V napetosti med ljudmi vidim neverjeten literarni potencial

Liu Zakrajšek je študentka primerjalne književnosti in filozofije, publicistka, esejistka, pesnica, pisateljica in prevajalka. Pred kratkim je pri založbi LUD Literatura izšel njen prvenec, Zajtrk prvakinj.

Zajtrk prvakinj je tvoj prvenec, vendar si pred tem že objavljala kratke zgodbe in poezijo. Kako si se odločila, da bo tvoja prva knjiga prav roman, in ne na primer zbirka zgodb ali poezije? Kje si dobila idejo za temo in kako si jo nato razvijala?

Do tega je prišlo spontano, nisem se odločila, češ, jaz bi pa zdaj rada napisala roman, niti slučajno. Mislila sem si: če bom kdaj objavila knjigo, bo to pesniška zbirka. Med prvim zaprtjem zaradi epidemije, spomladi 2020, sem ravno prišla z izmenjave in odločila sem se, da bom v tem času napisala pesniško zbirko. Ta dokument imam še vedno in ga vsake toliko odprem. Napisala sem približno 30 strani, ampak se mi je zdelo, da pišem zgolj zato, da bi imela zbirko, ne pa ker bi me kaj dejansko nagovorilo.

Med drugim zaprtjem sem imela precej slabo obdobje in sem začela pisati, kadar na primer nisem mogla spati. To je bil kot nekakšen dnevnik, kratki zapisi o hostesni službi, ker sem jo zelo pogrešala. Bila sem jezna zaradi vsega, kar se je dogajalo, in kar sem pisala, se je spremenilo v kratko zgodbo »Otožnost zmajev«, ki je bila predvajana na Arsu. V teh zgodbi je že lik Vesne; govori o punci, ki dela kot hostesa, Vesna je njena cimra, zgodba pa opisuje njun odnos. Napisala sem jo iz nekega hrepenenja po službi, ker sem to delo zelo pogrešala – pet let sem bila namreč hostesa v Cankarjevem domu. Potem pa sem ugotovila, da me lik Vesne zanima veliko bolj. Njen lik sem zato združila z zapiski o zaprtju in faksu ter iz tega naredila prvi osnutek romana, ki naj bi govoril samo o študentskem delu in študentih, ampak sem kmalu videla, da to ne bo funkcioniralo. Ta tekst sem zavrgla, ampak mi vse skupaj ni dalo miru, in tako sem začela razvijati nekakšen scenarij za roman. V Wordov dokument sem si pisala povzetke, male zgodbe o Vesni – najprej je bila ona, potem šele pripovedovalka. Iz tega je potem začel nastajati roman. Moram pa poudariti, da me je k pisanju močno nagovoril ogled filma Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021) Tijane Zinajić, ker sem kar obsedela v kinodvorani po koncu projekcije in si potem rekla: ja, lahko zberem pogum, da napišem nekaj o svoji generaciji.

Kako je potem prišlo do tega, da si rokopis poslala Veroniki Šoster, urednici – si ji poslala že zaključen roman, kako je potekalo uredniško delo?

Potekalo je v fazah – Veroniki sem poslala prvi rokopis, rekla je, da ji je všeč in da ima potencial, ampak da moram iz tega nekaj razviti. S te točke sem začela in skupaj sva delali na tekstu. Veliko sva se pogovarjali in predvsem analizirali like. Sodelovanja z Veroniko je bilo veliko, kar je bilo zame super. Urejanje knjige je zahteven proces, ona pa me je pri tem odlično vodila. Ni me omejevala, počutila sem se, kot da se res skupaj ukvarjava s tekstom in razmišljava o zgodbi, čeprav sem vse odločitve sprejela sama; ona je bila tam, da sem z njo vse predebatirala. Največji problem sem imela s tem, kako bi roman končala – imela sem več verzij konca, in glede na to, katero bi izbrala, bi se spremenila vsebina.

Neimenovana pripovedovalka poleg študija opravlja tudi tri različna študentska dela in je praktično na robu izgorelosti, da lahko pokrije visoke stroške najemnine in življenja v prestolnici. Kaj te je privedlo do tega, da si se o teh problematikah odločila pisati v svojem prvencu?

