Preden sem prišel v Atene, o Grčiji nisem vedel veliko. Iz časa finančne krize sem zaradi nemške medijske propagande poznal nekaj klišejev o »lenih Grkih«, ki so jih v tistem času velike evropske medijske hiše neumorno ponavljale in s tem t. i. trojki omogočile, da je skorajda brez nasprotovanja evropske javnosti Grčijo finančno ponižala na de facto nesuvereno državo, državo protektorat, ki se ne more sama odločati o svoji prihodnosti.

Ob dvestoletnici rojstva F. M. Dostojevskega je pod uredniško roko Matevža Kosa izšlo zborno delo Dostojevski in jaz, ki vključuje prispevke sedemnajstih slovenskih avtorjev in avtoric.

Še pred Najdenkami, tako naslovljenim drugim delom pesniške zbirke, najdemo Idioritmijo. Izziv na prvi pogled, še preden s prsti občutimo gladkost in relief tršega papirja naslovnice te vabljivo oblikovane pesniške zbirke. (Kasneje bomo izvedeli, da relief nekaj pove o živosti kamnov.)

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

Prijatelj v Berlinu mi je še pred drugim lockdownom govoril, da je od nekega kolega slišal za antikvariat s knjigami v angleščini v mestnem predelu Schöneberg. Bojda ga vodi neki »nori Indijec« – kakor ga je imenoval prijateljev kolega –, ki je dvajset let živel v New Yorku in imel tam prav tako antikvariat.

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

Obstajajo tri osnovne rekreativne dejavnosti, takšne, ki so v največji meri dostopne večini posameznikov, ki so kar najbolj vpete v vsakdanje življenje, ne prinašajo socialnih obveznosti in se jih je mogoče lotiti kadarkoli. To so tek, hoja in vadba z uporom, se pravi trening moči.

Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

LUD Literatura in revija Literatura razpisujeta natečaj za esej o sodobni slovenski literaturi in z njo povezanih aktualnih fenomenih.

Živeti leta 2020 in presojati literaturo – ali katerokoli drugo umetnost – pomeni biti zaznamovan z zgodovinskim trenutkom. Pomeni torej, da kot porabnik umetnosti ne moreš mimo vprašanj, ki jih sprožajo sodobne družbene tenzije.

Resničnost v Lepem poletju iz kriznih tridesetih let prejšnjega stoletja je sodobnemu bralcu videti kot dolge počitnice. Le deloma gre razlog za to pripisati dejstvu, da gre za roman o odraščanju. V miljeju, kjer se začnejo izpolnjevati dekletova pričakovanja, se kljub socialni stiski pred njenimi očmi razblinja lepota.