Beli človek, črno srce

Peter Kuper in Joseph Conrad, Srce teme. Prev. Primož Čučnik. Ljubljana: LUD Literatura, 2020

Iztok Sitar

»Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi. Leopold II.  je leta 1885 na Berlinskem kongresu razglasil Svobodno državo Kongo, ki je bila pravzaprav njegova zasebna kolonija, čeprav sam ni nikoli stopil na afriška tla. Domorodci so morali do smrti garati v nasadih kavčukovca in rudnikih bakra, in delavce, vključno z otroci, ki niso izpolnili delovne norme, so nadzorniki zverinsko pretepali, mučili in pohabljali. In ubijali. Življenje črnega človeka ni bilo vredno popolnoma nič.

Takšen je bil Kongo, ko je leta 1890 britanski pomorščak poljskega rodu Józef Teodor Konrad Korzeniowski (1857–1924), kasneje bolj znan kot pisatelj Joseph Conrad, na krovu parnika v službi neke belgijske trgovske tvrdke odplul po reki navzgor. S podjetjem je podpisal triletno pogodbo, vendar jo je že po šestih mesecih prekinil in se vrnil v Evropo. Med svojim bivanjem v Kongu je pisal tudi dnevnik (ki je bil v celoti izdan šele leta 1978), na osnovi katerega je nekaj let kasneje nastalo njegovo najbolj znano in priznano, brano in vplivno, pa tudi najbolj kontroverzno delo, Srce teme. Po njegovih dnevniških zapisih in pismih sta leta 2013 scenarist Christian Perrissin (1964) in risar Tom Tirabosco (1966) narisala sijajen biografski strip Kongo, v katerem sta z malce domišljije doživeto rekonstruirala polletno Conradovo afriško avanturo. Sicer pa je že leta 2010 temnopolta švedska umetnica nigerijskih korenin Catherine Anyango Grünewald (1982) s pomočjo scenarista Davida Zanea Mairowitza (1943) v razkošni vizualni izvedbi pretopila v strip sam roman, kar je še toliko bolj intrigantno, če vemo, da ga je leta 1975 njen nigerijski rojak Chinua Achebe (1930–2013), eden najpomembnejših in najvplivnejših afriških pisateljev, označil za izrazito rasističnega.

Zgodba sama je povsem trivialna (mogoče jo je tudi zato režiserju Coppoli uspelo tako dobro prenesti v film Apokalipsa zdaj). Pomorščak Charles Marlow dobi službo kot kapitan na rečnem parniku. Njegova naloga je poiskati čudaškega lovca in trgovca s slonovino, ki si je v oddaljeni postojanki ob afriški reki (Conrad v romanu nikoli ne omeni imena reke ali države) ustvaril svet po svoji meri, v kateri ima vlogo božanstva med domorodci. Zgodbo pripoveduje neimenovani pripovedovalec, ki nas seznani z glavnim protagonistom in pripovedovalcem Marlowom, s čimer hoče Conrad zavzeti kritično distanco do svojega pisanja oziroma doseči, da bralec glavnega junaka ne bi dojemal kot pisateljevega alter ega. Potovanje pa se kmalu izkaže za več le kot pustolovsko plutje po reki, saj se Marlow sooči z evropsko civilizacijsko superiornostjo nasproti afriškemu divjaštvu, kamor metaforično prinaša svetlobo v srce črnega kontinenta. Afriko kot metaforo teme in zla. Ko s parnikom pluje skozi morečo tišino pragozda, ki ga Conrad tako silovito in slikovito prikazuje v knjigi, se v opisu in namenu potovanja oklene kolonialističnega diskurza. Čeprav je ta posledica imperializma, pisatelj kljub kritičnemu odnosu do slednjega (predvsem zaradi ruske ekspanzije na evropski vzhod, saj je bil tudi sam kot Poljak ruski državljan) zagovarja kolonialno avtoriteto. Zanj je bilo plutje po reki podobno »potovanju k najzgodnejšim začetkom sveta«. Ne potuje namreč samo v prostoru, ampak tudi v času. Afričane, ki jih opazuje s parnika, Marlow vidi kot del preteklosti in hkrati kot neločljiv del pokrajine, temne sence v zavetju divjine, koščena zvijajoča se telesa grozljivih grimas in topotajočih stopal, ki se stapljajo v tulečo črno gmoto. Divjaki ne mislijo, ne govorijo in se ne obnašajo kot človeška bitja, čeprav imajo vse fizične karakteristike človeške vrste.