Mislim, da se ne bi smeli ukvarjati s temami, ampak z življenji ljudi. Pri vseh mojih protagonistkah, vseh likih v knjigi, tudi tistih, ki se pojavijo le za kratek čas, je njihova osebna zgodba povezana z zunanjimi okoliščinami, ki jih ne morejo nadzorovati. Ali gre za razpad nuklearne družine, psihične težave, nemogočo nepremičninsko situacijo v Ljubljani ali pa najemodajalko stanovanja, ki naj bi bila zavetnica, vzornica, v resnici pa je sama največja izkoriščevalka. V vseh življenjskih zgodbah, tako kot tudi v resničnem življenju, so vedno neke napetosti med tem, za kar se sami odločimo, in tem, kar se nam zgodi in kako se z vsem tem soočamo. Vsi protagonisti, čeprav so različnih spolov, starosti in družbenih razredov, se na neki način spopadajo z istimi družbenimi pogoji, vsi so na različne načine vpeti in živijo v isti družbi in istem svetu.

Ne vem, koliko me je zares gnala na primer stanovanjska problematika; želela sem pisati roman o študentskem delu, ker sem med faksom opravljala toliko različnih služb, noro se mi je zdelo, ko sem videla, da pripadniki starejše generacije (ali pa tudi moje generacije, ki so imeli drugačno situacijo kot jaz in med faksom niso delali) ne razumejo niti tega, da študentsko delo ni to, da popoldne nekje malo »kelnariš«, ampak da ljudje delajo zato, da sploh lahko živijo. Kdor nima podpore doma, ker se mu dogajajo raznorazne stvari, ker pade v neke okoliščine, kjer je odvisen sam od sebe, mora že v dvajsetih služiti s študentskim delom, čeprav verjetno nikoli ni bil namen študentskega dela, da bi se z njim kdo preživljal.

Seveda, te teme so me zanimale, ampak glavna stvar, ki me je gnala, sta bila lika pripovedovalke in Vesne. Želela sem prikazati, kako vsa naša življenja oblikujejo zunanje silnice in da se lahko s situacijami, v katerih smo, spopadamo na diametralno nasprotne načine – zato sta si Vesna in pripovedovalka tako različni. Sta na neki način v isti situaciji, ampak se z njo spopadata čisto drugače.

Protagonistki je na neki točki v romanu ponujeno, da za revijo, ki jo ureja njena najemodajalka in uveljavljena pisateljica Nataša Sever, napiše prispevek, o čemer reče: »Tu gre za to, da bom plačana za nekaj, kar rada počnem, kar je samo moje. Za svoje intelektualno delo. To se mi zdi ogromno vredno. Da nekdo misli, da sem tega sposobna.« S tem, kako se ta situacija razplete v romanu, je na neki način nakazano, kakšno je pri nas stanje s honoriranjem in vrednotenjem intelektualnega dela. Je po tvojem tudi to eden od odrazov časa, v katerem živimo?

Epizodo s tem, da pripovedovalka ni plačana za svoje delo, sem vključila, ker sem hotela pokazati, da intelektualno delo ni cenjeno, ampak je hkrati tu tudi drug problem – problem dostojanstva oziroma spoštovanja. Več kot očitno je, da Nataša nima nobenega spoštovanja do pripovedovalke. Bizarno je, da izraziš željo, da bi rad slišal, kaj ima nekdo povedati, potem pa ga ne plačaš, čeprav si mu plačilo obljubil. Nataša vedno govori, da je mladim ženskam težko, rada bi jim pomagala, poudarja žensko solidarnost, potem pa je ona sama ta, ki »namoči« eno od teh mladih žensk.

Želela sem tudi pokazati neverjetno razočaranje, ki ga pripovedovalka doživi, ko spregleda, da je vse, kar Nataša stalno govori o tem, da bi ji rada pomagala, le fasada. To, da si kot najemodajalka privošči trem puncam, ki garajo, da ji plačajo najemnino, reči »denar ni vse«, ni več kritika stanja v kulturi, ampak že kritika najemniškega trga in dvoličnosti.

Tu pride tudi do vprašanja odgovornosti do drugega v odnosu.

Vsi liki v tem romanu tako ali drugače bežijo pred odgovornostjo, ki jih prinašajo odnosi, pa naj so prijateljski, profesionalni itd. Tu pride tudi do vprašanja, kdaj imaš privilegij, da se odgovornosti izogneš. Vesna ga definitivno nima, ko pride do odgovornosti, da skrbi za starejšega brata; njena mama je nad njim očitno dvignila roke in zdaj mora Vesna poleg tega, da se ukvarja s svojimi problemi, skrbeti še za Janeza, ki je odrasel moški. Cele dneve leži na kavču, pije pivo, gleda filme, ona pa zanj hiti naokrog – nima privilegija, da bi se kar malo izmuznila stran.

