Branje kot prebujanje iz sanj v blodnje

Takoj moram priznati, da nisem sicer ne znanstvenik-astrogator niti planetnik ali tiholog psihoanalitik. V svoji bralski karieri sem že imel priložnost obiskati nekaj sekundarnih realnosti in videl marsikaj nenavadnega, od steklenih mest, sipin z velikimi začetnicami in še večjimi črvi do živih oceanov, ki so ali pa tudi niso nepopolni bogovi v zibelkah, in zamrznjenih planetov, kjer se ljudje razmnožujejo kot školjke. Tako torej vsekakor nisem videl malo, obenem pa tudi ne veliko, če upoštevamo prostranost vesolja – po zadnjih ugotovitvah je še kar neskončno. Vsa moja dognanja v pričujočem zapisu o Futurološkem kongresu in nesrečnem položaju, v katerem se je znašel njegov pripovedovalec, Ijon Tihi, se torej ne bodo mogla primerjati s poglobljenim uvidom poznavalca futurologa in tihologa, kot je prof. Tarantoga (kdor bi se želel o Ijonu Tihem bolje podučiti, naj zato raje prebere enega od profesorjevih uvodnih nagovorov k Zvezdnim dnevnikom), ne bodo pa ta moja dognanja tudi povsem brez podlage.

Futurološki kongres je spolzka snov, ki bi jo še najbolje opisal kot konstantno prebujanje iz enih sanj v druge, v katerih nove blodnje vsakič znova zamenjajo stare. Kar se začne kot neobičajen kongres futurologov v gromozanskem hotelu, skupaj s hostesami, po prsih poslikanimi s spominčicami in zvončki, avtorji pornografskih predelav otroških pravljic in antipapistom, se ob nenadnem kemičnem »bembardiranju« spremeni v še bolj nenavadno popotovanje. Ko se futurologi pred napadom zatečejo v kanalizacijo pod hotelom, se pripovedovalec najprej skuša rešiti z raketnim nahrbtnikom, kar pa se spremeni v pravo nočno moro, iz katere se prebudi spet v kanalizaciji. Potem prispe ponj rešilni helikopter, ki pa z njim vred strmoglavi, in tokrat se pripovedovalec zbudi v telesu mlade temnopolte ženske, malo za tem pa se zopet zbudi, le da so tokrat njegovi možgani presajeni v telo drugega moškega, takoj za tem pa se ponovno zbudi v kanalizaciji, kjer pa ga ustrelijo. V tem stilu se pripoved tudi nadaljuje – vsaka situacija, v kateri se Tihi znajde, se vedno znova izkaže za halucinogene blodnje. Ko se to že nekajkrat ponovi, se Tihi ob vnovičnem prebujenju preprosto sprijazni, da so vse skupaj samo sanje in da se bo slej ko prej prebudil, pa naj se mu zgodi, kar se pač more. Ker pa se tako odloči ravno v trenutku, ko mu preti smrt, si kot bralec nisem mogel pomagati, da se ne bi vprašal: kaj pa, če po nekem slučaju ravno tokrat ne gre za sanje, in je smrt, ki mu preti, resnična?

Odnos med bralcem in besedilom v tem primeru spominja na odnos s kroničnim lažnivcem – če se nam nekdo vedno znova zlaže, mu pač ne bomo verjeli, in tudi ko bi mu radi verjeli, bomo ob tem previdni. Avtor je to moral vedeti in je v bralca zavestno zasadil dvom o resničnosti vsega, o čemer piše. S tem je bralcu približal izkušnjo futurologa in pripovedovalca Ijona Tihega: med branjem se mi je še samemu zazdelo, da se bom vsak hip prebudil, pa ne v domačem fotelju, ampak v nekakšni vročični fatamorgani.

Potem pa imamo v teh zapisih še dnevniške, ki so poskus Tihega, da bi bolje artikuliral misli o svetu prihodnosti (v katerega je bil po razpletu nesrečnih slučajev odmrznjen). Ti dnevniški zapisi dosežejo prej nasproten učinek, za to pa ne gre kriviti Tihega, pač pa samo naravo te nenavadne prihodnosti. Tihi sicer razloži oziroma poskuša razložiti in razumeti razne nove koncepte, kot so računalniki, ki »zaradi ljubega miru« simulirajo bedake, sredstva za razcepljanje osebnosti, da ima človek lahko debato sam s sabo, in demoeksplozije, ki se jih kroti z demopresivno politiko. Knjig v tej prihodnosti ne berejo, temveč jih jedo, saj so narejene iz »informacijske snovi, prekrite s sladkorno glazuro«. Poleg tega obstaja cela vrsta izrazov, kot so korupcalnik (podkupljivi računalnik) in kontračunalnik (samotar, nezmožen sodelovanja z drugimi), povratne grobnice (za takrat, ko še ni jasno, ali bodo človeka obudili od mrtvih ali ne), desimulat (»predmet, ki se dela, da je, čeprav ga ni«) in infanterija (loterija, na kateri lahko zadeneš licenco za otroka), s temi pa sem samo načel površino velikega korpusa. Neuspeli poskusi našega »odmrznjenca«, da bi to novo realnost razumel, in dejstvo, da se vse te nenavadnosti ljudem okrog njega zdijo povsem običajne in smiselne, razkorak med Tihim in družbo, v kateri se je znašel, še poveča.

