Dakar – Praktična eksofonija

Novembra 2002 sem se udeležila simpozija v senegalskem Dakarju, ki sta ga priredila Goethejev inštitut in berlinski center za literarne raziskave. Kot germanofono ustvarjalko so me z drugimi pisci in strokovnjaki iz Nemčije povabili na debato s senegalskimi literati. Ob tej priložnosti sem iz ust raziskovalca in glavnega organizatorja Roberta Stockhammerja prvič slišala besedno zvezo »eksofoni pisci«.

Izrazi kot »migrantska književnost« in »kreolska književnost« so mi bili dobro znani, »eksofonija« pa naj bi pomenila izstop iz materinščine v širšem smislu. V tujem jeziku ne pišejo nujno le migranti in njihov jezik ni nujno kreolščina – svet je veliko zapletenejši. Raznoterost »eksofonije« je očitna že iz seznama piscev, ki so nas v Dakar povabili iz nemško govorečega prostora: Grkinja Eleni Torossi in jaz sva priseljenki v Nemčijo, torej najbrž tudi nekakšni »migrantki«, Maja Haderlap pa je Slovenka, ki se je rodila in odraščala v Avstriji, torej ni migrantka, vendar je v otroštvu poslušala skoraj izključno slovenščino. To je v današnji Avstriji nepredstavljivo, toda pred štirimi desetletji so očitno še obstajali tovrstni žepi, v katerih se je govoril samo manjšinski jezik. Njeni starši so sicer znali nemško, a je odrasla ob slovensko govoreči babici, zato je po njenih besedah njen »materni« jezik v resnici »babični«.

Z nami je bil tudi švicarski pisec Hugo Loetscher, ki je med drugim govoril o jezikovni politiki v štirijezični Švici in o tem, kakšen pomen ima za švicarsko književnost znatna razlika med govorjeno švicarsko in knjižno nemščino. Povsod po svetu najdemo okoliščine »izstopa iz materinščine«, ki nimajo zveze ne z migracijami ne s kreolizacijo.

V Senegalu, bivši francoski koloniji, so še do nedavna knjige običajno izhajale v francoščini. To pomeni, da so senegalski pisci na svoji rodni grudi pisali v tujem jeziku. Ustno slovstvo je seveda v lokalnih jezikih, a ker je zapisana književnost veljala več, je bila francoščina že od začetkov edina izbira. Toda francoščina senegalskih piscev ni kreolščina, še manj pidžin. Ko sem se hotela pozanimati o posebnostih senegalske francoščine, mi je mlad berlinski raziskovalec Dirk Naguschewski to odsvetoval s pojasnilom: »Tega vprašanja ne marajo. Večina avtorjev piše ›vzorno‹ francoščino, saj skrajno prezirajo očitke o ›količkaj zahodnoafriški francoščini‹.« Bila sem presenečena, saj mi kaj takega sploh ni prišlo na misel. Verjetno morajo poudarjati svojo »vzorno« francoščino, da bi se vnaprej ognili nesporazumom, saj marsikdo verjame, da je jezik, ki le malo odstopa od klasičnih vzorov, jezik »sužnjev« oziroma danes »delavcev«. Kljub temu sem takoj pomislila, da je med izobraženci, ki povrhu živijo v večkulturnem okolju, seveda morala nastati francoščina, drugačna od tiste v Franciji; ne pidžin ali kreol, temveč umetnikova osebna spontana jezikovna mutacija.

Do pred kratkim so se v senegalskih šolah učili brati in pisati v francoščini, volofščina (wolof) in drugi domači jeziki pa se niso niti zapisovali. Ko sem priznala, da francosko ne znam, so me prav debelo pogledali. Mogoče so bili šokirani, da lahko postaneš pisec kar brez znanja francoščine. Ne znati francoščine jim namreč v glavnem pomeni toliko kot biti nepismen.

