Nihče, nič, ni, n

Roman NN (2012, prev. 2024) poljskega avtorja Jerzyja Franczaka je zadnji del trilogije, v kateri stranski liki enega romana v naslednjem prevzamejo vlogo pripovedovalca, kot je zapisala Tatjana Jamnik, ki je trilogijo prevedla. Prvi del nosi naslov Nečloveška komedija (Nieludzka komedia, 2009, prev. KUD Police Dubove, 2014), drugi Da capo (2010, prev. KUD Police Dubove, 2018), tretji del pa je s prvima dvema povezan bolj ohlapno, zaradi česar ga lahko beremo kot samostojen roman, prenašanje vloge pripovedovalca pa se v NN zgodi pri prehodih iz poglavja v poglavje. Takšna (vsaj sprva) rašomonska struktura uvede različne poglede na incident, v katerem trije neznanci sredi deževne noči na ulicah Krakova najdejo truplo neznanega moškega.

Vendar je ta incident le povod za začetek romana – predstavlja stično točko treh likov (Artija, Grba in Mariole), ki jih nato v posameznih poglavjih, ki jih vsak zase pripovedujejo iz svoje prvoosebne perspektive, spoznavamo popolnoma nepovezano. Jerzy Franczak izbira posebneže, ki so pravzaprav precej nevšečni in antipatični, a zato nič manj kompleksni; v razmeroma kratkih poglavjih, ki jim jih avtor nameni, mu jih uspe izdelati v polnem zamahu, njihove hibe pa poveže s človeško ranljivostjo, ki ždi v vsakem od njih. Med seboj se ne poznajo, v družbi so anonimneži, prihajajo iz različnih socialnih krogov, čeprav vsi iz nižjega razreda, uporabljajo različne jezikovne registre (kar sta tako avtor kot prevajalka spretno uporabila in prepričljivo izvedla), ki nakazujejo njihov status in izobrazbo. Četrti pripovedovalec v prvem delu je sicer stric pripovedovalca v drugem delu (ta je avtorjev »alter ego«, kulturni antropolog dr. Franciszek Jerzak), vendar sta tudi onadva odtujena, tako da lahko rečemo, da kljub družinski vezi nista v tesnem stiku, saj se več let nista slišala.

Tako se skozi celoten roman izkazuje, da liki stojijo vsak zase, nepovezano, in niti v svojih bližnjih razmerjih, kot sta na primer partnerski odnos ali krog prijateljev, nimajo prave bližine. Arti ni prepričan o svoji zvezi in raje, kot da bi šel po pijančevanju ob ogledu nogometne tekme domov k punci, vandra po ulicah mesta; Mariola se s travmo izgubljenega otroka in nasilnim možem spopada s pisanem bloga, prek katerega ustvarja virtualno življenje, ki je v primerjavi z resničnim prava pravljica; Grb s svojim nadobudnim aktivizmom in družbeno angažiranostjo soustvarja skupnost, a ko potrebuje prenočišče, nima nikogar, na kogar bi se lahko zanesel; stric Franeka Jerzaka pa živi sam v velikem stanovanju, kjer mu družbo delajo le globoko zakoreninjene, obsesivne antisemitske misli.

