Pesem o svobodi

Stripovske priredbe klasičnih romanov, sploh pa kratkih zgodb, so bile vedno magnet za bralce in izziv za avtorje. Dobra adaptacija namreč ne sme biti zgolj šolska obnova, ampak risarjeva interpretacija izvirnika. V prejšnjem stoletju sta med pisci kratkih zgodb, prelitih v stripe, kraljevala E. A. Poe in H. P. Lovecraft s svojimi mračnimi pripovedmi in temačno atmosfero, zadnja desetletja pa je v središču pozornosti Franz Kafka s še bolj mračnimi pripovedmi in še bolj temačno atmosfero.

Že leta 1993 je Robert Crumb v sodelovanju s scenaristom Davidom Zanom Mairowitzem narisal Kafkovo biografijo (Introducing Kafka), prepleteno s stripovskimi priredbami nekaterih najbolj znanih del (»Sodba«, »Preobrazba«, Proces, Grad, Amerika, »V kazenski koloniji«, »Gladovalec« …), ki še danes velja za temeljni strip o pisatelju. Mairowitz je sodeloval tudi s češkim risarjem Jaromirom Švejdikom pri Gradu (2015) in francosko striparko Chantal Montellier pri Procesu (2009). Slednjega sta že štiri leta prej upodobila tudi njena rojaka Eric Lasnet in Claude Voirriot v lahkotnejši priredbi v karikiranem slogu ter v barvah, ki sta jih uporabila tudi Martin Leclerc in Sylvian Ricard v V kazenski koloniji (2007), v kateri je sicer ekspresivna stilizirana risba precej bolj groba in mračna. Leto poprej pa je Daniel Casanave v črno-belem, a igrivem karikiranem slogu narisal Ameriko. Nasploh se je veliko avtorjev odločilo za bolj ali manj stiliziran likovni stil, saj imajo pri njem več risarskega manevrskega prostora, kar je udejanjil tudi Alaxandre Kha s svojevrstno kompilacijo nemških pisateljev srhljivih zgodb Les monstres aux pieds d’argile (2011), v katero je vključil tudi tri Kafkove: »Poročilo akademiji«, »Gladovalca« in »Preobrazbo«, ki sta jo dve leti prej v samostojni izdaji priredila že Eric Corbeyran in Horne Perreard.

Preobrazba je sploh eno najpriljubljenejših del, kar so se jih lotevali striparji od Amerike do Japonske. V deželi vzhajajočega sonca in mang je Tošifumi Sakurai leta 2008 upodobil metamorfozo Gregorja Samse skozi oči njegovega očeta, Hirojuki Sugahara pa jo je dobro desetletje kasneje prikazal kot alegorijo na delavske pravice in kritiko kapitalizma. Američan Peter Kuper je Kafkove zgodbe za različne revije objavljal od svojega tridesetega leta dalje in jih zbral v treh knjigah – Odnehaj (1995), Preobrazba (2004) in Kafkovsko (2017) –, Kanadčan Real Godbout pa je sedem let v francoski maniri ligne claire natančno in precizno risal Ameriko (2014). Kafka je pisal v nemščini, zato ni presenetljivo, da imajo njegove stripovske priredbe tudi Nemci, čeprav v svetu devete umetnosti niso ravno velesila. Moritz Stetter je v grafično izrazitih ilustracijah v lesoreznem stilu doživeto upodobil konflikt med očetom in sinom v Sodbi, Moritz von Wolzogen pa je na osnovi manj znanega Kafkovega novinarskega članka iz leta 1909 ustvaril barvito biografijo Letalo v Brescii (2022), ki je s čisto linijo in lahkotnim kolorjem pravo nasprotje turobni atmosferi v Kafkovih delih. Povsem drugačna in povsem v kafkovskem duhu pa je Žežljeva priredba »Gladovalca« v stripu Kot pes, ki je lani izšel na Hrvaškem, letos pa smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu.

