Pararealizem

Prikrito je zbirka stripov različnih pripovednih tehnik in dolžin, katerih literarne sorodnike bi lahko našli v kratkih proznih zvrsteh. Zgodbe večinoma odprtih koncev vsebinsko povezuje tema »čudnega« pripetljaja, slutnje nevidne prisotnosti ali nerazložljivih misli in občutenj, s čimer knjiga evocira prvotno povezanost pripovedovanja z obredji in mistiko, še bolj pa romantične ideale kratke zgodbe s srhljivimi, nadnaravnimi elementi. Postavitev dogajalnega časa v sodobnost in preudarne izbire na ravneh vizualne pripovedi pa stripovske zgodbe najbolj približajo modernejši psihološki črtici s poudarkom na enem dogodku ali na vzdušju.

V avtoričinem večkrat nagrajenem stripovskem prvencu je dvanajst zgodb, med katerimi je edina nenaslovljena okvirna zgodba, ki uvede, prepleta in zaključi zbirko. V njej spoznamo knjigarnarko, ki se na delo vrne po daljši odsotnosti, vzrok katere ostaja bralcem neznan – le drobni, a premišljeno vstavljeni indici nakazujejo, da se je zgodilo nekaj hudega, pretresljivega. V njenem pogovoru s sodelavcem se že takoj, a mimogrede pojavijo misli in besede, ki vsebinsko napovedujejo zbirko, recimo »naša mnenja so interpretacije«, »maska [je] mističen element«, »stik z duhovnim svetom«, »kozmične sile«, »življenjska moč«, »magija«, »obredna raba« itn. Uvodna zgodba se tukaj namesto z običajnim kazalom zaključi z naslovi prihajajočih zgodb kot naslovnic izpostavljenih knjig v knjigarni, kjer so, pomenljivo, med junakinjino odsotnostjo razširili oddelek za okultizem.

Med zgodbami sicer umerjenega stripovskega sloga ponekod kot drobne poetične prekinitve vizualno izstopajo dvostranski utrinki z motivi preobrazb in levitev. Ti so na belem ozadju brez mrež okvirčkov in brez gostih barvnih ploskev; vidimo le osamele, večinoma črno-bele ali sive podobe z vidno sledjo risala. Postavljene v preprosto sosledje, spreminjanje v času poudarjajo z bralčevim zavedanjem minevanja med eno in drugo sliko, a zaradi odsotnosti ozadij in detajlov ne nudijo informacij o dolžini časovnega intervala med njimi niti konteksta ali komentarja. Na senzibilnosti in domišljiji bralcev je, koliko vrednosti jim pripišejo, kakšen pomen dodelijo njihovi vsakokratni umestitvi ter kako jih razumejo v odnosu do ostalih pripovedi.

Zgodbe so strukturirane kot nekomentirana direktna pričevanja ali poročila o izkustvu nečesa nedojemljivega, nenavadnega ali celo ezoteričnega, tako na ravni pripovedne realnosti kot v mišljenju in čustvovanju likov. O dogodkih prvoosebno v oblačkih govorijo liki sami, bodisi bralcem bodisi stranskim osebam v dialogih. Polovica stripov je nemih, o dogajanju sklepamo na podlagi tistega, kar nudi vizualna pripoved (ki pride v takšnih zgodbah še bolj do izraza, čeprav je drugod prisotna v enaki meri), a prav tako tudi tistega, kar izpusti. Avtorica prepričljivo uporablja moč, ki jo pripovedi doda nivo bralskega interesa in vživetosti, kar doseže predvsem z odločitvami, kaj prikazati, kaj nakazati in kaj pustiti prikrito. Suverenost pri raziskovanju pripovednih učinkov različnih kombinacij elementov vizualnega jezika v stripih se pri Lauri Pérez kaže z vključitvijo več različnih tipov nemih pripovedi v zbirko.

