Nevidno napraviti vidno

Ivan Mitrevski, eden redkih ali celo edini občasni samozaložnik, ki je med rednimi prejemniki zlatih hrušk, s svojimi stripi (in tudi druge vrste knjigami) rad zabava, v čemer je zelo dober, rad poda kakšno informacijo (npr. Zgodovina Slovenije v stripu (2017) skupaj z Žigo X Gombačem, pa Žanov super mega fantastični potep po zgodovini Slovenije (2021)), z nemim stripom Filip gre na sprehod (2023) je poskrbel tudi za udoben vstop najmlajših v svet stripa, rad pa tudi dregne v družbeno tkivo (v stripu Volkulja Bela in čarobni gozd (2020) se dotakne ekologije, v ilustrirani knjigi Bolhograd (2021) se loti divjega urbanizma in prometnega kaosa …). Slednje velja tudi za strip Nevidna življenja, ki je v nasprotju z naštetimi knjigami namenjen starejšim najstnikom, predvsem tistim, ki se že srečujejo ali se bodo v kratkem srečali s prvimi oblikami zaposlitev, mladim odraslim in ne nazadnje tudi odraslim. Ko ugotovimo, da gre za strip o Delavski svetovalnici oziroma delavcih, ki so se nanjo obrnili, bo morda naša prva reakcija »Hmm, a je to lahko zanimivo?«. Je! Naša druga misel pa bo skoraj gotovo »Bravo za angažma, za odločitev nevidnim nadeti podobo!«. Kajti strip ni samo zanimiv, je tudi alarmanten. Čisto za povrhu pa mestoma še duhovit, tudi v različnih odtenkih črnega humorja. Pred nami je namreč tragikomedija. Ali mogoče drama absurda. Ali kot zapiše Goran Lukić iz Delavske svetovalnice v zaključni besedi: »Kdo bi si kaj takega izmislil? Ja, Ivan, kdo pa drug. Pride k nam, se usede tja v kot in posluša. Se vključi v pogovor. Se čudi, koliko sladkarij za vraga lahko dnevno vržemo vase. No, da tovariško razdelim slabo vest: tudi on solidarno pomaga pri tem. Medtem pa ves čas zapisuje zgodbe vseh delavk in delavcev, ki prihajajo k nam, zgodbe vseh nas, in jih spreminja v stripe. Stripe, ki težke življenjske situacije preoblikujejo v kratke, smešne pripovedi. Včasih jih stopnjuje do absurda, da razkrije norost izkoriščevalskih pogojev dela. Tako, da nariše robokop čistilko, pa letečega človeka veverico. Ne da bi s tem kogarkoli užalil, definitivno pa marsikoga pri tem iskreno nasmeje.«

Kakorkoli že, Ivan Mitrevski ve, o čem piše in riše, saj je bil, kot izvemo v predgovoru »Najprej svoje pove stripar«, nekaj časa njihov prostovoljec, kasneje pa je dejansko več mesecev presedel v kotu sobe, poslušal zgodbe in ustvarjal to, kar je zdaj pred nami in je torej rezultat dolgotrajnega terenskega dela. Večina »poglavij« ima za naslov osebna imena delavcev (ki so v knjigi seveda spremenjena), torej strank Delavske svetovalnice. Vesna dela v podjetju, ki prodaja opremo za varnost pri delu, a je v njem vse narobe in vsekakor ne duha ne sluha o varnosti. Vera, čistilka v bolnici, se je pri delu poškodovala – no, vsaj daleč ji ni bilo treba. Dejana, natakarja, šef nerazumno priganja. Alija je delavec na gradbišču, ki je pri delu doživel nesrečo, gazda pa ga obtožuje, da je simulant. Ko Andrejo v svetovalnici vprašajo, zakaj se ne obrne na sindikat, pojasni, da ga kot družbeno odgovorno podjetje seveda imajo, a v resnici ne dela, ker so sindikaliste bodisi pometali ven bodisi tistim, ki se vanj včlanijo, ne podaljšajo pogodb; in potem pravijo, da sindikat nima dovolj članov, da bi se z njim pogovarjali. Dora je urednica za učbenike, ki se spopada z neuresničljivimi roki in dvomi, ali ni problem morda vendarle v njej. Jovica je kuhar, ki je do petdesetega leta naštepal ur za do penzije. Lamin dela v papirnici – po šestih mesecih preizkusne dobe na pet let podlage dela preko agencije ga ne zaposlijo zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine: »Prej sem pa znal dovolj dobra, porku madona?« Mimogrede, v zadnjem primeru se pokaže, da avtor poskrbi tudi za nekaj jezikovne pestrosti oziroma živosti, ki je v strip smiselno dozirana v omejeni obliki in je posledica dejstva, da delavci k nam prihajajo z (vedno bolj) različnih jezikovnih območij in je njihovo znanje slovenščine pogosto res pomanjkljivo ali celo zelo skopo. Pred očmi Ivana Mitrevskega se torej vrstijo nesrečne usode posameznikov brez prave prihodnosti, ki so jih izigrali gazde – zelo »kreativna in domiselna skupina«, vedno vsaj en korak pred delavci – in sistem. Spopadajo se z izgorelostjo, postajajo delovni invalidi in se bašejo s tabletami, da zjutraj sploh lahko vstanejo iz postelje, resignirani in apatični. Dan za dnem so nad njimi nerealne zahteve in pričakovanja, standardi posledično padajo, in če karkoli rečejo, jih utišajo kot konfliktne, če ne še kaj hujšega, zato se včasih enostavno odločijo kar za samocenzuro.