Določeni ljudje imajo privilegij, da jim ni treba prevzemati odgovornosti, medtem ko imajo nekateri samó odgovornosti. To se mi zdi zelo nepravično in pogosto se to pokaže tudi v našem odnosu do dela na splošno. Pripovedovalka v vseh svojih službah stalno doživlja porazen odnos, pa ne nujno od šefov – Igor je na primer super šef, ne gre za to – vendar se stalno pometa z njo. Ljudje se ne zavedajo, koliko psihičnih zlorab, pasivnega nasilja in nespoštovanja vsakodnevno doživljajo ljudje, ki opravljajo službe, kjer so izpostavljeni, na primer natakarji, prodajalke, zaposleni na pošti, čistilke. Ne samo da imamo porazen odnos do intelektualnega dela, porazen odnos imamo do vsakršnega dela – nobenega dela ne spoštujemo. Pripovedovalke ne spoštujejo, ko v garderobi jemlje plašče, Nataša se iz nje zaradi tega celo zelo prefinjeno norčuje, toda ne spoštuje je niti tedaj, ko za njeno revijo napiše članek.

Velik del romana je namenjen tudi cimrskim odnosom – pripovedovalka si stanovanje namreč deli z Vesno, impulzivno in »raztreseno« študentko slikarstva, in organizirano in »zategnjeno« Pio. Kako si se lotila oblikovanja likov in odnosov med njimi? Kaj te je pri njih najbolj pritegnilo?

Pred kratkim sem intervjuvala Katarino Gomboc Čeh, ki je rekla, da liki ne smejo biti lutke, ki govorijo, kar misli avtor. Tudi mene to odbije. Liki morajo imeti neke funkcije na vsebinski ravni, tako kot jih ima zaplet ali izbira pripovedovalca. Ni šlo za to, da bi si izbrala like, ki bodo nekaj poosebljali; profesor Marinšek ni tam zato, ker bi na primer poosebljal avtoriteto, Nataša Sever ni tam, ker bi poosebljala slovenske kulturnike; likov nisem tako zastavila. Razmišljala sem o njihovih medosebnih odnosih – najbolj zanimivo se mi zdi, če neki lik spozna svoje nasprotje in se mora spremeniti ali pa ostati enak in kaj se zgodi v obeh teh primerih. To je tako kot v življenju. Zanimale so me takšne dinamike in sem se samo igrala z njimi, imela sem veliko opcij. Na začetku sem recimo mislila, da bo Nataša precej večja »zlobnica«, ampak ni zares takšna. Vse like sem skušala pokazati na način, da vidimo, kako stvari funkcionirajo v njihovem svetu in hkrati kako njih vidijo drugi. Proti koncu romana se to zgodi tudi pripovedovalki; na začetku smo samo v njeni glavi, saj je ona edina, skozi katere oči vidimo dogajanje, proti koncu pa sem poskušala prikazati tudi ta obrat, kako njo vidijo drugi. Zanimalo me je, kako ti gledaš druge in kako drugi gledajo tebe – v tej napetosti med različnimi ljudmi vidim neverjeten literarni potencial. Tako sta si nekako nasprotni tudi recimo Lidija in Nataša, ki sta obe uspešni v kulturi, ampak se med sabo ne moreta niti videti, pa bi lahko rekli, da sta si zelo podobni. Zanimivo mi je bilo pokazati, da samo zato, ker je Nataša ženska, ne bo kar zaveznica protagonistk. V roman sem zato tudi vložila par intervjujev z njo, v katerih govori o feminizmu in solidarnosti med ženskami, kar deluje super, s takšno žensko bi takoj šla na kavo, ampak ni nujno, da se to, kar govori, tudi udejanji v odnosu z njo. Hkrati Nataša misli, da je starejši profesorji s faksa ne marajo, ker je ženska, a je tu prof. Marinšek, ki naj bi bil douchebag in boomer, ampak se izkaže, da ni tak – je edini v knjigi, ki se pripovedovalki opraviči. Je edini, ki jo spodbudi pri pisanju.

Slogovno je roman izpiljen, kratka epizodična poglavja in gosti ter izredno realistični dialogi pa kar poganjajo branje, da lahko roman preberemo »v šusu«. Takšna zasnova se mi je zdela izredno filmska, like sem si lahko živo predstavljala. Kako si se lotila pisanja dialogov? Premi govor je realističen tudi zaradi tega, ker se pisana beseda približa govorjeni – si zagovornica dialogov, ki se ne držijo stroge pisane slovenščine?