Kljub zakoreninjenemu prepričanju, da je »pisni jezik« enako »francoščina«, pa je v Senegalu pred nekaj leti začela izhajati proza v volofščini, in neki urednik je poročal, da navzlic napovedim, da se ne bo prodajala, bralstvo vztrajno narašča. Navdušena sem bila, ko sem izvedela, da neki senegalski pisatelj ustvarja celo v angleščini. Ogledali smo si namreč predstavitev knjige A Leap Out of the Dark (Skok iz teme) Gorguija Dienga. Marsikateri Japonec je prepričan, da je angleščina vsesplošno mednarodni jezik, a je v Senegalu zgolj eden od evropskih jezikov – mednarodni jezik je tam francoščina. Ko sem potovala iz Dakarja v Saint-Louis, ne hotelski receptorji ne vozniki niso znali angleško, zato sem, ker francoščine pač ne znam, za spremstvo poprosila neko francosko govorečo Nemko. Skratka: prav nobenega razloga ni, da bi Senegalec pisal v angleščini. Vseeno sem njegov način upora proti zgodovinskemu vsiljevanju pisanja v francoščini – skrajno svobodno osebno odločitev za angleščino, povsem drug jezik, in ne za vrnitev k materinščini – občutila kot poživitev. Prav posrečeno se mi zdi, da gibanje za neodvisnost ne išče korenin, temveč poleti v daljave drugega sveta.

Seveda je izbiri najbrž botrovala tudi računica, da bo angleščina dosegla širši krog bralcev. V tem smislu se duh osebne svobodne odločitve za pisanje v angleščini mogoče precej razkadi, a se zdi, da ta senegalski družbi vseeno zastavlja zanimivo vprašanje: če je edini cilj doseči čim širše bralstvo, ali ne bi morali potemtakem opustiti francoščino in presedlati na angleščino?

Beseda »eksofonija« se mi je vsekakor prikupila, saj zveni sveže, kot ime za vrsto simfonije. Na svetu zveni najrazličnejša glasba, a kakšno glasbo zaslišiš, če narediš korak ven iz zvena materinščine, ki te obdaja? To je svojevrstna pustolovščina. Pojem eksofonije je podoben pojmoma »tujska književnost« in »migrantska književnost«, a je morda njuno diametralno nasprotje. Sama sem si ga raztolmačila tako: če v izrazih »tujska književnost« in »migrantska književnost« odseva pojmovanje o »nekom, ki je prišel od drugod in piše z našimi besedami«, potem je »eksofona književnost« pustolovska domislica, ki privre iz ustvarjalne zvedavosti: kako izstopiti iz materinščine, ki nas oklepa (veže), in kaj to prinese. Tudi če je povod za pisanje v tujem jeziku kolonializem ali pregnanstvo (begunstvo), tako lahko nastane zanimiva književnost – in najbrž je ni treba ločevati od tiste, ki je nastala z »izstopom« iz materinščine po lastnem vzgibu. Tak vtis sem dobila skozi desetletje stikov s pisci, ki so prebegnili v Nemčijo. Da moraš zapustiti rodno deželo, je tragedija, posledično srečanje z novim jezikom pa ne – tako pravijo mnogi med njimi.

Pomislila sem, da bi lahko podobno veljalo za bivše kolonije. Kolonializem ni na noben način upravičljiv, a trma lahko pomaga iz nesrečnih okoliščin izvleči najboljše, v našem primeru francoščino kot jezik ustvarjanja. Konec koncev je, če si sposodim Stockhammerjeve besede, vsak jezik ustvarjanja »izbira«. Pisci, ki morajo zaradi igre usode uporabljati jezik drugega kraja, niso izjema v tem, da morajo jezik izbrati. Pisec lahko zna en sam jezik, a če svojega jezika ustvarjanja v neki obliki ne »izbere«, tega ne moremo imenovati književnost. Pojav eksofonije tudi »navadno« književnost, ki ne izstopa iz materinščine, izziva z vprašanjem, ki se ji ga prej ni zastavljalo, namreč, zakaj je izbrala ravno ta jezik.

