Gospa, kaj pa vi pravzaprav delate: o radosti in bridkosti biti pisateljica

Pisateljica sem; do tega je prišlo.* Mnenja, ali gre pri tem za poklic, poklicanost ali zgolj prostočasno dejavnost, ki pravzaprav ne bi smela biti plačana, se razhajajo. Kaj je bilo tisto, kar me je potisnilo v to nedobičkonosno, v zadnjem času pa tudi ne preveč čislano dejavnost, ki so ji za nameček menda šteti dnevi, se sprašujem pogosto, včasih že zarana, med hojo po Ulici Josipine Turnograjske, prve slovenske književnice, ki jo prečim na poti do pisarne – kamor grem opravljat delo, ki mi omogoča biti pisateljica.

V nasprotju z marsikaterim kolegom ali kolegico, ki na vprašanje o genezi svojega pisateljskega genija postreže z malone hagiografsko zgodbo, v kateri so knjige že od najnežnejšega otroštva igrale vlogo rešiteljic, prijateljic in tolažnic obenem, sama česa takega nimam na zalogi. Knjige so bile pri nas doma resda vsepovsod, tudi tam, kjer jih v urejenih družinah – ampak saj take vendar ne dajejo pisateljev! – zagotovo ni: na stranišču, na jedilni mizi, po tleh v predsobi. Nekaj jih je bilo, najbrž takih, ki bi morale končati v smeteh, a jih nihče ni imel srca odnesti tja, tudi v kleti. Če hočete skrajno brutalno ponazoritev, ki bo odplaknila sleherno poduhovljenost: s knjigami si se moral tako rekoč boriti za življenjski prostor.

Vzrok za to, da sem naposled – resda dokaj pozno – še sama postala pisateljica, bi morda lahko tičal v moji maščevalnosti. Ko sem nekje sredi tridesetih začela napisano izdajati v knjižni obliki, bi se to lahko zgodilo kot moje malo maščevanje človeštvu, češ, pa se še vi utapljajte v knjigah, če sem se morala že jaz. Zlobe sicer premorem obilo, vendar se mi ta razlaga zdi malo verjetna. Bolj prepričljiv se mi zdi naslednji razvoj dogodkov: gotovo je, da me je odraščanje v stanovanju, preplavljenem s knjigami, pa tudi svinčniki, čopiči, barvicami in ostalimi pripomočki za umetniško izražanje, zaznamovalo, a na malce drugačen način. Ker sem poleg vseh omenjenih, docela nekoristnih artefaktov le redko uzrla kaj, kar bi predstavljalo praktično plat vsakdana in ponazarjalo trdo, fizično delo, recimo orodje, je bilo nekako naravno, da sem se tudi sama obrnila k produciranju tega, kar sem najbolje oziroma edino poznala. Le k čemu drugemu kot k pisanju in knjigam bi se sploh lahko usmerila?

Poklic pisatelja (tokrat merim samo nanje, pisateljice smo prišle na vrsto mnogo pozneje, ko so bile karte že drugače premešane) je bil nekdaj ugleden, njegovi predstavniki pa zvečine solidno gmotno preskrbljeni. Bodisi zato ker se revni itak niso mogli predajati pisanju (med drugim zato, ker niso bili opismenjeni) bodisi ker so imeli premožne in blagohotne mecene, pod perutjo katerih so mogli početi le tisto, v čemer so bili najboljši: napenjati možgane, bloditi po neskončnih hodnikih domišljije in potem poročati o svojih dogodivščinah še drugim, ki so na svet gledali bolj stvarno in tega daru niso imeli. Z renesanso in oblikovanjem koncepta avtorske pravice so smeli avtorji za svoje delo – čeprav je šlo za tako neoprijemljivo stvar, kot je izmišljeni svet zgodbe – pričakovati tudi čisto konkretno denarno nadomestilo.

Prav to je, po mojem intimnem prepričanju, srž pisateljskega poklica: ustvarjanje izmišljenih svetov. Kadar me doleti nadležno vprašanje, kaj zame pomeni biti pisatelj(ica) in kako postaneš pisatelj(ica), odgovorim nekako takole: brez domišljije ne gre. Ta je zame nepogrešljiv kos prtljage, ki jo moraš prinesti s sabo na svet, če se hočeš podati po poti pisateljevanja. (V živi pesek iskanja odgovorov na večno vprašanje, ali se kot pisatelj(ica) rodiš ali pa to postaneš, po možnosti z organiziranim skupinskim urjenjem v obliki tečajev kreativnega pisanja, v tem besedilu ne bom zakorakala.) Sposobnost izmišljevanja je eden od temeljev umetniškega ustvarjanja in zame je eden največjih pisateljskih privilegijev prav licencia poetica, pravica do prikrojevanja dejstev in kar je še takih reči, ki jim plebejci rečejo laž.