Sem velika ljubiteljica dialogov, zelo rada imam knjige in filme, v katerih se ljudje veliko pogovarjajo. Ko sem pisala ta roman, sem razvila neko obsedenost z britanskim režiserjem Mikom Leighem – v vseh njegovih filmih so samo ljudje, ki se pogovarjajo, dialog poganja dogajanje. Vedno me je zanimalo, kaj ljudje govorijo in koliko povejo, kaj pa govorijo, da ne bi povedali tega, kar res mislijo. Veliko dialogov v romanu je napisanih na način, da se to, kar liki izrečejo, ne sklada s tem, kar mislijo, oziroma tem, kako se obnašajo. Velikokrat se pogovarjajo, ampak si nič ne povejo, ali pa si povejo stvari, ki si jih niso hoteli povedati.

Zanimalo me je tudi, kje jeziku oziroma komunikaciji spodleti, saj tudi osebam, ki jih imamo radi, včasih ne znamo izraziti svojih občutkov. V poglavju, ko gre pripovedovalka k svojemu očetu, se na primer nič ne dogaja, samo sedita na kavču in se pogovarjata, ampak iz njunega dialoga lahko razbereš ves njun odnos. Ta možnost preizkušanja meja dialoga me je zelo privlačila. Pripovedovalka je bolj tiha, ne izraža svojega mnenja, zato sem tudi izbrala taktiko, da večkrat nekaj reče, potem pa komentira: »To sem rekla samo v svoji glavi.«

Čudno bi se mi zdelo, če bi imela dialoge v knjižni slovenščini, ker bi izpadli umetni – vseeno so to ljudje, stari dvajset in nekaj let. S tem, kako se ljudje pogovarjamo, kakšne besede izbiramo in česa ne povemo, veliko razkrijemo o tem, kdo smo. Je pa v romanu veliko situacij, v katerih ne bi bilo problemov, če bi si ljudje samo povedali, kaj zares čutijo [smeh].

Kot si rekla, je protagonistka precej tiha in zadržana oseba, okolico raje opazuje, kot pa v njej aktivno sodeluje, zaradi česar pride tudi do lukenj v komunikaciji. Tako dolgo časa ne ve, da ima tako kot njena sestra Lori tudi Vesnin brat depresijo, cimri pa o tem nikoli ne govorita. Odločitev, da vključiš tudi tematiko duševnih bolezni, romanu doda še dodatno vrednost in pokaže izkušnjo svojcev.

To se povezuje z mojo željo, da bi prikazala, kako ljudje, ki smo v enakih situacijah, nanje različno odreagiramo. Vesna in pripovedovalka imata obe brata oziroma sestro, ki imata hude psihične težave. Vesna vzame brata k sebi in skrbi zanj, situacija je precej bizarna, 32-letnik, ki živi pri svoji mlajši sestri. Ampak tudi pripovedovalka ne zna čisto prebrati situacije, ko na primer pride domov in vidi, da je vse pospravljeno in ni o Janezu ne duha ne sluha, in vpraša »Kje je pa Janez?«, tam pa sedi Nataša, kot da ne razume, da bi bilo bolje ostati tiho.

Zdi se mi, da so psihične bolezni in težave v naši generaciji zelo pogoste in zagotovo so deloma tudi posledica vseh družbenih težav, kot so neurejeni bivanjski pogoji, temačni obeti za prihodnost, prekarnost. Občutek, da ti vse polzi iz rok, ki ga je po mojem mnenju utrdila še epidemija, ko smo videli, kako hitro lahko normalno življenje izgine, mladi močno čutijo.

Vselej so me tudi zelo zanimali odnosi med brati in sestrami, vedno so se mi zdeli zanimivi v literaturi. Na teh odnosih je nekaj zelo posebnega, tudi jaz imam sestro, s katero sva si zelo blizu, zato sem želela, da ima pripovedovalka sestro. Ko sem preigravala možnosti, kako to zapeljati, se mi je zdela to idealna situacija – da imata tako ona kot Vesna, ki sta cimri in prijateljici, zelo podobno situacijo, ampak si tega v romanu nikoli ne povesta, čeprav sta si zelo blizu. O teh stvareh je zelo težko govoriti, še zdaj ne govorimo o njih in se samo slepimo, da ni več tako. Tudi če nisi ti sam oseba s težavami, ampak si nekdo bližnji, na primer sorodnik, partner, starš, sestra, najboljša prijateljica, cimer, to močno vpliva na tvoje življenje. Vsi moji liki so osebe, ki si ne morejo privoščiti biti solisti v življenju. Vsi so tako povezani in nekako podvrženi odnosom, v katerih so. Ves čas poslušamo, da smo individualisti – po mojem ni tako, zdi se mi, da individualist nikoli zares ne moreš biti, saj niti svoje družine ne izbereš sam. Vedno boš vpet v neke odnose, kjer bo to, kar se zgodi nekomu drugemu, tebi lahko sesulo svet. O stiskah svojcev se ne pogovarjamo dovolj, vedno ostajajo nekje v senci – tudi pri drugih boleznih, pri psihičnih težavah pa sploh.

