Pustolovščina izstopa iz materinščine

Eksofonija, pisno ustvarjanje v jeziku, ki ni piščeva materinščina, je novejši, še dokaj nepoznan izraz. Najprej ga najdemo pri francoskem sociolingvistu Louis-Jeanu Calvetu v obliki »eksofona književnost« konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v nemščini in angleščini se pojavi šele v prvem desetletju tega tisočletja.

V zadnjem času se izraz »eksofonija« zaradi nevtralne konotacije uporablja vse bolj tudi namesto izrazov »manjšinska književnost« ipd., ki imajo nekoliko negativno konotacijo. V prvem poglavju Yoko Tawada sama pravi takole:

Tawada kot eksofona avtorica, ki piše tako v svojem maternem jeziku, japonščini, kot v nemščini, ni redkost. Tudi dejstvo, da se je nemščine naučila dokaj pozno, šele v srednji šoli, ne.

So pisatelji, kot je Indijec Salman Rushdie, ki so se zavestno odločili izstopiti iz materinščine in ustvarjati samo v angleščini, jeziku nekdanje kolonialne metropole. Japonec Kazuo Ishiguro, ki se je v Veliki Britaniji znašel kot otrok japonskih staršev in potem odraščal v angleško govorečem okolju, prav tako ustvarja v angleščini. Kot omeni sama Tawada, se je tudi slovenska pisateljica in pesnica Maja Haderlap z avstrijske Koroške zavestno odločila, da bo pisala v nemščini in v materinščini. O »izbiri« jezika Tawada zapiše takole:

Avtorica se v tej zbirki esejev v prvem delu sprašuje o svoji lastni izkušnji, kot tudi širše, kaj je pravzaprav eksofonija, kaj pomeni biti eksofoni pisec, kakšna je narava jezika kot piščevega orodja. Nadalje v drugem delu posreduje utrinke svojih izkušenj z usvajanjem nemščine, čemur pravi »nemškojezična pustolovščina«, in misli, ki se ji porajajo ob pisanju v nemščini in materinščini.

Kot jezikoslovca sta me pritegnila njena ostra percepcija vsega, kar se navezuje na jezik, in njen vpogled v zgradbo jezika, v okoliščine rabe … Pritegnile so me tudi njene izkušnje z »nemškojezično pustolovščino«, pogosto zelo podobne mojim lastnim »pustolovščinam« odkrivanja in usvajanja japonščine. In ne nazadnje, moj knjižni prvenec, resda samo dolgočasna znanstvena monografija o določenih pojavih v japonskem besedilu, je pred skoraj 40 leti  izšel v japonščini. Skratka, lahko bi rekli. da sem tudi sam, sicer v dosti bolj obrobnem pomenu, »eksofoni« avtor.

Glede na to, da imajo tudi slovenski bralci, ki bodo to delo vzeli v roke, dobro mero lastnih eksofonih izkušenj, bodo v esejih gotovo našli obilo stičnih točk s avtorico. V nadaljevanju bom na nekaj zgledih orisal avtoričin pristop k tematiki.

Tawada, ki eksofonijo najprej opiše kot »pustolovščino« izstopa iz materinščine v svet drugih jezikov, v 8. poglavju I. dela (»Seul«) razmišlja še o drugem, tragičnem vidiku eksofonije. In sicer ko zavojevalec prebivalce zavojevane dežele dobesedno vrže iz njihove materinščine in jim vsili svoj jezik. Te misli so se ji porajale ob obisku v Južni Koreji. Koreja je namreč v letih 1910–1945 pod japonskim kolonialnim jarmom s tedanjo japonsko asimilacijsko politiko to izkusila na lastni koži, povrhu tega pa po drugi svetovni vojni končala razcepljena na sever in jug. Tudi zaradi kolonialne izkušnje poskušajo sedaj Korejci v obeh Korejah, stisnjeni med dva velikana, Kitajsko in Japonsko, ohraniti identiteto svojega jezika z radikalnim jezikovnim načrtovanjem. V obeh Korejah so ukinili rabo kitajskih pismenk in prešli na izključno rabo domače abecedne pisave hangul, tujke nadomeščajo z domačimi izrazi ipd. Ob tem se Tawada sprašuje, kaj bo z japonščino, ki jo po nepotrebnem preplavlja kopica izrazov, prevzetih iz drugih jezikov, predvsem iz prestižne angleščine. Ta pojav je viden zlasti v segmentu besedil, namenjenih potrošništvu. Naj ilustriram z zgledom iz nekdanjih zasavskih rudarskih revirjev. Tam še danes krožijo zgodbe na rovaš nekdanje prestižnosti nemščine, npr. kako »hauptanov purš na gank tepihe klopfa« ipd. Nemški elementi so poudarjeni ležeče, tako kot je prevajalec storil z avtoričinimi japonskimi zgledi. Seveda nam danes ni treba iti v zasavske revirje, ampak je dovolj pogledati, kaj se dogaja s spletno slovenščino, pa nam bo avtoričina skrb popolnoma razumljiva.