Hiter, odsekan ritem v zgodbi »Luči« avtorica doseže z razporeditvijo okvirčkov na straneh sicer podolžnega formata knjige. Dečka prebudi snop svetlobe, ki ga ožari skozi okno. Avtorica izmenjaje prikaže nočno nebo z detajli dečkovega obraza, na katerem se odslikava ples rdečih luči, ki ga zdaj opazuje in za katerega se zdi, da je bil namenjen prav njemu. Brezbesednost tukaj podpira intenzivnost dogodka in dečkovo lastno osuplost nad nečim, kar bi bil lahko tudi pozdrav vesoljcev, še dodatno pa sporoča, da otroku tako ali tako nihče ne bi verjel, četudi bi znal in hotel opisati, kaj je doživel. Z rabo kolažne tehnike izstopa zgodba »Razpoke«, kjer so na celostranske podobe prilepljeni manjši okvirčki, ki jih razbiramo, kot da bi reševali uganko, saj različne hipe, gledišča, detajle in ozadja sestavljamo v smiselno pripoved. V »Senci« lahko opazujemo sosledna kadra, kjer je edina sprememba zožitev zenic v očeh lika, a ta povzroči, da apatičen, neizrazen obraz kar naenkrat postane zgrožen, kakor da je nekaj sunkovito priklicalo njegovo pozornost, ki je zdaj predramila tudi bralce. Še toliko bolj pride do izraza zato, ker gre za enega redkih primerov v knjigi, kjer oči niso prikazane le kot temne pike.

Poenoteno realističen slog z rahlimi, komaj opaznimi popačenimi odmiki od običajnih proporcev vpliva na atmosfero: ošiljene konice prstov so primer detajla, ki ga, če ga zavestno opazimo ali tudi če ga naše oko le ošvrkne, hitro lahko povežemo s kremplji, s tem pa z občutkom nevarnosti. Na doživljanje zgodbe avtorica vpliva tudi z igro različnih perspektiv in kadriranja, s čimer še toliko bolj kaže na svoje dobro razumevanje možnosti stripovske forme, tam, kjer barve uporabi, pa zna kot ilustratorka pripovedovati še z odtenki. Skladne omejene palete barv prilagaja zgodbam; v zgodbi »Atavizmi« denimo uporabi umirjene zemeljske tone, kontrast med zelenim interierjem in rdečimi lučmi dobro deluje v zgodbi »Luči«, ponekod se odloči za temne in hladne modrine, drugod pripovedim najbolj ustrezajo sivine ali tudi črno-bele upodobitve.

Zdi se, da so prevladujoča čustva junakov in junakinj ob srečanju z nenavadnim dvom, strah, presenečenje in nezaupljivost, a so izkušnje nekaterih s tovrstnimi stiki tudi mirne, tolažeče in navdihujoče. V »Atavizmih« »etno« maska na polici oživi in z junakinjo si strmita iz oči v oči, ko jo roke izpod maske nežno pobožajo po obrazu. Ritem z neverbalno likovno pripovedjo podpira čustveno močan trenutek, kljub temu da čustev ne moremo razbrati z obraza. Pripoved zelo naravno, skoraj pravljično in pomirjujoče prikaže prehod iz samote v varno, zemeljsko in spiritualno domačnost – junakinja se dogodku ne čudi, ni je strah, bralci pa tudi ne vemo zagotovo, ali si ga sama le predstavlja, ga sanja ali gre morda za meditacijo ali šamansko potovanje – raziskovanje »nezavednega« je navsezadnje v zbirko vključeno na več načinov, v okvirni zgodbi denimo s hipnozo na terapiji v »Centru za raziskovanje zavesti«. V zgodbi »Dvorišče 19« osamljena starka pripoveduje o tem, kako je v stanovanju pričela čutiti neko nedoločno prisotnost, vohala je tuj parfum, slišala zvoke, premikala so se vrata, kar ji je sčasoma pričelo dajati prijeten občutek družbe, a tudi ta je nekega dne izginila in »odsotnost je napolnila vso hišo«. Drži, da so obrazi likov, od katerih sicer običajno pričakujemo večjo ekspresivnost, tukaj pogosto sami kot skrivnostne maske. A glede na formo kratkega stripa je seveda smiselno, da protagonisti niso preveč individualno določeni, saj tu ni prostora za vizualno prikazan psihološki razvoj osebnosti, kot denimo v stripovskem romanu, niti zgodbe same tega ne potrebujejo, saj so pomembni deli privlačnosti pripovedi ravno tisti prikriti, izpuščeni, skrivnostni.