To ima lahko pri branju tudi rahlo negativen stranski učinek. Pa brez skrbi, nič tako hudega ali usodnega kot »zasužnjenost dobroti« ali oduren svet, nališpan s »kemiskiranjem«. Da bi ta stranski učinek razumeli bolje, se je treba vprašati po žanru, ki mu Futurološki kongres, kakor večina Lemovih del, pripada.

Stanisław Lem: Futurološki kongres

Fantazijske, znanstvenofantastične in distopične pripovedi pogosto prikažejo zgodbo nekih ljudi v svetu, ki je vsaj v nekih potezah drugačen od našega. Pri tem se mnoge avtorice in mnogi avtorji teh žanrov še posebej posvetijo vprašanju, kako bi te spremembe znale vplivati na človeka, na njegov pogled na svet, na njegove odnose in na družbo. V romanih, kot so Peščeni planet Franka Herberta, Leva roka teme Ursule K. Le Guin ali pa Mi Jevgenija Zamjatina, so ti drugačni svetovi dobro razdelani: avtorji in avtorice bralcem ponudijo trdna tla, jih seznanijo s tem, kaj je v njih mogoče in kaj ne, na podlagi tega pa lahko bralci nato tudi v teh zelo drugačnih svetovih ob branju oblikujejo pričakovanja. Ker v Peščenem planetu izvemo, da gromozanski črvi zaznajo ritmične udarce ob peščeno površino in jih ti privabijo, lahko na primer sklepamo, da se ne bo zgodilo nič dobrega, ko neki lik beži čez puščavo in njegovi koraki ritmično udarjajo ob tla. V Levi roki teme podrobno spoznamo sistem vrednot, ki ga je v družbi tuje civilizacije oblikovala odsotnost spolov, izvemo tudi, da spol dojema kot obliko deformacije, in zaradi tega znanja si lahko predstavljamo, kako bo gledala na protagonista, ki je Zemljan. Prav podobno v Mi že v začetku izvemo, kakšne so družbene norme in da Država vsakršno odstopanje kaznuje, na podlagi tega pa si lahko med branjem nato ustvarimo pričakovanja, v kakšno nevarnost se protagonist spušča, ko jih krši.

Ravno skozi pričakovanja, ki se bodisi potrdijo, pa ne nujno tako, kot smo mislili, bodisi so v celoti ovržena, je bralec bolj aktivno vpleten v izkušnjo zgodbe. Ker pa nas avtor Futurološkega kongresa privadi na to, da je svet prihodnosti poln bizarnih zapletov in razpletov, ki jih nikdar ne bi mogli predvideti (celo Tihi sam zapiše: »V tej civilizaciji se zdi vse mogoče«), se kot bralci pač odvadimo ustvarjati pričakovanja in posledično postanemo bolj pasivni spremljevalci zgodbe.

Pa vendar! Ta rahlo negativni stranski učinek ima tudi svoj stranski učinek, ki je izrazito pozitiven. Bralec namreč ni edini, ki je v tem svetu prihodnosti povsem izgubljen. Izgubljen je tudi sam pripovedovalec, ki si v tako tujem svetu prav tako ni zmožen ustvariti pričakovanj, zato pa se laže vživimo v njegov položaj. Posledično bi lahko rekli, da ima nezmožnost tvorjenja pričakovanj v Futurološkem kongresu dejansko funkcijo in je zato namerna.

In lahko bi tudi rekli, da predstaviti prepričljivo, poglobljeno in razdelano sekundarno realnost sploh ni namen Futurološkega kongresa. Ijon Tihi, kot se kaže iz njegovih zapisov, ima to smolo, da se vedno znova znajde v stiku z absolutno grotesknimi in pretiranimi ter zato tudi pogosto smešnimi pojavi. V tem pa je po mojem amaterskem tihološkem mnenju tudi glavna poanta. Ti pojavi so skoraj vedno različice resničnih pojavov v sodobni družbi, vendar potencirani do te mere, da se nam zdijo nezaslišani, zblojeni in tuji, medtem ko se nam zdijo pojavi, iz katerih izvirajo, povsem smiselni. V tem se v resnici ne razlikujemo od ljudi prihodnosti, kot jih opisuje Ijon Tihi – tako kot oni tudi mi ne opazimo grotesknosti ali smešnosti v nečem, kar smo že v celoti sprejeli za normalno. Na ta način pa odnos ljudi prihodnosti do vseh teh neobičajnih pojavov deluje kot karikatura nas samih, in kot karikatura Futurološki kongres tudi stoji.

Še več! Na koncu koncev je v tem Futurološki kongres tudi povsem v skladu z namenom žanra znanstvene fantastike – da skozi prizmo tuje in nenavadne realnosti spregovori o resničnem svetu in resničnih ljudeh.