LUD Literatura

Pisanje v tujem jeziku je način, kako si zagotoviti miselno prožnost

Yoko Tawada

Pogovor z Yoko Tawada ob prevodu zbirke esejev Eksofonija ali poti iz materinščine

Domen Kavčič

Japonska in nemška pisateljica, pesnica, esejistka in dramatičarka Yoko Tawada je vsestranska literatinja. S svojim dvojezičnim ustvarjanjem se je že zapisala v svetovno literaturo kot eden najbolj izvirnih in nagrajevanih sodobnih avtorskih glasov. Izhajajoč iz jezika – marsikdaj z opazno politično ostjo – premišljuje identitete, pregnanstvo in migrantstvo, kolonializem in pokolonializem … Ob tem raziskuje, kako pisca opredeljuje in zamejuje materinščina, pa tudi kako igriv odnos do jezika preizkuša meje jezikovnih in literarnih možnosti. O zbirki Eksofonija, ki je pred kratkim izšla pri založbi LUD Literatura, se je z avtorico pogovarjal prevajalec Domen Kavčič.

Eksofonija (2003) je prvi knjižni prevod kakega vašega dela v slovenščino. Vaše leposlovje se prevaja v številne jezike in je deležno precejšnje pozornosti svetovne javnosti – to pa je, kolikor vem, komaj drugi prevod te esejske zbirke po korejskem iz leta 2018 (angleški naj bi šele nastajal). Ali vas preseneča, da se zbirka tako malo prevaja, ko vendar obravnava širok razpon aktualnih problematik in povrhu jasno osvetljuje vašo »eksofono« poetiko? Ste Eksofonijo morda bolj kot svoja druga dela namenili posebej japonskemu bralstvu?

Res bi lahko rekla, da je ta knjiga namenjena Japoncem. Na Japonskem namreč žal prevladuje mnenje, da če si se tam rodil, pač govoriš japonsko, drugih jezikov pa se je načeloma nemogoče naučiti; in če kak tuj jezik že obvladaš, je to samo stvar površinske tehnike, ki nima nič s poglabljanjem v duha njegovih (maternih) govorcev. Veliko Evropejcev pa odrašča in živi z več jeziki. Za Slovence je najbrž običajno, da poleg slovenščine govorite in berete še v drugih jezikih, zato mi je kar nerodno, da boste brali to knjigo.

Že vrsto let pišete (leposlovje) vzporedno v japonščini in nemščini. V zadnjem času uspešna slovenska pisateljica Ana Marwan, ki tako kot vi ustvarja eksofono v nemščini, rada pove, da v tujem jeziku piše bolj neobremenjeno in z manj samocenzure, pa tudi (mogoče nekoliko kontroverzno) da lahko z nemščino, ker je zanjo tuj jezik, ravna kakor s tujo stvarjo. Izjavili ste, da se v nemščini več igrate z besedami kot v japonščini. Ali morda do nemščine čutite podobno kot A. Marwan?

Dejansko sem se z jezikom začela igrati šele v nemščini. Ljudje odraščamo v materinščini. A kdor se je v otroštvu še igral z jezikom, začne v puberteti take »otročarije« prezirati; začne se spraševati o resnih zadevah – »kaj sem?«, »kaj je ljubezen?«, »kakšna bi morala biti družba prihodnosti?« – in o njih pisati z enako resnim jezikom. S tem ni samo po sebi nič narobe, ampak tako človekov duh okori. Zame je pisanje v tujem jeziku eden od načinov, kako si zagotoviti miselno prožnost.

V nekem intervjuju ste povedali, da med pisanjem v japonščini pozabite naravni tok nemščine, zato jo morate, ko se vrnete k pisanju v tem jeziku, »zagnati« znova, z ničle. To me nekoliko spominja na shikinen sengū (prakso nekaterih šintoističnih svetišč, ki jih po določenem obdobju postavijo znova – identična, a iz povsem novega gradiva, izmenjaje na dveh sosednih zemljiščih –, stara pa podrejo do tal in material uporabijo drugače oziroma drugje). Upravičeno?

