanimivo, da si knjigo zasnoval na podlagi tega, da gre za zelo osebne ženske zgodbe, ki spregovorijo o temačnih plateh partnerstva, nosečnosti, materinstva … Je to tudi vezano na tisti drugi del naslova, »o tem se ne govori«? Če parafraziram: o čem se torej ne govori? Je o določenih temah laže govoriti v obliki stripa? Kako se po tvojem mnenju s tem spremeni percepcija?

Slovenski stripovski trg je majhen in tudi nabor striparjev ni ravno velik, vseeno pa imamo zelo veliko družbeno angažiranih stripov, kar je dejansko slovenska posebnost. Zagotovo je strip medij, skozi katerega lahko plastično prikažemo in obsodimo anomalije v družbi. Dejstvo je, da ženske v družbi še vedno niso enakopravne, zato sem ravno skozi ženske oči najlaže prikazal tudi druge družbene probleme. Denimo vprašanje splava, ki ni samo ženski problem, saj o njem odločajo moški, čeprav bi morale o svojem telesu odločati samo ženske. V Sloveniji imamo sicer eno najbolj naprednih zakonodaj glede tega, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok imamo od leta 1974 celo v ustavi, vseeno pa ta pravica ni samoumevna, kot bi morala biti, in jo desničarska politika vedno znova postavlja pod vprašaj. Čeprav o tem sploh ne bi smeli več govoriti. Zgodba v knjigi sicer govori o spontanem splavu, vsekakor pa je vsak splav za žensko travmatičen, kot sta za nekatere travmatična tudi nosečnost in materinstvo. In o tem se dejansko ne govori. Pa tudi o drugih anomalijah v knjigi. Družbenih. In dekliških. In nasploh najstniških. Ciljna publika pričujočega stripa je predvsem odraščajoča mladina, čeprav na COBISS-u piše, da je to »strip za odrasle«. Namreč, imamo zelo veliko stripov za otroke in odrasle, ravno najstniška publika, sploh stripi, ki govorijo o njihovih problemih, pa je izjemno slabo pokrita. In upam, da sem to vsaj malo popravil.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zatiskanje oči

    Katja Štesl

    Sitar se tukaj izkazuje kot natančen in spoštljiv bralec literature.

  • Pesem o svobodi

    Iztok Sitar

    Žežljeva risba je kot poezija.

  • Kako so slovenski klasiki sestopili s slovenskega Parnasa

    Iztok Sitar

    Slovenski klasiki v stripu Tomaža Lavriča so po eni strani mojstrski in razkošen prikaz različnih likovnih slogov in po drugi zajeten in raznolik mimohod satiričnih priredb literarnih in drugih umetniških del slovenskega parnasa, ki jih avtor brez rešpekta secira in razgalja ter iz zapovedanih šolskih učbenikov in nacionalnih kanonov naredi kratkočasno in duhovito branje domačih umotvorov, po katerih ne bo segala zgolj bolj ali manj ukaželjna mladež zavoljo obveznega čtiva in bralne značke, ampak tudi in predvsem vsi ljubitelji slovenske književnosti in umetnosti nasploh. 

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.