Pri pisanju je nepogrešljivo orodje tudi jezik. Kot dober obrtnik moraš orodje obvladati do popolnosti, od pomenskih odtenkov posameznih besed ali besednih zvez do skladnje. In oh, vejice. Nikomur se pisateljska kariera še ni izmuznila samo zato, ker ni znal pravilno postavljati vejic, čeprav je nadobudne pisce prav pogosto slišati tarnati o tem. Kdor bi šel podrobneje brat njihovo pisanje, bi bržčas ugotovil, da ne obvladajo še marsičesa drugega, ne samo ločil. Povsem se strinjam z angleškim pregovorom, ki pravi, da vsak slab delavec krivi svoje orodje, jaz pa bi k temu dodala samo, da več ko bereš, bolje pišeš. In da je pri pisnem izražanju pomembno vse, kajti od tega, kako nizaš besede v stavke in kako gladko teče pripovedna nit, pa s kakšnimi izrazi je pripoved posejana, je odvisno, kako verna bo poustvaritev dogajanja v tvoji domišljiji. Tkanje pripovedne niti pa je zame eno najprijetnejših opravil. Takrat čas mineva najhitreje in nobenega dvoma ni: pisanje je tisto, kar počnem najraje. Nobene druge dejavnosti, ki jo človek lahko počne sam, v kateri bi uživala bolj kot v pisanju, si ne morem zamisliti.

Biti pisatelj(ica) zame pomeni tudi, da si na veke vekov ujet v narativno strukturo, da v vsem iščeš zasnove za zgodbo in snuješ dramaturški lok, da ugibaš, kako bi se dogajanje lahko razpletlo in kaj bi utegnil biti fokalizator (naj priznam, da sem se tega izraza priučila šele med prebiranjem literarnih kritik izpod peres avtorjev, ki v nasprotju z mano, v pisanju samoukinjo, obvladajo teorijo). Biti pisatelj(ica) pomeni, da hodiš po cesti z odprtimi očmi, potem pa utrujen(a) od opazovanja sedeš v kavarno in si naročiš kavo in vlečeš na ušesa, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Da kradeš zgodbe in besede, včasih naskrivaj in v zadregi, večinoma pa kar brezsramno in hlastno, saj veš, da te bo eden od teh drobcev, napaberkovanih iz naključnih resničnih srečanj, slej ko prej spet pognal za pisalno mizo, kjer bodo na belini računalniškega zaslona pred tvojimi očmi vstajali liki, na njihovih obrazih pa boš poskušal(a) pričarati vsakovrstne izraze, ki bodo pričali o tej ali oni življenjski izkušnji. Kar vzklije iz resničnega dogodka, ob obilnem zalivanju z domišljijo povsem podivja in se razraste daleč onkraj vseh pričakovanj. Še več, liki, ki so zrasli na moji pisateljski parceli, se morajo obnašati točno tako, kot jim jaz določim. Nobenih ugovarjanj, nobene svojeglavosti, če ne igrajo po mojih pravilih, jih lahko obsodim na smrt. Ali poskrbim za to, da bodo v očeh bralca na smrt osramočeni. Ali da jih bo zasovražil. Vse to lahko naredim, in včasih se mi zdi, kot da bi v rokah držala niti marionet, ki so popolnoma odvisne od mene. Krasen občutek …

Ampak tako kakor so si vse srečne družine podobne, nesrečne pa so nesrečne vsaka po svoje, je znano tudi, da se zgodbe s srečnim koncem v resnici ne končajo tako, temveč onkraj platnic tečejo naprej in se razvijajo in odvijajo, dokler – ne postanejo nesrečne. Včasih se mi zdi, kot da je že davno prepozno. Da pri tej svoji najljubši dejavnosti, pisanju, tečem. Da dirjam, padam in se spotikam, kot v mori, kjer ni časa za predah in kjer nikdar nisi dovolj hiter. Ima sploh še smisel teči? Enkrat sem že izkusila brodolom. Iz sveta tiskanih medijev sem se rešila, a včasih se mi zdi, kot bi s Titanika prestopila na ladjo, ki se spet prav nevarno maje in neurje grozi, da jo bo prevrnilo, vsi na njej pa bomo ponovno postali brodolomci. Svarila se vrstijo že dlje časa, od podatkov o bralnih navadah pri nas, ob katerih ti gre na jok (pa se potem zatečeš v vzvišen prezir in elitizem, ker ti drugega ne preostane), do vesti o vsemogočnosti umetne inteligence (UI), ki bo itak pometla z vsemi mogočimi poklici. Pisatelji(ce) bodo zanjo mala malica. Z malo sreče bodo izginili, ne da bi med večino neberočih to kdo opazil ali jih kaj posebej objokoval.

