Zatiskanje oči
Iztok Sitar: Dekliške oči ali O tem se ne govori. Ljubljana: Buča, 2024
Katja Štesl
Sodelovanje dveh uveljavljenih domačih specializiranih revij je v lanskem letu spodbudilo enajsterico aktivnih stripovskih ustvarjalcev, da so kratke zgodbe sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic prežvečili, predihali, prevedli in predelali v njim lasten umetniški izraz. Stripi so bili mesečno objavljani v Literaturi, zbrani pa so izšli pri Stripburgerju pod skupnim naslovom Strip preobrazbe. Antologijo otvori strip Iztoka Sitarja »Ana« po zgodbi iz zbirke Razvezani Ane Schnabl (Beletrina, 2017), ki pa je tudi na začetku njegove nove zbirke Dekliške oči – literarno-stripovski izziv je Sitarja očitno pičil na ravno pravo mesto, da se je njegova ustvarjalnost zavihtela in pridelala še devet tovrstnih preoblikovanj. Zbirka stripov je nastala po literarnih predlogah kratkih zgodb petih slovenskih avtoric: Ane Schnabl, Nataše Skušek, Selme Skenderović, Samante Hadžić Žavski in Suzane Tratnik.
Stičišča izbranih besedil so ženske kot glavne (anti)junakinje ter vsebinska osredotočenost na tisto, o čemer »se ne govori« – stiske odraščanja, družbena pričakovanja, spolnost, diskriminacijo, zlorabe, iskanje stika, spregledanost, splav, samomor – cel spekter privatnih žalosti, ki pa močno odražajo socialni status žensk, ki je v marsikaterih ozirih že sam po sebi tabu. Zgodbe so postavljene v realni svet, ki ga bralci vidimo »skozi oči« posameznih pripovedovalk, ob čemer spoznavamo njihov značaj, mišljenje in čustvovanje, to pa je pogosto že samo po sebi tudi vsebina, ki lahko predrugači pomen tistega, o čemer nam pripovedujejo. V izbranih zgodbah je dogajanje zmeraj posledica, učinek nečesa, kar vseskozi ostaja nepoimenovano, in skrajnosti, do katerih lahko seže. Značilne odprte konce kratkih zgodb Sitar s ponavljanji naslovnih besed v stripih zaokrožuje v presenetljive konce. Beseda iz prvega okvirčka se ponovi v zadnjem, pri čemer igra pomenov zgodbo šokantno sklene ali pa predrugači naš pogled nanjo. Sitar se tukaj izkazuje kot natančen in spoštljiv bralec literature.
Vrženost v dogajanje in odsekan ritem kratkih zgodb se spretno spajata s formo stripa, ki še posebej dobro omogoča podaljševanje pozornosti na posameznih vsebinskih poudarkih, ki niso nujno enaki tistim iz literarne predloge. Tako je denimo že s številom in razporeditvijo detajlov na podobah ali okvirčkov na straneh določen čas, ki ga bomo namenili likovni in besedilni vsebini nekega okvirčka. Stripi v zbirki Dekliške oči obsegajo med 8 in 18 strani, večina jih je dolgih 16, razporeditve okvirčkov pa so stalne, in sicer se trije okvirčki, en podolžen in dva višja, na straneh enakomerno izmenjujejo, najprej je podolžni, ki je širok za dva visoka, nad njima, nato zopet pod. Ozadja obrobljenih okvirčkov zapolnjuje belina, v ospredju so liki, tako kot v proznih kratkih zgodbah, ki okolice in okoliščin prav tako ne opisujejo podrobno, saj je fokus na pripovedovalkah in njihovih temah.
V zbirki ostaja Sitar zvest svojemu likovnemu slogu in svoji tehniki. Hitre in nesklenjene, a težke linije čopiča v črnih konturah likov kontrastirajo razlivajoče se sivine ter meglene packe tuša znotraj njih. Likovna podoba stripov, ki je ponekod sicer koherentna vse do preddverja enoličnosti, sovpada s skicoznimi načini pripovedovanja v kratkih zgodbah in jih s tem z likovnostjo smiselno vsebinsko podpre. Naslovnica te pristne temačne hrapavosti življenja žal ne daje slutiti, saj z več elementi »igra naivnost« – od izbire naslovne pisave do podobe figure mladostnice na njej, ki nas gleda s »pššt« kretnjo in aludira na nekakšno Ingoličevo Gimnazijko (Mladinska knjiga, 1967), le da tukaj, pol stoletja kasneje, surovost sodobne realnosti buta v nas na vsakem koraku, kot postane jasno ob branju. Dekliški liki so v rahlo stilizirani neproporcionalnosti izrisani s poudarjenimi ženskimi fizičnimi potezami, kot so prsi in boki, v ospredju je tudi govorica telesa, ki izraža pozicije (ne)moči – na primer z zgrbljeno držo ali tiščanjem nog skupaj – in like vizualno karakterizira. Njihovo oblikovanje je skozi zbirko podobno, a ne podrobno – v vsakem stripu posebej se v elementih sicer približujejo realističnemu prikazu, a ostanejo nerazločni, nakazani, tako da si zaradi vtisa uniformiranosti likov vizualno ne zapomnimo, kot je običajno pri ponavljanju človeške figure v stripih nasploh. Glede na formalne zakonitosti pa je sporočilnosti v prid občasno megljenje in bledenje teles, še posebej učinkovito recimo v prvi zgodbi, ob umiranju junakinje. Taka vsebina bi morda potrebovala bolj alternativen slog, kjer bi lahko risba subjektivno izražala poteze karakterjev glede na posamezno zgodbo, četudi je v ospredju nivo anonimnosti oziroma predstavljanje likov le v tistih lastnostih – vizualno in prek njihovih besed –, ki so nujne za zgodbo.
