Hkrati čutim, da prebrano ni zares pozabljeno

O spominu, branju in raziskovalnem delu smo se pogovarjali z Ano Svetel, avtorico marčevskega gostujočega eseja z naslovom »Esej o pozabi«.

V »Eseju o pozabi«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, si zastaviš vprašanje, s katerim se je verjetno soočil vsak zavzet bralec, ki nima neverjetnega spomina: če tako ali tako vse pozabim, kakšen je sploh smisel branja? Te to vprašanje preganja ali si nanj našla odgovor, ki te pomirja?

Seveda bi pretiravala, če bi rekla, da mi to vprašanje ne da spati. Vseeno pa me moja bralska amnezija čudi, zlasti kadar me prebrano pretrese ali navduši. Kako je mogoče tako zlahka pozabiti nekaj, kar se je tako globoko vtisnilo vame? Ob tem, da dolga leta v mojem spominu vztrajajo podatki, ki si jih nikoli nisem skušala zapomniti, na primer trači o britanski kraljevi družini in astrološka znamenja sošolk iz osnovne šole. Hkrati pa čutim, da prebrano ni zares pozabljeno. Morda dejstvo, da na situ spomina tako živo ostanejo predvsem atmosfera, štimunga, tudi vrednostna sodba, vendarle ni tako slabo, saj so v tem osebnem spominskem repozitoriju odlično ohranjeni občutki, ki jih je dobro imeti pri roki.

Praviš, da je leposlovje »način, da lahko pripovedujemo tudi tisti, ki smo pravzaprav že skoraj vse pozabili«. Vseeno pa si sama tudi doktorica znanosti in avtorica etnografske monografije o spremenljivih krajinah na Islandiji. Kako se lotevaš teh dveh zelo različnih vrst pisanja?

Kot verjetno vsa humanistika in družboslovje skuša biti tudi antropologija – ravno obratno od kakšnih nepoučenih, čezpalčnih sodb – zelo natančna, sistematična in metodična, kar se kaže tudi v pisanju. Argumenti se gradijo postopoma, uvidi so podprti z dokazi, koncepte je, v izogib nesporazumom, treba dobro razložiti, vse skupaj je nujno teoretsko tapecirati. Takšno pisanje je precej daleč od fizikalnih zakonov leposlovja, ki načeloma dobro shaja z večpomenskostjo, zamolčanostjo, asociativnostjo, intuitivnostjo … Medtem ko je znanstveno pisanje bolj notranje, sobno, nadzorovano, se leposlovnemu pisanju prilega zunanjost, podvržena milemu nebu in kipenju življenja.

Sicer delaš kot raziskovalka in visokošolska učiteljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Kaj obsega tvoje raziskovalno delo?

V praksi moje raziskovalno delo obsega veliko birokracije, pisanja projektnih prijav, poročanja, sestankovanja, usklajevanja, recenziranja, čakanja in obupovanja. Tudi pisarjenja stotin mailov, prepričevanja ljudi, da nimam nobenih skritih namenov, da nisem z nobenega inšpektorata ali medija, da ne bom nikogar zašpecala. V bolj srečnih urah moje delo obsega iskanje literature, preambiciozno prenašanje neobvladljivih količin člankov in knjig v mapice na namizju, študij vseh vrst gradiv, prebiranje lastnih terenskih zapiskov, analiziranje prepisov pogovorov ter pisanje, piljenje in popravljanje lastnih besedil. V najdragocenejših trenutkih pa delo obsega jutranje meglice nad Logarsko dolino, sajenje krompirja na severovzhodu Islandije, zadrževanje solz po intervjuju v Reykjaviku, kolesarjenje vzdolž peščene litvanske obale, volnene copate na Svalbardu, poživljajoče debate s študenti in študentkami, nočne klepete s sodelavkami in sodelavci.

Poskušaš med svojim raziskovalnim delom in pisanjem iskati povezave in vzporednice ali sta to zate dve povsem ločeni področji delovanja?

Povezave in vzporednice iščem zelo plaho, ker se bojim, da bi iz nedomišljenega spajanja literarnega in antropološkega pisanja nastal ne preveč posrečen hibrid. Hkrati gre pri znanstvenem in umetniškem pisanju za dve precej različni vrsti odgovornosti, zavezi s precej drugačnimi implikacijami. Z vsemi temi razmisleki se zelo plodno ukvarja kolegica Nataša Rogelja na ZRC SAZU, med tujimi sodobnimi antropologinjami je morda najbolj znana Ruth Behar. Vseeno pa vidim, da je možnosti za bolj ustvarjalno pisanje v okviru študijskega procesa na mojem matičnem oddelku ogromno, zato k igranju in eksperimentiranju z veseljem spodbujam naše študentke in študente. Kljub moji načelni zadržanosti je pri predmetu »Antropologija in pisanje« v prejšnjih letih nastalo nekaj prav obetavnih besedil, zelo posrečenih hibridov, ki potrjujejo, da je iskanje presečišč vendarle mogoče.

Najboljša knjiga, ki si jo prebrala v zadnjem času?

To vprašanje je za človeka luknjičastega spomina grozno. Že nekaj časa vsakemu v branje priporočam roman Shuggie Bain Douglasa Stuarta (prev. Jerca Kos; Mladinska knjiga, 2022). Nedavno sem uživala v intrigantni samosvojosti esejske zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine Yoko Tawada (prev. Domen Kavčič; LUD Literatura, 2024). Čakam pa tudi, da knjigo za odrasle napiše Maša Ogrizek.

Lani sta izšli tvoja druga zbirka kratkih zgodb Steklene stene (Beletrina) in znanstvena monografija Spremenljive krajine severovzhodne Islandije (Založba UL), ki je nastala na podlagi tvoje doktorske disertacije. Pred tem si objavila zbirko poezije Marmor (Beletrina, 2022), leta 2020 je pri LUD Literaturi izšla kratkoprozna knjiga Dobra družba, leta 2015 pa pesniški prvenec Lepo in prav. Načrtuješ kakšen nov knjižni projekt?

Spomnim se, ko mi je bilo to vprašanje prvič zastavljeno. Stara sem bila petindvajset let, pravkar sem izdala pesniški prvenec in nisem vedela, kako naj odgovorim. Predvsem pa nisem vedela, zakaj sploh tako vprašanje. Saj sem vendarle pravkar izdala knjigo, sem si mislila. Deset let in štiri knjige kasneje me to vprašanje še zmeraj bega. Steklene stene so na police prišle konec prejšnjega leta, zdaj počasi prihajajo v roke bralcem in bralkam, začenjajo svoje nepredvidljivo knjižno življenje … In meni se nikamor ne mudi.