Na simpoziju sem bila priča več burnim razpravam. Na eni je bila prisotna francoska literarna raziskovalka, ki se je pred tremi desetletji priselila v Dakar in goji do senegalskih piscev gorečo materinsko skrb. Razumem, da je mislila dobro, ko jih je z vsako besedo svarila, naj vendarle »pazijo, da pri pisanju ne bi kvarili jezika, sicer se bodo posmehovali njihovi afriški francoščini« (uporabila je slabšalni izraz za ta pomen); celo jaz, ki sem jo poslušala prek tolmača, sem jasno začutila, kam meri. Pozneje, med diskusijo, jo je Dirk Naguschewski okrcal, češ, kakšno francoščino bodo pisali senegalski pisci, je njihova izključna svobodna izbira, in da nima pravice soditi, ali je ta francoščina »dobra« ali »slaba«, samo zato, ker je francoščina njen materni jezik.

Tudi v Nemčiji naletim na ljudi, sicer redkeje kot na Japonskem, ki verjamejo, da jim jezik pripada samo zato, ker ga govorijo od svojega rojstva naprej. In na take, ki sveto verjamejo, da je Goethejeva nemščina odlična, Kleistova slabša, nemščina migrantske literature pa še slabša od te. Mnogi ljudje, ki nimajo globljega odnosa do literature, izbor navidezno preprostejše besede ali strukture na primer hitro označijo za otročjega, nenavadno strukturo pa ocenijo kot slabo; če je avtor besedila rojeni govorec tega jezika, se vzdržijo komentiranja, če je »tujec«, pa prostodušno razglašajo svoj naivni pogled. Včasih se kdo, ki je sicer velik ljubitelj literature, a se čuti odtujenega od utrudljivih diskurzov o sodobni literaturi, oprime migrantske literature, spodbujen z manjvrednostnim kompleksom in humanizmom. Tudi taki verjetno gledajo na to literaturo pokroviteljsko, kot na nekaj, kar so poklicani obvarovati krivih potov.

Na Japonskem še ni dovolj migrantske literature, da bi jo lahko obravnavali kot samostojno zvrst. Veliko je seveda piscev kitajskih ali korejskih korenin, a se uvrščajo v glavno strujo slovstva v japonščini, ne k »manjšinski« ali podobni literaturi; kar se tiče priseljenskih piscev, ki ustvarjajo v nematerni japonščini, mi na misel prideta samo Hideo Levy in David Zoppetti. Še ne prav davno je veliko Japoncev verjelo, da je nemogoče pisati leposlovje v japonščini, če ta ni tvoj materni jezik. O tej temi Levy rad piše v svojih esejih.

Pisati leposlovje v nekem jeziku ne pomeni čim natančneje posnemati prevladujočo sodobno rabo tega jezika. Ne pomeni niti slepo slediti sodbam sodobnikov o tem, kdaj je ta jezik lep. Najpomembneje je iz tega jezika izvabiti njegov skriti obraz, ki ga ni uzrl še nihče, in ga pokazati svetu. Eksofonija je ena od močnih strategij, ki nam omogočajo, da se tako približamo skrajnim možnostim in nemožnostim jezikovnega izraza. Načinov izstopa iz materinščine je seveda več, vstop v tuji jezik je le eden izmed njih.

Kaj je pri ustvarjanju v tujem jeziku najtežje? Težji kot sam jezik je boj s predsodki. Tako v Nemčiji kot na Japonskem je zvrhano dovolj ljudi, ki jim je edino merilo za tuj jezik njegovo »dobro« ali »slabo« obvladovanje. Reči nekomu, ki se umetniško izraža v japonščini, da »dobro obvlada japonščino«, je enako, kot bi van Goghu rekli, da »dobro riše sončnice« – a začuda to z resnim obrazom reče marsikdo. Če je ustvarjalec tujec, ga najraje presojajo po kriteriju »dobrega« ali »slabega« znanja jezika.