»Gospa, a vas smem vprašati, kaj pa vi delate?« me je pred nedavnim vprašal gospod z diplomo tehnične smeri, zaposlen v gradbeni panogi. Najbrž ga je vznemirilo moje kratko izvajanje o cenah jekla v luči carinske vojne, nejeverno me je gledal in brodil z žličko po skodelici čaja z dodatkom medu. Tega da prideluje tudi sam, mi je zaupal malo prej, v čebelarstvu da strašno uživa, vendar pa to počne zgolj zase in mu loncev medu ne pade na pamet prodajati.

»Pisateljica sem,« sem odvrnila – priznam, da ne brez obeta malce nižje cene njegovih storitev. Slovenski pisatelji že od nekdaj slovijo kot siromaki, s pisateljicami pa menda ni nič bolje. (Pravzaprav bi se, če moje zanimanje za ekonomijo ne bi bilo zgolj ljubiteljsko in bi ga okronala vsaj z diplomo ali kakršnimkoli formalnim izkazom izobrazbe, z veseljem lotila raziskave, ali ni morda prav vznik pisateljic povzročil nižanja honorarjev za pisanje – saj vemo, kako je s feminizacijo poklicev in kako se to odraža na plačilnih listah …)

Ampak gospod z diplomo tehnične smeri se ni znal igrati te igre, očitno za to našo pregovorno revščino še ni slišal, samo začudeno je gledal, češ, kakšen poklic pa je to. Tedaj mi je postalo jasno, kako se bo vse skupaj razvilo. Vedela sem, da bom popustila, da bom priznala, da se hecam, saj pisateljica vendar ne more biti poklic. Konjiček že, ne pa tisto, kar počenjaš, da služiš denar in preživiš.

»No, to v resnici počenjam v prostem času, večinoma ponoči,« sem se slišala reči. »Podnevi pa sem piarovka.«

Gospod je veselo pokimal, zdaj je bil pomirjen, vse mu je bilo jasno. »Aja, torej pišete tako, kot jaz čebelarim!« je vzkliknil.

In moj pisateljski um je hvaležno pograbil metaforo, ki ji res ni bilo ničesar očitati: pisatelji(ce) smo kot pridne čebelice, ki po cele dneve nabirajo med, se izčrpavajo in za to nemalokrat tvegajo življenje, ljudje pa jim med nato vzamejo in zanj namenijo komaj dostojno plačilo v obliki sladkane vode. Je mar mogoče, da so slogan Satovje besed, ki je obveljal za slovensko gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, izbrali z mislijo na to? Posmehnil se mu je že Žižek, ki je v njem videl preslikavo totalitarnosti v čebelnjaku. Toda to je bilo pred poldrugim letom, ko smo si še zlahka zatiskali oči pred mislijo, da je UI akter, s katerim bomo poslej morali računati. V resnici je Google Books že mnogo prej pobral ves med, milo rečeno, saj so skenirali več kot deset milijonov naslovov, zanje pa avtorjem niso namenili niti sladkane vode. Pred dnevi sem v časopisu zasledila vest, da Synthesia, podjetje, ki razvija avatarje znanih filmskih igralcev, prav tem ponuja plačilo v obliki lastniškega deleža, torej delnic. Sliši se kot slaba šala, kakršne so zmožni le naduti lastniki start-upov, vendar kar PoVeJmo, da se je tudi čisto blizu nas zgodilo nekaj podobnega. Javna ustanova vse pišoče vabi, naj prispevamo svoja besedila za slovenski jezikovni model – brezplačno, za bohlonaj. Kot bi čebele pozvali, naj vendarle same odlože tisti med v steklene lonce, da čebelarjem ne bo treba zgubljati časa z vrtenjem satovja v centrifugi in ostalimi docela nepotrebnimi opravili.

Slovenski jezikovni model je seveda plemenit cilj, a ne dovolj, da bi posvečeval sredstva: vljudnost in dobra vzgoja bi pripravljavcem velevala nameniti vsaj minimalno, simbolično odškodnino. Samo toliko, da se potegne meja med poklici in konjički. Bo takšno stališče označeno za pohlep? Ali pa čas ni premica, temveč krožnica in se zdaj vračamo v obdobje pred avtorskimi pravicami, v čase, ko je bilo slovstvo kolektivno in se zgodb ni bralo, temveč poslušalo. Ko so bili potujoči pevci le kakšno letvico več nad berači, brusači, krošnjarji in drugimi premikajočimi se poklici, ki so ponujali svoje storitve od hiše do hiše, od vasi do vasi, in pri tem v mošnjiček metali skromne novce za plačilo. Kot neke vrste taksisti? Zakaj pa ne – uvodni stavek te kolumne je parafraza *prvega stavka kratke zgodbe »Taksist« Boštjana Seliškarja, žal že pokojnega slovenskega kratkoproznega avtorja, čigar besedilo je vključeno v antologijo Čas kratke zgodbe (Beletrina, 1998). Le da lik v njegovi zgodbi govori o tem, kako je postal taksist – poklic, ki od nekdaj pritiče faliranim študentom. Tako kot biti pisatelj(ica) danes ni dejavnost, s katero bi se človek bahal.