Ameriškemu striparju Petru Kuperju (1958), avtorju najnovejše priredbe Srca teme (2019), je bilo ravno soočanje z rasizmom izziv, kako prikazati tudi negativne elemente knjige 19. stoletja skozi prizmo 21. stoletja, »ne da bi s tem skušal izničiti to, kar jo uvršča v kanon velike literature«, kot je zapisal v spremni besedi. Poleg njegovega besedila, v katerem nam nadrobno in slikovito prikaže priprave na priredbo ter sam postopek risanja stripa, so v sicer kratkem, a izčrpnem in povednem predgovoru Maye Jasanoff (1974), ameriške profesorice angleške zgodovine in britanskega imperija, pronicljivo opisane okoliščine nastanka knjige in reakcije nanjo. Ob začetku teksta je na levi strani knjige sijajen celostranski Kuperjev portret Josepha Conrada, narisan v tehniki praskanke, kar spominja na stare bakrorezne ilustracije iz 19. stoletja, s čimer nam še bolj približa duha časa, v katerem se zgodba dogaja. V isti tehniki je narejena tudi naslovnica, ki nam simbolično predstavi vsebino stripa. V zgornjem delu prikazuje individualni portret anonimnega Afričana – s katerim je Kuper že takoj poskusil izničiti Conradovo pojmovanje črncev kot neprepoznavne mase ljudi –, ki z grozo v očeh zre na panoramsko sliko kolonialističnega parnika na spodnjem delu platnice.

Kuper je zvesto sledil literarni predlogi romana, tako da je tudi strip razdeljen na tri poglavja oziroma dele. Ločeni so z dvostransko črno ploskvijo, ki jo horizontalno seka stiliziran pas. Ta se sicer pojavi že na prvi strani knjige, potem pa se bodisi v pozitivu (na belih straneh) bodisi v negativu (na črnih ploskvah) v sivkastih tonih vije skozi celotno delo, kjer ni slik, dokler se na koncu simbolično ne zaključi s kačjo glavo. Zanimivo je, da so se vsi trije avtorji, Tom Tirabosco, Catherine Anyango Grünewald in Kuper, pri likovni priredbi odločili za črno-bel strip s sivinami. Za slednjega je bil to vsekakor zanimiv eksperiment, saj je svetovno slavo dosegel s prepoznavnim slogom stilizirane risbe s kontrastnim ploskovnim oglatim senčenjem v tehniki praskanke, ki je postala njegov zaščitni znak. V Srcu teme je stilizacijo zamenjal za alanfordovski polrealizem, s katerim se je hotel bolj približati avtentičnosti afriške divjine in domorodcev, vendar je rezultat zgolj polovičen. Pri interierju in eksterierju nam vsekakor bolj doživeto predstavi atmosfero in kraj dogajanja, medtem ko so pri figurah večkrat vidne določene anatomske anomalije, ki sicer v značilni oglati Kuperjevi risbi ne bi prišle do izraza.