Z Danijelom Žežljem (1966) sem se prvič srečal v začetku devetdesetih let, v hrvaškem Patku (št. 16, 1990), reviji, ki je objavljala zgolj dela domačih, praviloma mlajših in začetniških avtorjev. Vendar pa Žežljev kratki štiristranski strip »Sonce«, ki ga je narisal že leta 1987, ko se je pravzaprav šele začel kontinuirano ukvarjati s stripom, ni bil prav nič začetniški. Ravno nasprotno, bil je povsem zrel, in če ga primerjamo s pričujočim stripom Kot pes, ne bi nihče niti opazil, da je med njima več kot petintrideset let razlike – tako dodelan je bil. V nasprotju z večino avtorjev, ki do svojega značilnega stila risanja pridejo postopoma (razen če niso ravno Lavriči, ki z lahkoto in namenoma spreminjajo risbo), je Žeželj že takoj risal v svojem, skorajda fotografskem črno-belem kontrastnem slogu. In še ena posebnost ga loči od ostalih avtorjev, Žeželj je eden od več kot redkih striparjev na svetu, ki rišejo ploskovno, in ne linijsko. Pravzaprav ne riše, ampak slika. Z neznosno lahkoto nanaša na papir črne ploskve tuša in jih s suverenimi potezami čopiča kot cirkuški čarovnik spreminja v koščena človeška telesa, okostja razpadajočih zgradb in veje anoreksičnih dreves. S pretanjenim občutkom za kontrast se poigrava s svetlobo in sencami, in manj ko je svetlobe, bolj impresiven je rezultat. In ko sem na začetku omenil Poeja, ne vem, ali bi kakšen stripar na svetu ustvaril boljšo verzijo »Vodnjaka in nihala«, ki zaradi prizorov v temi, v katerih ne vidimo niti odseva beline, sodi med najtežja literarna dela za likovno priredbo. Sicer pa je dober primer njegovega ustvarjanja prikazan že v »Soncu«, v katerem sonce (ki bi bilo lahko tudi luna) vidimo samo na zadnji sliki, sicer pa nas skozi celoten strip spremljajo zgolj zlovešče sence na starih hišah in suhih drevesih, ki nam iz različnih zornih kotov in pogledov pričarajo poetično srhljivo atmosfero. Žežljeva risba je kot poezija.

Ravno tako poetičen je njegov »Gladovalec«. »Umetnika stradanja«, kot je dobesedni prevod naslova »Ein Hungerkünstler«, lahko razumemo kot Žežljevo alegorijo umetnikovega položaja v družbi. Strip odpira ekspresivna celostranska slika detajla očesa, za katerega šele na drugi strani vidimo, da pripada konju. Konju v galopu, na katerem jezdi Indijanec kot simbol svobode. Ampak kaj počne Indijanec v »Gladovalcu«? Pri priredbah literarnih del je posebej delikatno vprašanje, kaj in koliko lahko avtor izpusti v stripu, da kljub temu ne trpi zgodba in se ohrani poanta izvirnika. To seveda velja predvsem za daljša dela, pa tudi krajše zgodbe so večinoma bolj ali manj okleščene. Žeželj je tukaj ubral povsem drugačen pristop in zgodbo še razširil, kar sicer pri adaptacijah ni ravno pogost pojav. Zelo dober primer tovrstne priredbe lahko vidimo pri stripu Texas Kid, moj brat, ki je lani ravno tako izšel na Hrvaškem. Igor Kordej je istoimensko kratko zgodbo Darka Macana o svojevrstnem kafkovskem odnosu med očetom in sinom obogatil in nadgradil z določenimi zgodovinskimi dogodki ter fragmenti iz sodobnega življenja, s čimer ji je dal novo dimenzijo.

Nasprotno pa je Žeželj v strip Kot pes vključil izseke iz nekaterih drugih Kafkovih del ter jih združil v celoto. Tako imamo na začetku uvodni prizor iz zgodbe »Želja biti Indijanec«, ki se nadaljuje s celostranskim prikazom množice meščanov na poti k ogledu umetnika stradanja. Prvič ga vidimo s hrbtom obrnjenega proti nam, kako stoji na svojevrstnem Tatlinovem stolpu, spomeniku tretji internacionali, kar ponazarja internacionalnost umetnikovega dela, ki ne priznava narodnostnih in kakršnihkoli drugih omejitev. Sovjetski konstruktivizem se staplja z nemškim ekspresionizmom v prizorih z reko ljudi in futurističnimi zgradbami v ozadju, ki so tako filmski, kot da bi bili izrezani iz Langovega Metropolisa (slednjemu se je v samostojni izdaji poklonil leta 2016 s Kraljem Nekropolisa, definitivno enem svojih najboljših stripov). Nasploh deluje ves strip z menjavajočimi se kadri in pogledi, od panoramskega preko ameriškega plana do portreta, zelo filmsko. Pri montaži strani poleg fascinantnih celostranskih ilustracij uporablja včasih zgolj horizontalno ali vertikalno postavitev slik.