Videti je, da se Japonci pri stopanju v stik s tujim jezikom povečini ne sprašujejo, kaj naj bi jim ta jezik pomenil. Edino vprašanje je tako, ali ga dobro ali slabo obvladajo. To ima najbrž tudi zgodovinsko ozadje: zlasti zahodnoevropski jeziki, kot sta angleščina in francoščina, se v japonski družbi že dolgo uporabljajo kot orodje za razredno razlikovanje. Ne mislim samo na to, da neuspeh pri sprejemnem izpitu iz angleščine prepreči dostop do elitnih univerz. Še danes se znanje tujih jezikov uporablja za uprizarjanje bolj nejasnega pojma »razredne zavesti«. Zadnjič sem v neki mangi prebrala tale stavek: »V tej francoski restavraciji je še meni samo v francoščini, zato vanjo spuščajo izključno višji razred.« Zdi se, da učenje tujega jezika in študij v tujini pomenita »biti iz višjega razreda«, češ, po tem se ločimo od navadnih ljudi, in simbolizirata vzpenjanje po domači razredni lestvici. Presojanje, kdo dobro in kdo slabo obvlada jezik, ob tem sploh ni v naših rokah, temveč je pristojna avtoriteta »zunaj in zgoraj«. O »dobrem obvladovanju« jezika med Japonci po tej miselnosti presoja idol abstraktnega »Zahodnjaka«, torej se kot taka napaja ne iz hierarhije sistema iemoto, temveč iz kolonializma.¹ V sistemu iemoto namreč mojster izhaja iz organizacije – ni abstrahiran malik, ampak človek iz mesa in krvi. Malikovati abstraktnega »Zahodnjaka« pa pomeni tudi spregledovati konkretnega posameznika z Zahoda. Pravi živi Zahodnjak je lahko marsikakšen: turški Nemec, korejska Nemka, indijski Anglež ali pa vietnamski Francoz, Afroameričanka, celo Američanka japonskega rodu in podobno; ker »Zahod« zaradi take raznovrstnosti ne deluje kot avtomat za razlikovanje, se je najbrž stanje, ko se je prave žive Zahodnjake spregledovalo in se je perpetuirala samolastna predstava o »Zahodnjaku«, na Japonskem ohranilo še prav do nedavna.

