Zato pa je lahko toliko bolj resnično.

Zelo si želim, da bi na literaturo gledali kot na pripovedovanje zgodb – ljudje imajo neverjetno potrebo po zgodbah.

Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.

Pisanje poezije me je marsičesa naučilo, še najbolj pa tega, kako biti potrpežljiva sama s sabo.

Kar človek najde v svojem notranjem svetu, od najhujšega bestiarija pa do največje miline, sreča tudi zunaj, med živalmi in rastlinami.

Vsi izviramo iz otroštva, nato pa se moramo iz njega izseliti.

Hipokrizija in predatorstvo zahodnega sveta, ki mu želimo pripadati (v resnici smo najbrž bolj njegova periferija), se mi globoko gnusita.

Vsaj zame je ključno, da je Williams kot pisatelj dobro uporabil to, kar mu je bilo dano: talent in imaginacijo.

Moje življenje se mi zdi preveč čudno in nejasno, da bi lahko neposredno pisal, da bi imel lahko jasnejše pripovedi o življenjih drugih.

Nekaterim razkorakom in zatišjem v odnosu se ni mogoče izogniti, četudi so v odnosu prisotne iskrenost, transparentnost in vzajemna podpora.