Tako je v paraboli »Pred vrati postave« na impresivnih uvodnih straneh upodobil umetnika, kako se po neštetih stopnicah vzpenja do baročno mogočnih vrat Zakona, pred katerimi poteka pogovor z vratarjem, predstavljen v navpičnih slikah, s čimer je prikazal nemoč človeka pred Državo. Poleg tega vratarja, ki je po hierarhiji najnižji državni uradnik, sploh ne vidimo, ampak slišimo zgolj njegov glas, kar ponazarja majhnost in nepomembnost človeka pred mogočnim državnim aparatom. Ko protagonist z videzom glavnega junaka pred vrati umre (smrt je, nasprotno, prikazana v ležečih slikah), se v nadaljevanju spet pojavi živ kot gladovalec v cirkusu, kar lahko razumemo kot nesmrtnost umetniškega dela, ki po avtorjevi smrti živi naprej. Strani iz prej omenjenega cirkusa, ki je sicer v Žežljevem stripovskem opusu večkrat prisoten, bodisi kot kulisa bodisi kot center dogajanja, sodijo poleg gozdnih pejsažev v »Jastrebu« med najbolj atraktivne v knjigi. Živopisen in razgiban svet slonov, klovnov, žonglerjev, vrvohodcev, balerin in požiralcev ognja zaključuje celostranska podoba nemega krika ujete živali brez možnosti pobega kot izraz nemoči umetnika v družbi, ki je še bolj pretresljiv, srhljiv in obtožujoč kot Munchova slika.

Pobegnil pa bi lahko starec s krili iz fragmenta enega od mnogih Kafkovih nedokončanih tekstov, ko do njega pridejo sovražni vojščaki kot alegorija državne oblasti do subverzivnega umetnika. »Zakaj niste odleteli stran?« ga vpraša vojak. »Odleteli naj bi? Iz našega mesta? Zapustili domovino? Mrtve in bogove?« mu odgovori starec. Raje bi si odtrgal krila, če bi mogel. Umetnik se mora boriti za svojo umetnost. Kot revolucionar. V »Cesarskem sporočilu« se sel z obraznimi potezami voditelja oktobrske revolucije prebija skozi mesto v podobi sovjetskega konstruktivizma kot alegorija revolucionarnega umetnika, ki mora kljub vsem preprekam na poti predati sporočilo svoje umetnosti. In če bi se enkrat prebil do skrajnih vrat mesta, bi imel za njimi nova vrata in novo mesto. Ob vseh zunanjih dejavnikih pa se umetnik bori še s svojimi demoni, za kar je Žeželj uporabil insert iz »Resnice o Sanču Pansi« in prizor boja z mlini na veter. Šele ko se Sančo Pansa reši Don Kihota, je zares svoboden. Kajti ravno svoboda je za umetnika najpomembnejša. Biti svoboden kot ptica. Kot jastreb. Ki se v istoimenski zgodbi bori za svojo svobodo. In omogoči drugim pticam, da iz temačnega gozda odletijo v nebo. Drugim umetnikom, da ustvarjajo v svojem slogu. Kot Danijel Žeželj.

To je le ena od možnih interpretacij pričujočega stripa. Ki si ga lahko razlaga vsak po svoje. Kajti ko so Žežlja vprašali, kakšen pomen ima njegov Kot pes s primesmi drugih Kafkovih del, je odgovoril: »Nobenega.«

<div class=”new-section gray large-bottom-margin”></div>
&nbsp;
<p class=”gray” style=”text-align: center;”><b>Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.</b></p>
&nbsp;
<p class=”has-image”><img class=”wp-image-65381 colorbox-68515 aligncenter” title=”JAK logo” src=”https://www.ludliteratura.si/wp-content/uploads/2023/07/JAK_Znak_Black.png” alt=”JAK RS” width=”150″ height=”121″ /></p>