Hkratnost in vzajemnost likovnega ter verbalnega pripovedovanja na način, kot ju omogoča forma stripa, lahko intervenirata pri predrugačenju, še bolj pa pri plastenju pomenov. Na baladni način šokanten je denimo zaključek zgodbe »Bilečanka«, kjer pride do izraza ravno moč stripovske pripovedi, saj petje partizanske pesmi v besedilnem delu spremlja detomor v vzporednem vizualnem delu. Je nekaj, kar vidimo, a je besedilno zamolčano. Podobno prepričljiv učinek ima tudi zaključek stripa »Posoda«, kjer se prav tako razkriva tema (neželenega) materinstva, a iz perspektive drugačne junakinje v drugačni družbeni poziciji, čemur so primerno prikrojena mesta ključnih poudarkov v zgodbi. Raba simbola oči kot »zrcala duše« je v Dekliških očeh konvencionalna. Vsaj po en kader z detajlom direktnega pogleda lahko najdemo v vsakem od kratkih stripov, skupaj z naslovom gre za vizualni lajtmotiv, ki sešije pripovedi v zbirko. Če naj bi iz oči junakinj razbrali, kaj doživljajo – srd, obup, strah – in o čem razmišljajo, predvsem pa česa ob tem ne morejo izreči, bi bili brez konteksta in izraznosti namrščenih ali privzdignjenih obrvi pred težko nalogo. Semantični potencial tovrstnih ponavljanj je izkoriščen le v smislu namenskega puščanja bralca v nevednosti ali celo sugeriranja interpretacije, da tihih namigov žrtev ljudje niti ne razberemo ali pa za nas nimajo potrditvene vrednosti, če niso skomunicirani z jasnimi besedami, pa če je v nekih situacijah še tako težko govoriti.
Mnogo bolje se motiv pogleda povezuje s posameznimi pripovedovalkami in fokalizacijo, saj nam v besedilnih delih junakinje zgodbe posredujejo iz prvoosebne perspektive, kakor jih vidijo same. Hkrati pa jih na vizualni ravni gledamo upodobljene »od zunaj«, torej kakor naj bi jih videl neimenovani tretjeosebni pripovedovalec, ali pa gledamo »skozi oči« junakinj, bralci stripov pa naj bi bili ob tem deležni širše slike. V zgodbi »Ana« je pripovedovalka sestra naslovne junakinje. Te nepoimenovane sestre ne vidimo, a preko svojega govora, tega, kaj izpostavlja in na kakšen način, sama postane lik, čeprav o njej ne izvemo veliko dejstev, kar nemara priča le o zapostavljenosti, ki jo je čutila ob pozornosti, ki je je bila deležna Ana. Na nekoliko drugačen način sta vzporejani zgodbi dveh deklet v »Orehovi lupini«, kjer vidimo obe, čeprav govori le ena. S tem se vzpostavlja premisa o različnih družinskih in družbenih okoliščinah, ki vplivajo na odraščanje in temo (samo)izolacije žensk v težkih obdobjih. Moč stripa se kaže ravno v situacijah, kjer so določene stvari le nakazane in nepoimenovane ali pa gre celo za nezanesljivo naracijo, na katero vpliva duševno stanje pripovedovalk, zato lahko nekatera dejstva le slutimo, ne moremo pa biti o njih prepričani, s čimer se posredno prav tako ponavlja motiv molčečega pogleda.
Dodaten kontrast zornega kota povzroča dejstvo, da so prozne kratke zgodbe z ženskimi glavnimi liki ustvarile pisateljice, stripovske predelave pa moški ustvarjalec. Izbor predlog je reprezentativen, gre za avtorice starostnega razpona petih desetletij in zbirke kratkih zgodb, ki so izšle v zadnjih dvajsetih letih, večina celo po letu 2017. V Sitarjevem opusu so ženski liki pogosto v ospredju, čeprav so v splošnem na stripovski sceni nekoliko redkejši. Ne moremo se izogniti pomisleku, da zbirka odraža moški pogled na to, kakšne so ženske, kako čutijo in razmišljajo – ali kako bi morale čutiti in razmišljati. Ne gre za skrajne stereotipne pole ženske kot nedolžnega angela, strastne zapeljivke ali pasje babnice, a v literarnih predlogah junakinje vendarle delujejo bolj večplastno. V stripih bi na vizualnem nivoju ponekod upravičeno lahko pričakovali manj oblin in več globine v obrazni mimiki in gestikulaciji, risba sicer prepoznavnega avtorjevega sloga pa bi lahko iz mimetike mestoma pokukala v abstrakcijo. Vsekakor zbirko odlikuje izbor kakovostnih literarnih predlog, zato so stripi sami tudi že vabilo k njihovemu branju, s tem pa k razmisleku o presečiščih in specifičnih pomenskih učinkih obeh umetniških oblik.
Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 399.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.