Še dandanes se čudim evropskim zgodovinskim stavbam, ki so ohranjene do zadnje opeke. Kadar na primer na Japonskem rečemo »to je tempelj iz 14. stoletja«, to lahko pomeni tudi, da je bil postavljen na novo, iz novega lesa, pred komaj dvajsetimi leti. Seveda templje tudi velikokrat prepleskajo. Tako se ne ohranja snovnost neke stavbe, ampak naša predstava o njej. Tudi materinščin in tujih jezikov ne moremo posedovati materialno, a jih z nenehnim podiranjem in obnavljanjem najbrž lahko obvarujemo pred propadanjem.

V Eksofoniji preberemo vašo misel, da »pisati leposlovje v nekem jeziku ne pomeni slepo slediti sodbam sodobnikov o tem, kdaj je ta jezik lep«. Kaj je po vašem lep jezik? Ali za vas obstaja »lepota jezika«?

Vsekakor mislim, da moramo biti do besedil, ki jih vsi takoj občutijo kot lepa, previdni. Lepota – najsi jezika najsi pokrajine – ni nekaj stalnega, vselej oprijemljivega. Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.

V Eksofoniji ste zapisali, da na Japonskem še ni dovolj migrantske literature, da bi jo lahko obravnavali kot samostojno zvrst, in da vam od priseljenskih piscev, ki ustvarjajo v nematerni japonščini, prideta na misel samo Hideo Levy in David Zoppetti. Kako je danes, dobri dve desetletji pozneje? Videti je, da je piscev, ki eksofono ustvarjajo v japonščini, čedalje več in so tudi dobro sprejeti, med njimi dobitnica prestižne Akutagawove nagrade leta 2021, Tajvanka Kotomi Li. Ali je na Japonskem z dotekanjem tuje delovne sile nastala migrantska književnost?

Mislim, da je tudi na Japonskem čedalje več piscev »migrantske književnosti«, vendar bi si želela, da bi se čim manj obremenjevali s tem izrazom. Vesela bom, če bo taka književnost dokazala, da je japonščina jezik, odprt za vse, in da ni nič nenavadnega, kdorkoli jo že uporablja. V Evropi japonščina še vedno velja za eksotičen jezik, kar je škoda.

Nedavno je veliko prahu dvignilo priznanje Rie Kudan, dobitnice Akutagawove nagrade za leto 2023, da si je pri pisanju nagrajenega romana Tokijski stolp sočutja (Tōkyō-to dōjōtō) pomagala z umetno inteligenco. Za slovensko novotvorjenko leta 2023 je bila izglasovana beseda strojetvor – stvaritev umetne inteligence. Ali se ni bati, da napredek UI vodi v dobo, ko bodo pisatelji in prevajalci postali odveč? Ali je za UI ustvarjanje besedil v človeškem jeziku tudi nekakšna eksofonija?

Ali je umetna inteligenca, preden se je naučila človeškega jezika, uporabljala kak drug jezik? So njen jezik sestavljali številke in znaki? Tu sem v zadregi.

Najbrž se je treba vprašati, kakšne pisce ogroža pojav umetne inteligence. Take, ki želijo pisati všečno: ki preštudirajo, kakšne zgodbe se največ berejo in kakšni liki so najbolj priljubljeni, ter se ravnajo po trendih. Pa take, ki pišejo o aktualnih temah, o katerih se poučijo iz množičnih občil in družboslovja. Tudi take, ki se odločijo postaviti dogajanje v določen čas, nato pa like in zgodovinska prizorišča opisujejo faktografsko. Del piscev tako mogoče ne bo kos umetni inteligenci.

Kolikor pa se sama spoznam na zadevo, vem, da se mi med pisanjem zapiše marsikaj nepričakovanega. Ali pa napišem kaj, o čemer ne znam pojasniti, zakaj je za besedilo pomembno. Pisanje je tako nekakšno trapanje – trapastost pa je najbrž težko vprogramirati v UI.

Najlepše se vam zahvaljujemo za pogovor in se veselimo srečanja z vami na festivalu Fabula prihodnje leto, v okviru katerega bo predvidoma izšel še prevod vašega romana Razkropljeni po zemlji (Chikyū ni chiribamerarete, 2018).

O avtorju. Domen Kavčič (1979) je študiral japonologijo in splošno jezikoslovje na univerzah v Ljubljani in Tokiu, potem ko se mu je gimnazijska latinščina zazdela premalo eksotična. Diplomiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti iz japonsko-slovenskega glagolskega besedotvorja, se nekje spotoma zaljubil v vzhajajoče sonce in polagoma začutil nujo, da naučeno japonščino pretaplja … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.