Osebna izkušnja je prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti.

Poezija je tista, ki rahlja vroče poletne dneve, podpira migetajoče poletne sanjarije.

Privoljevanje na nesprejemljive delovne pogoje, na krutost do soljudi in živali banalizirano kot neizogiben del družbenega obstoja.

Ko se misli v trenutku vse skoncentrirajo okoli svojega predmeta.

Se eden rodi kot sanjač, drugi pa kot mistik, gre torej za dve različni sorti ljudi?

Meni se nikamor ne mudi.

Avtor romana ni bil niti eno niti drugo.

Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.

Izmišljije sem bral v času, ko so bile moderne, ko so izšle. Bolj ali manj sem se z njimi mučil.

Preden sem prišel v Atene, o Grčiji nisem vedel veliko. Iz časa finančne krize sem zaradi nemške medijske propagande poznal nekaj klišejev o »lenih Grkih«, ki so jih v tistem času velike evropske medijske hiše neumorno ponavljale in s tem t. i. trojki omogočile, da je skorajda brez nasprotovanja evropske javnosti Grčijo finančno ponižala na de facto nesuvereno državo, državo protektorat, ki se ne more sama odločati o svoji prihodnosti.