V liriki v jedru osebnega doživljanja se vedno dogaja nevidna drama sveta.

A kot da je kdo temu kdaj zares oporekal!

Osebna izkušnja je prepričljivo izpisana, obenem raste v družbeno tkivo in s tem to tkivo tudi daje videti.

Poezija je tista, ki rahlja vroče poletne dneve, podpira migetajoče poletne sanjarije.

Privoljevanje na nesprejemljive delovne pogoje, na krutost do soljudi in živali banalizirano kot neizogiben del družbenega obstoja.

Ko se misli v trenutku vse skoncentrirajo okoli svojega predmeta.

Se eden rodi kot sanjač, drugi pa kot mistik, gre torej za dve različni sorti ljudi?

Meni se nikamor ne mudi.

Avtor romana ni bil niti eno niti drugo.

Premišljevati in preizpraševati, večno dvomiti in večno ljubiti – lepoto vidim v tej neprenehnosti.