»V nadlogah, stiskah, večnem pomanjkanju se najbolje sanjari. Sanje nič ne stanejo in se včasih izpolnijo.« Hrepenenje prežema poetične novele, ki gradijo triptih o osamljenosti in nenehnem iskanju pravega doma ter življenjskega smisla. Želja poganja delovanje protagonistov, a je zanje hkrati pogubna, ker bodisi ne vedo, kaj v resnici želijo, bodisi vedo, a je to nedosegljivo, bodisi so to že dosegli, a se pred njimi sesuje v prah. Preberi

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Oktobra lani je po precej odmevni prometni nesreči v Essexu, v kateri je umrlo 39 vietnamskih migrantov, skritih v prikolici tovornjaka, britanski Guardian poročal, da mladi Vietnamci tihotapcem za pot v Evropo plačujejo 10.000 do 40.000 dolarjev, nato pa običajno končajo v kozmetičnih salonih ali pridelovalnicah marihuane, kjer z delom v suženjskih pogojih odplačujejo svoj dolg.

Ironično naslovljena zbirka Maraton puhlosti in nesmislov dialogizira z drugo, bolj aktivistično naslovljeno Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (tretji poskus) (Hiša poezije, 2020). Obe knjigi kažeta, da sta bili spisani v živo, v tesnem stiku s sočasnim družbenim in kulturnim dogajanjem v lanskem pretresov polnem letu.

Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja.

Kdo piše zgodovino? Ali jo tisti, ki jo piše, tudi ustvarja? Je zgodovina nenazadnje velika pripoved, polna številnih navzkrižnih relacij moči in interpretacij? Ustvarja religijo človek, ali religija ustvarja človeka? Ob branju Jakobovih bukev, zgodovinskega romana poljske pisateljice Olge Tokarczuk vznikajo številna vprašanja, ki se dotikajo tako fikcije kot realnosti in njunega odnosa do zgodovine, oblastnih razmerij in vere. Knjiga je masivna – ne zgolj materialno, po obsegu, ampak tudi vsebinsko. Roman, katerega dogajalni čas se razteza od sredine 18.Preberi

Pisateljica, ki je tudi sama deloma odraščala na Šrilanki, je večino dogajanja v romanu postavila na otok, kjer ga spremljamo preko pripovedi o sestričnah Savi in Renu.

Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.