Esej o pozabi

V esejistično-avtofikcijski uspešnici Živalsko mesto Manca G. Renko (No!Press, 2024) uvodoma razgrne dejstvo, da se v njenem spominu besede, stavki, ljudje, letnice in dogodki ukleščijo in ji ostanejo na priklic. Četudi avtorica to obelodani zgolj kot mimobežno opombo, me je ob tem zaskelela mešanica zavisti in občudovanja.

Dober spomin sem vedno dojemala kot sijajno orodje, ki ljudem v intelektualnih poklicih lajša delo, dobre retorike opremlja s prepričljivimi referencami in posameznike preobraža v pripovedovalce. Luknjičast spomin pač ne ustvarja memoarov, kvečjemu fikcijo. Odraščala sem ob mami z izjemnim spominom, ki brez težav obnavlja scenarije povprečnih filmov, ki si jih je ogledala pred leti. Z enim ali dvema izhodiščema se lahko vrača v romane, ki jih je brala v študentskih letih. Kot bi potrebovala le nit, katere se oprime in po kateri pripleza v še tako oddaljene, zatemnjene kotičke spomina. Na njen »Se spomniš?« sem sama največkrat lahko le skomignila. Meni Ariadna ni zapustila nobene niti, ki bi ji lahko sledila.

Niti mojih spominskih prostorov so namreč natrgane; hodniki labirintov, po katerih naj bi se iskalec vendarle pretipal na prosto, pa brez izhoda. Ničesar ni, vse je prebeljeno s pozabo. Zgodbe, stavki in argumenti, za katere si vsakič znova zatrdim, da si jih bom zagotovo zapomnila, za katere sem prepričana, da jih ne bi mogla pozabiti, niti če bi želela, stečejo skozi. Moj spomin je porozen kot Kras, bel kot apnenec. Edino, kar ostane, so občutki, vzdušja, čustva. Živo – a največkrat niti ne povsem ubesedljivo – si lahko v spomin prikličem občutje mučnih ur v zatohlem izraelskem teatru, ki jih tako mojstrsko razpleta David Grossman v romanu Pride konj v bar (prev. Klemen Jelinčič Boeta; Beletrina, 2018). Ali žalovanje po moževi smrti, ki ga v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga, 2024) tako ganljivo opisuje Helena Koder. Izrek »Pojdi in si kupi pomarančo« pa je v moji glavi ostal kot spomenik na (temno) humorne prebliske Jadrana Krta, na mojo najstniško bralsko fascinacijo nad tem, da je tragično in disfunkcionalno lahko tudi neizmerno smešno, da je predznak okoliščin le kot, pod katerim pada svetloba, izhodišče pogleda, nič drugega, nič nujnega.

Če sežem še globlje v preteklost, vidim sebe in očeta, kako sediva v viseči mreži na vrtu nekega apartmaja na Hvaru in bereva Dahlovega VDV – Velikega dobrodušnega velikana. Ničesar se ne spomnim, razen občutka, da se mi je knjiga zdela dobra in da je bila do obale speljana strma pot, posuta s kamenčki. Pa še kamenčke sem si izmislila. A občutek, da je to, kar berem, preprosto dobro, je ostal. To sem čutila ob v slovenščino prevedenih romanih Kristiana Novaka. »A bo ta človek dobil Nobelovo nagrado?« sem dvajset let po tistem poletju na Hvaru spraševala očeta in se prepričevala, da tako mojstrskih pripovedi zagotovo ne bom pozabila, pa so že po nekaj tednih na situ mojega spomina ostali le laskavi pridevniki in en sam samcat prizor. Seveda sedaj naštevam čtivo, ki je name napravilo močan vtis – a prav tako mi v spominu kot vrednostni predznak ostajajo tudi knjige, ki sem jih videla kot površne, bahave ali preprosto zanič. Ni jih malo. Včasih se vprašam, kakšen je za nekoga s tako poroznim spominom sploh smisel branja. Kam, če kam, se nalagajo spoznanja; kaj postanejo, preden izginejo? Se vgradijo vame ali izhlapijo? Ostanejo kot spominski sedimenti knjige zame le okusi in atmosfere? In mimogrede, kako se sedimentira nekaj tako zračnega, kot je vzdušje?