V zgodbi »Dvanajst triintrideset« obsijan obraz moškega v kuhinji izstopa iz noči zunaj in kliče našo pozornost, da bi na njem poiskali indice njegovih čustev in misli. Ob na videz umirjenih vsakdanjih opravilih se lik namreč nenehno oprezno ozira naokrog, kakor da išče morebitno zasedo, a strip ostaja tih, govorica telesa in obrazna mimika pa skopi. Ritem, ki ga ustvarjajo razporeditve elementov na stripovskih straneh, napihuje napetost do trenutka, kjer si obetamo odgovor na nastavljeni trnek, a nato namesto dogodka, ki smo ga čakali, vidimo le njegovo posledico, ne pa tudi vršilca spremembe. Edini dogodek je tako hkrati odprti konec, saj se zgodi v vmesni praznini med predzadnjim in zadnjim kadrom. Bralstvu ne odleže, zgodba nas zapusti z neštetimi vprašanji, prežetimi s tesnobo nevedenja, kar je karseda umetniško izpiljen konec prve zgodbe v zbirki, saj nastavi prizorišče in razpoloženje našega branja za naprej. Avtorica s tako premišljenimi potezami v delo vpisuje in vrisuje razumevanje stripovske forme celo do te mere, da zmore »zgolj« z likovno izvedbo vizualne komponente kratkega, a zgoščenega in dovršenega scenarija manipulirati z občutenji bralca, s katerimi ga hoče voditi skozi pripoved.

Kako se odzivamo na neznane, očitne, slutene in prikrite dražljaje ter spremembe, ki jih zaznavamo kot nadnaravne in katerih pojavnosti se ne da pojasniti z ustaljenimi znanstvenimi metodami? V stripih se direktno in posredno ponavlja motiv nezmožnosti komuniciranja s temi »silami«, s tem pa pogosto pravzaprav s sabo, svojim okoljem ali preteklostjo. Liki pogosto ne zmorejo dojeti sporočila, ki pa je tudi samo ponavadi zakodirano. Pogovor otrok med igro v zgodbi »Mravlje« simbolno kontrastira odnos do naravnega in duhovnega z intuitivno, senzibilno človeško radovednostjo na eni strani ter načelno ignoranco religijskih dogem na drugi. Odtujenost od naravnih procesov in njihovih ritmov civilizacije še nikoli ni bremenila tako kot danes, ko se z roko v roki z izgubo spoštovanja do okolja utaplja tudi človečnost, toliko hitreje v času, ki ne spodbuja potrpežljive kontemplacije in poglabljanja, četudi to od vsega najbolj potrebuje. Zato se nam lahko tako kot junakom v zbirki Prikrito zdi, da ne moremo dostopati do informacij »spiritualnega sveta« – ki mimogrede z drugimi poimenovanji ne diši prav nič drugače, le prilagojen je posameznikovim prepričanjem in interpretacijam. Kakor da nam manjka le čisto malo znanja, da bi si lahko vse pojasnili, in da moramo le ugotoviti naravo zamaskiranega: nam kdo prikriva ali si prikrivamo sami? Se prikriva samo? S kakšnim namenom? Za čigavo dobro? Se bo razkrilo, ko bomo pripravljeni nekatera občutenja samo sprejeti, biti v njih in se opazovati, ali je bolje vse skupaj odmisliti, da nas ne plaši še bolj?