Avtor v stripu uporablja tudi duplerice (izraz se je v pogovorni slovenščini udomačil v času zagrebškega Starta in njegovih znamenitih posterjev z golimi lepoticami na sredini reviji). To so razkošne slike, ki se raztezajo čez dve strani, na notranjih pa niso omejene z okvirom sličice, ampak gredo v živi rob. Striparji so jih v preteklosti sicer redko umeščali v svoja dela, vsekakor pa je najbolj znana duplerica Moebiusov panoramski fantazijski prizor iz ptičje perspektive v Arzachu (Metal hurlant, 1975), enem najvplivnejših stripov v zgodovini. V novem tisočletju jih (naj)večkrat zasledimo v Kordejevih albumih, saj so skupaj z izrazitim grafičnim slogom postale skorajda njegov zaščitni znak. V nasprotju s Kordejem in Moebiusom, ki sta človeka (ali skupino ljudi) s celo postavo postavila v panoramski prostor z obiljem nadrobnosti, Kuper v ospredje postavlja figuro v ameriškem planu (oseba do pasu) ali celo portret, namesto razkošnega, a fabulativno nepomembnega pejsaža pa s sliko predvsem poudari dramatično situacijo, denimo prvi prikaz pustolovca Kurtza.

Čeprav je glavni junak romana in stripa kapitan Marlow, pa je osrednji lik trgovec s slonovino Kurtz. V zgodbi se pojavi šele v zadnji tretjini dela in umre, še preden bi lahko zaživel kot polnokrvna oseba, vendar je v pripovedovanju različnih protagonistov prisoten od vsega začetka. Marlow največ izve o njem iz ust čudaškega Rusa, ki ga je Kuper živopisno upodobil kot nekakšnega dvornega norčka v malem Kurtzovem carstvu. Džungelskega diktatorja se vsi bojijo, in čeprav Conrad obširno opisuje njegovo moč in vpliv nad domorodci, nikjer ne pojasni izvora moči – kot da je dovolj že to, da je belec. Odgovora na to vprašanje ne poda niti Kuper, zato pa več pozornosti nameni stopnjevanju napetosti v pričakovanju njegovega vizualnega nastopa z različnimi pripovedmi o njem, in bolj ko se bliža veliki trenutek, bolj srhljiva so pričevanja. Tik pred srečanjem Marlow ugleda strašljiv prizor pred Kurtzovo kočo, pred katero so na kolih nasajene naturalistično narisane spačene glave črncev. In ko na naslednji strani pričakujemo podobo fizično groznega tirana, vidimo samo napol norega in na smrt bolnega starca, ki se komaj premika. Če je v knjigi Marlow skozi pogovore vedno bolj impresioniran nad njim, pa v stripu tega ni opaziti (četudi gre za iste dialoge), saj se skuša Kuper distancirati od njega.

Z dobro izbranimi prizori zgoščene zgodbe in s temačno atmosfero, ki nas spremlja skozi celo delo, je Kuperju v priredbi uspelo prenesti v strip Conradovo videnje Marlowovega potovanje kot metafore človeške duše in iskanja samega sebe, zaradi katerega je, ob izjemnem jeziku, rasističnemu in kolonialističnemu diskurzu navkljub postal literarna klasika. Kuper v strip ne vnaša svojih interpretacij ali kritičnega pogleda na Conradov kolonializem ter rasizem, a čeprav se je pri likovni izvedbi trudil prikazati črnce kot individualne protagoniste, in ne razčlovečene gmote, so to bolj ali manj le lepotni popravki, ki ne vplivajo na samo razumevanje zgodbe. In četudi je Kuper v predgovoru kritičen do romana, tega v stripu ni zaznati. Seveda se poraja vprašanje, koliko umetniške svobode si lahko privošči interpret, da kljub posegom ohrani pisateljevo delo, po drugi strani pa je poanta priredbe ravno v tem, da ni zgolj obnova, ampak avtorjeva interpretacija. Ker je Kuper vsebinsko ves čas ostal zvest originalu, pa bo moral bralec, prav tako kot pri knjigi, tudi pri pričujočem stripu zavzeti kritično distanco.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kafka po Kupru

    Iztok Sitar

    Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

  • SOS: Strip o seksu!

    Katja Štesl

    »In ko nehava govorit, rata vse skupi blazno resno,« skleneta aknasta novinca v eni izmed stripovskih anekdot v zbirki Fuč fuk francoske scenaristke Anne Baraou in risarke Fanny Dalle-Rive. Prevodna referenca na najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno o seksu najbrž ni naključna.

Izdelava: Pika vejica