Avtor še tako absurdne situacije porine še korak naprej; njegov predlog idealnega delavca je na primer stonoga, ki se seveda lahko le brezskrbno požvižga na eno poškodovano nogo: »Heh, ena ni nobena.« Ali pa tale – na razgovor za delo pripelje tipa v viteškem oklepu, ki mu rečejo: »Žal mi je, ampak od kandidatov zahtevamo neko mero prilagodljivosti in fleksibilnosti.« Mitrevski, ki v knjigi nastopa kot statist, a tudi s kakšnim (ne zgolj likovnim) komentarjem, se zna pošaliti tudi na lasten račun. Ko gresta z Goranom (Lukićem) iz svetovalnice k eni od članic, slednji komentira: »Evo. Če delaš pridno po 12 ur na dan, za nagrado lahko dobiš, da ti dva mlada nevladnika prineseta paket hrane.« Ko to sliši taksist, komentira: »Ne bi vaju rad razočaral, fanta, ampak nista več tako mlada.« Zgodbe nekaterih posameznikov spremljamo skozi celotno knjigo in v njih prepoznavamo enake vzorce, ki se jim, milo rečeno, čudimo, nad njimi zmajujemo z glavo in se jih bržkone tudi rahlo bojimo. Nevidna življenja vsekakor odpirajo oči, tako tistim, ki so zabubljeni v bolj udobnih in varnih oblikah zaposlitev, kot tudi tistim, ki se še ne zavedajo prav dobro, v kaj se morda podajajo. Nevidna življenja so tudi klic k spremembi sistema, ki dopušča nepravilnosti takšnih razsežnosti in v katerem posameznikovo življenje in dostojanstvo ter poštenje in pravičnost ne štejejo prav veliko. Toda kljub izdatni meri apatije, resignacije, bolečine, norosti, absurda in barabije tako delavce, ki obiskujejo svetovalnico, kot tiste, ki v njej delajo, žene – upanje. Že omenjeni Goran Lukić zapiše: »Zato, Ivan, hvala ti. [P]redvsem za to, ker si vsem pokazal, kako se vsem tem kriminalcem in institucionalnim trdnjavam, odgovornim za nečloveško izkoriščanje, smejati v obraz in jim povedati, da veselja do življenja ni mogoče ukrasti. To pa je tista energija, ki nas – kljub vsemu! – vse skupaj vleče naprej, kajne?« Kaj dodati? Da je strip odličen medij za marsikaj, več kot očitno tudi za napeto razkrivanje družbenih anomalij. In da je Ivan Mitrevski odličen v kombiniranju težko združljivega: tragičnega s komičnim, realnega z absurdnim, družbenega angažmaja s kratkočasenjem in zabavanjem bralca. In ravno s tem pušča globljo sled, kot bi jo z redukcijo na en sam pol, vidik ali ton.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.