V 14. poglavju I. dela (»Peking«) pa Tawada razgrne še bolj neverjeten vidik eksofonije, namreč eksofonijo, v obliki rabe kitajskih pismenk in sino-japonskega besedišča vgrajeno v samo japonščino. V nasprotju s korejščino je japonščina ohranila mešano rabo kitajskih pismenk (tipično za zapis polnopomenskih besed tako sino-japonskega izvora kot avtohtonih japonskih besed) in obeh zlogovnih pisav, hiragane in katakane, s katerima je mogoče zapisati vse, vendar se prva tipično uporablja za zapis slovničnih funkcijskih besed, druga pa za zapis izrazov, prevzetih iz večinoma evropskih jezikov. Skozi približno tisočletje in pol tesnih kulturnih stikov z razvitejšo Kitajsko je v japonščino prišel velik del besedišča, predvsem izrazov, ki se nanašajo na abstraktnejše pomene, kot tudi daljše fraze. Paradoks in za avtorico veliko presenečenje pa je, da je zelo velik del sedanjega sino-japonskega besedišča dejansko nastal v procesu modernizacije, ko so od 19. stoletja dalje japonski modernizatorji prevajali pojme iz zahodnih jezikov z bolj fleksibilnimi sino-japonskimi izrazi. Pri prevajanju so, bi lahko rekli, izbrali neke vrste eksofono strategijo. Tukaj bo bralec seveda takoj opazil tudi podobno, vendar dosti bolj omejeno vlogo, ki jo igrata grščina in latinščina v evropskih jezikih.

Obenem avtorico obisk Pekinga opomni, da so tudi kitajske pismenke podvržene spreminjanju. To zapazi kar pri zapisu svojega imena Yōko: v japonščini sta to pismenki 葉子 (list + otrok), v kitajščini pa 叶子. Pismenka 叶 je namreč poenostavljena oblika za pismenko 葉 (list), kot se danes uporablja v kitajščini. Avtorica tega sicer ne omenja, vendar se v kitajščini spremeni tudi samo ime, in ne samo oblika pismenk v zapisu. Kitajci pismenke namreč berejo, kot da zapisujejo kitajske morfeme. Tako 叶子 v kitajščini postane Yèzǐ.

Na koncu 14. poglavja Tawada na primeru besede bi (美), dejansko prevoda holandske besede schoonheid, spomni še na nabuhlost pisanja na Zahodu tako cenjenega japonskega pisatelja Yukia Mishime, ki temelji na rabi te besede in ki spominja na čačke nepismenega domorodca, ki naj bi ustvarjale vtis avtoritete, ki jo daje pismenost.

Dejstvo, da je avtoričina materinščina japonščina, jezik, katerega sistem pisave je mnogo bolj kompleksen kot pri kateremkoli drugem jeziku, prispeva tudi k marsikateremu zanimivemu utrinku o tem, kako lahko to dejstvo pripomore k piščevi ustvarjalnosti, in o tem, kako delujejo jeziki nasploh.

Odlika celotnega dela je, da v resnici zelo zahtevno tematiko predstavi dosledno in kompetentno, vendar razumljivo, prepričljivo in duhovito. V slovenščino je delo zelo živo prevedel Domen Kavčič, izkušen prevajalec, ki je poskrbel tudi za odlično spremno besedo, ki dobro pojasni ozadje avtoričinega pisanja.