Leposlovje zmorem v spominih ohranjati vsaj v obrisih vrednotenja in občutja, znanstvena literatura pa izgine scela in vsa. Morda zato, ker je prepogosto napisana brez okusa, ki ga umetniška besedila vsaj skušajo doseči. Razmislek o slogu, eleganci ali ustvarjalnosti v znanstvenem pisanju tudi v družboslovju in humanistiki nemalokrat povsem izostane. Kot da ne bi bilo vredno niti poskusiti – pisati koncizno, a tudi lepo. Zaključiti razpravo v tonu, ki bi bralca spremljal do večera. V besedilu pustiti odtis občutja, ki se lahko oprime spomina. Morda je zato z znanstvenimi besedili povsem preprosto: Česar si ne izpišem, pozabim. Tudi kar si izpišem, pozabim, a ostane vsaj pripravljeno, da kot dobro zdresirana žival sede na primerno mesto. Pred kratkim sva s sodelavcem skupaj pisala projektno prijavo. Občudovala sem njegovo sposobnost spontanega vpletanja smiselnih referenc. Avtorje in koncepte, ki bi jih sama morala najprej poiskati v veliki, konfuzni mapi, poimenovani Izpiski, jih znova preleteti, kakor da jih berem prvič, izpihati prah, se (verjetno znova) začuditi nad prepričljivostjo argumentov, je on jemal iz glave, kot bi ves čas posedali na robu njegove možganske skorje in ga čakali. Zdelo se mi je, da spremljam njegov improvizirani ples s teorijo. Občudovala sem ga podobno kot nekatere glasbenike. Recimo Oliverja Latryja, organista, ki je prejšnji teden v Gallusovi dvorani koncert zaključil z improvizacijo. Točno tako, skromno in skrivnostno, je pisalo v koncertnem listu. Improvizacija. Nič drugega. Glasbenik nam je podaril nekaj docela minljivega, hipnega, prvič in zadnjič slišanega ter sproti izginjajočega. Nekaj, kar je v klasični glasbi danes tako redko.

Improvizirajo lahko le tisti, ki si zapomnijo in v nove prerazporeditve sestavljajo, kar imajo na dosegu roke, misli, prstov, na konicah živčnih končičev. Mi, ki pozabljamo, plešemo kvečjemu vedno iste okorne valčke, rišemo repetitivne trikotničke na zamišljenih plesiščih misli. Mi, ki pozabljamo, igramo z not. Mi, ki pozabljamo, od doma ne gremo brez zvezka in pisala (ali pa na telefonu polnimo Notes z vedno novimi zabeležkami), ustvarjamo kriptične arhive pozabe. Arhive, polne seznamov in priporočil in citatov in besed, ki so se nam v nekem trenutku zazdeli fini ali zanimivi, in seštevkov, za katere ne vemo, kaj so sešteli, in misli, za katere smo že davno pozabili, komu pripadajo. Nam, njim, sanjam?

Mi, ki pozabljamo, nimamo na voljo velikih celin, temveč otočja, atole, čeri, po morju raztresene vtise, spominske drobce iz sipkega peska. Nimamo častitljivih kvadratnih kilometrov zemlje, nimamo njiv in ograj, teritorijev in teritorialne obrambe, imamo pa pas bibavice, kjer pozaba potrpežljivo liže spomin, a nosi tudi nove nanose izmišljenih kamenčkov. Pozabljivci smo ljudje obale. Še o tistem, kar se nam na obzorju svetlika kot spomin, največkrat podvomimo. Zato je morda leposlovje, razen tistega, ki se zazira v avtobiografsko, potopisno ali podobno spominsko stvarnost, način, da lahko pripovedujemo tudi tisti, ki smo pravzaprav že skoraj vse pozabili. Tudi tisti, ki nam je od antičnih mitov – ne glede na to, kolikokrat smo jih prebrali – na priklic ostal samo lepo zveneči Nostos, nostos. Tisti, ki se lahko istim verzom Veronike Dintinjana čudimo enkrat, dvakrat, trikrat – zmeraj prepričani, da jih slišimo prvič. Zato je leposlovje način, da lahko v beli svetlobi dneva, sredi čiste sedanjosti, zbiramo in razporejamo kamenčke, ki jih nikoli ni bilo, a so vseeno tam.

Besedilo je bilo obravnavano na esejistični delavnici Eseji prek meja / Essays Beyond Borders, ki jo organizira Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju s štirimi evropskimi univerzami in s podporo Evropske unije.