Tudi dogajanje je nepovezano – v romanu ni klasične fabule, temveč gre za epizodična poglavja, ki se le bežno stikajo. Kot že rečeno je roman razdeljen na dva dela, naslovljena »Nihče« in »Nič«, ki ju povezuje zgolj stičnost likov. V delu »Nič« je namreč pripoved razdeljena na kratke, podnaslovljene odlomke, ki sicer gradijo zvezno zgodbo, vendar je ta s podnaslovi razdrobljena in razsekana na manjše pripovedne delce, ki se na samem koncu prelijejo v zaporedje oklepajev in iztečejo v nedokončano poved. Tako se v zadnjem delu romana pripoved prelevi v nizanje dialoga, brez navednic ali označevalcev, kdo so govorci. To moramo bralci sklepati sami, iz konteksta zgodbe, ki smo ji sledili pred tem – dialoške vrstice namreč neposredno sledijo dogajanju, ki smo ga spremljali. Takšen razpad pripovedi nakazuje čedalje večjo odtujenost med liki, kar podpira tudi samo pripovedno dogajanje, v katerem spremljamo Franeka, ki gre na dopust z Nino, svojo skoraj-da-ampak-ne-še-zares-punco, in poročenima prijateljema, ki imata dva otroka. Dinamika med njim in Nino ne seže dlje od izmenjave nekaj bornih besed, ker se Nina popolnoma zapre vase, Franek pa njene lupine ne zna predreti in po zavrnitvi hitro obupa, poročena prijatelja pa ju dojemata prej kot breme kot pa prijetno družbo. Avtor torej nepovezanost likov preslikuje v samo strukturo in slog pripovedi, ki čedalje bolj razpada, se izpeva v nič, literarne osebe pa kljub močni želji in hrepenenju po stiku ostajajo na razdalji, saj ne znajo oziroma ne uspejo izreči svojih misli, želja, potreb – morda jih niti same ne prepoznajo.

Naslovni »NN« ima lahko več pomenov – lahko gre za začetnici obeh delov romana, torej »Nihče« in »Nič«, lahko gre za nomen nescio (»imena ne poznam«), ki se nanaša na truplo, ki ga trojica najde na začetku prvega dela (policija osebe namreč ne more identificirati, saj je ime na izkaznici zamazano, moški pa se piše Nowak, kar je najbolj pogost priimek na Poljskem). V vsakem primeru pa lahko iz te dvojice N-jev razbiramo negacijo česarkoli že – nepovezanost, nepoznavanje, nezanimanje, nemoč, nihče, nič, vse te negacije pa so vpletene v pripovedno tkivo in v like, ki jih spremljamo. Nihilizem, ki »daje« Franeka Jerzaka, je simptomatičen pokazatelj stanja duha v sodobni (poljski) družbi, ki jo tematizira in nagovarja roman. Zdi se, da liki individualizmu, ki jih hote ali nehote zaznamuje, ne morejo ubežati – vsak poskrbi za svoj vrtiček, na drugo stran ograje pa komajda vsake toliko vržejo oko, kvečjemu zato, da se prepričajo, da tam, na oni strani, ničesar ne morejo spremeniti ali izboljšati.

Pa je na koncu res vse tako nihilistično, pesimistično, brez smisla? Kdo bi vedel – zdi se, da Jerzy Franczak kaj veliko upanja v svoje like ne polaga, s čimer jih drži na distanci tudi od bralcev samih. Ne pušča nam veliko časa ali prostora, da bi se jim približali, njihova »čudaška« nenavadnost nas odbija, a hkrati se zdi, da je ravno ta plat njihovih karakterjev tista, ki kljub vsemu vleče, da ostajamo z njimi. So posebneži, a hkrati čisto navadni posamezniki, ujeti v svetu individualizma, ki je neizbežna posledica kapitalizma; ta sicer ni neposredno izpostavljen, a iz lastnih izkušenj lahko razbiramo namige, ki jasno kažejo na to uničujočo podstat. NN v prepletu individualnih zgodb ustvari sliko individualizirane, osamljene družbe, ki si brezupno želi bližine. Razpad pripovedi gre z roko v roki z razpadom odnosov, vrzeli v besedilu pa odsevajo vrzeli v komunikaciji posameznikov – v tem je tudi največja odlika romana, saj avtor formo in vsebino neopazno prepleta in plasti, da začenjata teči vzporedno. Tako tudi iskanje školjke na plaži, banalno, bežno dejanje, ki se ga nekdo loti sam, morda postane ena tistih gest, v katerih se lahko dva posameznika vsaj za trenutek zbližata.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.