Ko sem še živela na Japonskem, tega je sicer že več kot dvajset let, sem si v kinu jezikovne šole Athénée Français v Tokiu ogledala film Pes, ki ga je povozil avto² o peripetijah na Japonskem živečega zahodnoafriškega japonologa. Neki Francoz, prav tako priseljenec na Japonsko, ga nekoč vpraša: »A se ti zdi prav, da se greš japonologijo, medtem ko v Afriki umirajo od lakote?« Drugič nekega pijanega Japonca v baru zanima: »A v Afriki res jeste človeško meso?« Junaku ob tem poči film, in prevrne mizo. Vidimo še, kako se na njegov oglas za učitelja francoščine javi mlada Japonka; ko pozvoni pri njem doma in sprevidi, da je Afričan, pa v grozi pobegne. Pomislila sem, da ta prizor nazorno osvetljuje bolestno stremuštvo, s katerim Japonci obremenjujejo »francoščino«, in namišljene zadrege, ki izvirajo iz manjvrednostnega kompleksa. »Nas Azijce so imeli Evropejci nekoč, kakor Afričane, za barbare. Zdaj, ko smo bogati, si bom plačala drag tečaj francoščine in potrdila svojo civiliziranost,« je najbrž mislila nezavedno. Ko se je izkazalo, da je njen učitelj francoščine Afričan – pripadnik skupine, ki še vedno velja za barbarsko, in tako rekoč tipična žrtev – pa jo je zajela panika. Japonci so očitno kdove zakaj ponotranjili evropsko pojmovanje barbarstva. Njihov čudaški občutek manjvrednosti je gospodarski uspeh prikril, izbrisati pa ga ni mogel. Čeprav je razlaga, zakaj Japonci nismo barbari, na dlani – namreč zato, ker civiliziranosti ne pomenijo samo usnjeni čevlji, ampak tudi tabi – sem sama odraščala v obdobju, ko se je ta premislek opuščal na račun čudne tolažbe, da nismo barbari, ker imamo denar. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se preselila v Nemčijo, se je Japoncem srednjih let in starejšim zdelo vredno poudarjati, da v Evropi nakupujejo luksuzno blago in hodijo v drage restavracije sami Japonci – najbrž so si tako lajšali stres, ki jim ga je povzročal latentni manjvrednostni kompleks. Če bi razsipali mehurčkasto lahki zaslužek iz užitka, bi še razumela, a sem v njihovi nakupovalni vročici zaznala agresijo, kakor da bi hoteli z denarjem razkaditi svojo zamero.³ Tako niso samo zamudili priložnosti, da bi evrocentrizem uzrli objektivno in ga onesposobili; evropsko civilizacijo so dojemali le kot potrošniško in celo posplošili dojemanje, da so sami njen del, zgodovino pa zradirali in jo v svaljkih pometli pod mizo. Tako bo danes Japonec rekel, na primer, da »gre v Azijo«. Če ga presenečeno vprašaš, kaj misli s tem, pove, da Japonska pač ni del »Azije«. Azije očitno ne dojema kot geografsko in zgodovinsko, ampak kot ekonomsko enoto.

Pogosto zasledim mnenje, da je ukvarjanje z japonskim manjvrednostnim kompleksom anahronizem, saj da to ni problem današnjih Japoncev. Francoščino da se učijo za razvedrilo, v Pariz hodijo samo nakupovat, francoske jedi jejo samo zaradi okusa. Češ, v tem ni več nikakršnega občutka manjvrednosti, nobene zamere, nikar ne komplicirajmo. Toda evrocentrizem in japonski sprevrženi ultranacionalizem se najbrž samo zdita preživeta, v resnici pa nedotaknjena ležita pod kupom desettisoč jenskih bankovcev. Če bi obdobje gospodarske krize izkoristili za vnovičen premislek te problematike, bi se pok mehurčka izplačal, a kaže, da je počil zaman. Brez pomislekov so začeli priporočati učenje poslovno koristne angleščine, francoščino in druge »okrasne« tuje jezike pa označili za nepotreben luksuz. Japonske univerze zato baje postopoma že krčijo proračun za poučevanje tujih jezikov, razen angleščine.

Brez odkritega razmisleka o pomenu učenja tujih jezikov bomo tako še naprej odvisni od državnega oportunizma. O tem sem premišljevala domov grede iz Senegala, medtem ko sem se na Air Franceovem letalu sladkala s postreženim desertom.

¹ Jap. iemoto seido, dobesedno »sistem temelja/glave družine«. Iemoto pomeni glavo družine, vrhovnega predstojnika hierarhično urejenih šol japonskih tradicionalnih umetnosti z absolutno avtoriteto. (Vse opombe so prevajalčeve.)

² Dobesedni prevod jap. naslova filma L’homme d’Ailleurs Slonokoščenca Moryja Traoréja iz leta 1979.

³ Aluzija na japonsko t. i. »mehurčkasto ekonomijo« ali »ekonomski mehurček« med letoma 1986 in 1990, tj. skokovit porast cen nepremičnin in vrednostnih papirjev in spremljajoči gospodarski razcvet.

Knjiga bo v prevodu Domna Kavčiča maja izšla v zbirki Labirinti.