Zajtrk prvakov (po besedah prof. Marinška) »[p]omeni zajtrk, ki ga jeste, ki je nezdrav, poln sladkorja, hitra hrana, hamburgerji, nekaj, kar ne spada na meni stabilnih oseb z lepim življenjem. Če greste danes zvečer ven in se ga napijete in greste jutri zjutraj na zajtrk na črpalko in pojeste deset krofov, no, to je zajtrk prvakov. Ironija. Satira. […] Rečemo eno, mislimo pa drugo.« Takšen zajtrk včasih jedo tudi dekleta v tvojem romanu, če imajo sploh čas zanj, vendar me zanima, kako bi ti razložila, kaj pomeni fraza »zajtrk prvakinj« v kontekstu tvojega romana. In zakaj ravno Vonnegut?

Vedela sem, da bom imela v romanu tečaj kreativnega pisanja, in tako sem dobila idejo, da bi obravnavali roman Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta, čeprav sem naslov za svoj roman izbrala že prej. V dar sem dobila sliko prijateljice, na kateri je pisalo »fruštek prvakov« in ki sem jo vključila v roman. Všeč so mi nasprotja – »zajtrk prvakinj« je naslov, ampak ne vem, koliko bi protagonistke kdo imel za prvakinje ali pa koliko se one same počutijo kot prvakinje. Element ironije mi je zelo všeč – ko sem pred kratkim na nekem dogodku govorila z jezikoslovko Špelo Vintar, je povedala, da je ironija še edino literarno sredstvo, ki ga umetna inteligenca ne prepoznava, v čemer vidim neko človeško moč. Ko situacijo ironiziraš, jo na neki način narediš še bolj tragično, česar je tudi veliko v romanu. Od tu torej ta fraza.

Že prej sem vedela, da bi rada, da je to moj naslov, sem pa tudi ljubiteljica Vonnegutove knjige, večkrat sem jo prebrala. To, da ima Vonnegutov roman veliko ilustracij in da je Vesna slikarka, se je lepo poklopilo, in citat, ki ga Vesna prebere v knjigi, je eden izmed mojih ljubših citatov. Vedela sem, da odlično opiše njeno notranje stanje, in tako se je vse zložilo.

Srečko, starejši moški, ki dela kot varnostnik v kulturnem domu, reče: »[S]tari deci imamo bolj malo za povedat o svetu, kakršen je zdaj. Ti imaš več za povedat, se mi zdi.« V zadnjih letih je pri nas več mladih avtoric, ki so izdale romane o ženskah različnih starosti, sploh letos pa se zdi, da je končno glas dan tudi protagonistkam, ki so mlade ženske na pragu odraslosti, študentke, kot sta na primer tvoja protagonistka in protagonistka Katarine Gomboc Čeh v romanu Nihče nikogar ne spozna (Cankarjeva založba, 2024). Kakšni so po tvojem razlogi, da je v zadnjih letih prišlo do takšnih tendenc?

Glede Srečkove izjave – v romanu veliko ljudi izreče veliko ostrih izjav, ki niso pravilne ali napačne, resnične ali neresnične – so samo izjave, ki odražajo njihov pogled na svet. Ne misli, da obstaja neka lestvica, kdo ima o svetu za povedati več in kdo manj, toda morali bi se zavedati, da je nujno dati prostor mlajšim generacijam, ki živijo in dihajo svet, da povejo svoje zgodbe, in da bi njihove glasove morali vzeti resno. Če pristanemo na diskurz, da ima nekdo o svetu povedati več kot kdo drug, smo kontrirali celotni premisi literature, ki je, da lahko sežeš v notranji svet nekoga drugega in prek tega razumeš ali vidiš nekaj, česar prej nisi, in da branje spodbuja sočutje.

Zelo sem vesela, da je v zadnjih letih izšlo toliko dobrih knjig, ki so jih napisale avtorice. Mnoge si jemljem za vzor, na primer Katjo Gorečan ali Evo Mahkovic, tudi Katarino Gomboc Čeh, njen roman se mi zdi vrhunski. Dobra literatura je dobra, ker je literatura. Literarno delo ni seznam obravnavanih tem, ampak govori o človeški izkušnji, o čustvih, o izkušnji sveta, in vsak človek ima neko svojo izkušnjo sveta. Literatura je kljub vsemu medij – če ga obvladaš, če si dober pisatelj, če si spreten, te zanima literarnost, če si dober pripovedovalec, lahko iz najmanjše stvari narediš roman. Marguerite Duras je na primer napisala po mojem mnenju odličen esej, v katerem opisuje, kako je gledala muho, ki umira v njeni hiši.

Pogosto sem slišala očitke, kar reče tudi prof. Marinšek, češ: »Počakajte, da se vam kaj resnega zgodi, zdaj nimate nič za povedati, ker ste mladi.« Zelo si želim, da bi na literaturo gledali kot na pripovedovanje zgodb – ljudje imajo neverjetno potrebo po zgodbah. Ni res, da jih ni mogoče nagovoriti – ljudje pokažejo, kaj jim je všeč. Dober primer tega je roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2018), ki je navdušil velik del naše publike in je še zdaj zelo popularen – bralke in bralci hrepenijo po življenjskih zgodbah, v katerih bi videli sebe ali stvari iz svojega življenja.

Kakšni so tvoji občutki zdaj, ko je roman med bralci? Ali si med pisanjem (pa tudi zdaj) čutila podporo in solidarnost, ki jo Nataša stalno izpostavlja in govori o njeni pomembnosti? Kaj te je po izdaji najbolj presenetilo?

Solidarnost sem med pisanjem knjige zelo čutila, ker so me prijateljice pri tem ves čas spodbujale. Sicer se mi zdi, da avtorice svoje rokopise več dajejo v branje drugim; edina oseba, ki je brala knjigo med nastajanjem, je bila moja urednica. Sem pa nekje na sredini tega procesa do takrat napisano poslala Lari Paukovič, ki mi je takrat zelo dobro svetovala in mi dala par napotkov, ki so mi zelo pomagali pri pisanju. Ko pišeš knjigo, je to oseben projekt, zato niti nisem čutila potrebe, da bi o njej stalno debatirala z drugimi.

A pomembno zame je bilo, da bo knjiga koga nagovorila, ko bo izšla. Zdaj, ko je, dobivam zares lepe odzive, zelo sem ganjena, ker mi veliko ljudi piše. Pravijo, da so se v knjigi prepoznali, da jim je bila všeč, da so se zabavali. Dragoceno mi je, ko kdo reče, da se je med branjem smejal – všeč mi je, ko ljudje izrazijo svoja čustva. Par ljudi mi je reklo, da jih je Val na primer spomnil na bivšega fanta, Nataša pa na bivšo šefico – ljudje se v likih prepoznajo ali pa v njih prepoznajo ljudi iz svojega življenja. Zelo me je ganilo, ko sem izvedela, da v Mladinskem gledališču knjigo berejo kot gradivo v študijskem procesu za prestavo »Domolov«.

Ko nekaj napišeš, ni kar samoumevno, da ljudje to vzljubijo; zame je to zelo velik dar, počutim se zelo privilegirano, da mi toliko ljudi piše in da je toliko ljudi knjigo že prebralo. Zelo sem hvaležna za vsak odziv – bili so tudi taki, ko komu kaj ni bilo všeč, ko jim je bilo dolgčas, ampak mi je vsak odziv zelo dragocen, ker vidim, da ima knjiga svoje življenje, me pa tudi nič ne prizadene, če si kdo knjigo izposodi in jo sredi branja odloži, ker nobena knjiga v zgodovini ni bila všeč kar vsem. Čutim tudi neverjetno podporo kolegic, ki so si takoj kupile roman, mi pisale, prišle na predstavitev – veliko mi pomeni, da se podpiramo med sabo. Tudi jaz sem bila vedno ta, ki je bila navdušena, ko je kdo kaj napisal in sem to lahko prebrala, in vedno ko sem intervjuvala avtorje ali z njimi vodila literarne večere, sem čutila veselje in radost ob tem, da se ta energija izmenjuje – zdaj tudi jaz isto dobivam nazaj, kar je zares lepo.