Strah in barve za lase na zalogo

Draga babi Hilda!

Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Naj začnem prav s tem: zakaj že tako dolgo časa nisem nikamor odpotovala in v kateri od cerkva na tujem prižgala svečke zate. Pravzaprav ta hip tega ne bi mogla storiti niti v kateri od domačih cerkva, kamor že prej nisem redno zahajala, zdaj pa so tako in tako vse zaprte. Z džamijo vred – veš, kako lepa je, gotovo bi ti bila všeč! Prav, prav, kar vidim te, kako zavijaš z očmi, zmajuješ z glavo in si nejevoljno popravljaš koralde okoli vratu. Dobro, ne bom več duhovičila; bom prešla k stvari.

Se spomniš, kako smo takrat, tiste junijske nedelje, ob prvem alarmu za letalski napad sedeli v zaklonišču v kleti sosednjega bloka? Jaz se zdaj dostikrat spomnim tistega jutra … Sedela si na tleh, kot vsi mi, zgrbljena in naslonjena ob golo steno. A vendar brezhibno počesana in urejena sedemdesetletnica, ki se je od ostalih razen po starosti ločila tudi po bogatih izkušnjah vojnega vsakdana. Z rokami si objela kolena, mednje položila glavo in polglasno zašepetala: »To je moja tretja vojna …« Zunaj se je že odvilo zavijanje siren in zavladala je tišina. Zlovešča tišina poletnega jutra, ko je od otrok in ptičev na dvorišču med bloki ponavadi vse vrvelo. Zdaj pa ta tišina … Najbolj od vsega smo se bali, da jo bo preglasil zvok bombnikov. Večina od nas, ki smo se zbrali v tisti kleti, jih še nikoli v življenju ni slišala. Kako se jih zasliši, najprej od daleč, potem pa prihajajo vse bliže, smo dotlej brali samo v knjigah ali smo se o tem poučili v filmih, po možnosti partizanskih. Prav tako večina od otrok še nikoli dotlej ni občutila tistega strahu. Strahu, ki se ga ne da primerjati z nelagodjem, ko dobiš slabo oceno, ko te učitelj na končnem izletu zaloti z izpraznjeno steklenico kivijevega likerja, ko ti učiteljski zbor izreče ukor ali ko se bojiš, da na seznamu sprejetih na želeno srednjo šolo ne boš uzrl svojega imena – to so bili tisti čas najhujši možni strahovi, ki so prežali na osnovnošolce po končani šoli. Strah, ki nas je pogoltnil takrat, je nekako sovpadal s koncem brezskrbnega otroštva. Bil je resničen in trdovraten, ni se ga dalo odgnati, ker zanj ni bilo zdravila. Niti odrasli ga niso poznali. Polastil se te je, se zalezel v trebuh, od tam pa se je širil po telesu, te stisnil za vrat in zgrabil za noge, da nisi več vedel, ali boš še kdaj lahko vdihnil zrak ali naredil kak korak. Ali boš še prav dolgo živ, na kratko.

Ne, babi, ni nove vojne. Evropska unija se je izkazala za mnogo bolj trdno skupnost kot Jugoslavija in nasploh se zdi, da se dežurni iztirjenci med svetovnimi državniki prav dobro zavedajo, koliko še smejo izzivati, da se krhko ravnovesje sveta ne poruši. Ne trapasti severnokorejski samodržec ne rumenolasi rakun iz Amerike ali jezdec tigra iz sibirskih step s kvadratno glavo niso tako neumni, da bi res pritisnili za sprožilec za atomsko bombo. Pa tudi jedrske elektrarne so za zdaj, hm, še kar varne … Saj sploh ne vem, kako bi razložila, kaj se dogaja – tebi, ki nikdar nisi preveč dala na znanstveno fantastiko in si ob vseh tovrstnih izmišljotinah vedno zamahnila z roko. Trenutno je namreč tako, kot bi se ena teh zgodb, in to s precej za lase privlečenim scenarijem, uresničila. Takole je: po svetu se širi virus, za katerega ni ne zdravila ne cepiva, mi pa se skrivamo pred njim in drug pred drugim. To je najkrajša možna razlaga tega, kar se ta hip dogaja.

Mineva tretji teden karantene, kar pomeni, da ne smemo zapuščati svojih domov, če se le da. Kar je najbrž nekako tako kot med vojno. Samo da je zdaj povsem drugače: trgovine so normalno založene in nihče ne strelja po nas. In mi si niti ne želimo ven. Čeprav te, kadar greš ven po nujnih nakupih ali v službo, ni strah, da se ne boš več vrnil, ker bi se vmes zgodil bombni napad ali ker bi te vzeli za talca in ustrelili ali ker bi te aretirali kot odpornika in odpeljali v taborišče, tako kot so dedka. Ni te strah, da se ne bi več vrnil, temveč te je strah, da se ne bi vrnil sam. Da se bi vrnil z nebodigatreba virusom! Zato raje ne greš ven. Če se le da. In brskaš globoko po omarah in odkrivaš stare zaloge hrane in, bognedaj, včasih tudi molje.

Draga babi, v teh dneh se zelo pogosto spomnim nate tudi zaradi tvoje neizmerne modrosti, ki ti je velevala, da si imela prav vse stvari, ne le hrane, na zalogi. Skorajda nisem zamudila priložnosti, da se ti ne bi posmehovala – no, tega si nihče ni upal, ustrezneje bi bilo reči, da sem se temu čudila – skladovnici barv za lase Koleston iz Ilirije Vedrog, ki si jim namenila skoraj celo polico v svoji garderobni omari. Kot veverica na jesen si si delala ozimnico iz barv v tubi in peroksida v plastenkah, in to v času, ko je tudi k nam že prišlo potrošništvo in so bile naša največja sreča in uspeh založene trgovine. Saj ne, da sem te v tem začela posnemati, za kaj takega sem vendarle še malo premlada, pa tudi priznati ti tega ne bi hotela … ampak … sama sebi sem se tudi jaz zdela kar modra, ko sem na začetku izbruha delala inventuro med svojimi zalogami kozmetike. Povedano takole: tudi če bi karantena trajala še nekaj mesecev, mi ne bi bilo treba razkriti, s kakšno barvo las sem se rodila, pa da v resnici nimam take porcelanasto svetle polti in ne tako košatih obrvi kot veveričji rep.

Gibanje nam je tudi z odlokom omejeno, a prepoved smo sprejeli malone z olajšanjem. Še več: z zagnanostjo in sladostrastnim užitkom, kakršna sta najbrž lastna le rojenim špicljem, odkrivamo kršitelje vseh na novo sprejetih pravil. Kdor ne upošteva prepovedi gibanja izven svoje občine, kdor si drzne vstopiti v trgovino brez obrazne maske in rokavic, kdor ne upošteva predpisane razdalje med ljudmi – vsi ti si za svoje prekrške zaslužijo drakonske kazni, smo prepričani. Tudi jaz. Nemalokrat si v togoti, ki se me poloti ob lahkomiselnem vedenju teh ljudi, predstavljam, kako stojim na balkonu in hladnokrvno merim vanje – kot neke vrste ženska verzija Amona Götha, s pozlačeno damsko pištolico, odeta v svilen kopalni plašč z rožastim vzorcem in s kozarcem penečega se v roki. Ker je kljub malone vojnim razmeram treba ohraniti nek nivo, a ne. In prepričana sem, da če kdo, bi prav ti, babi, to razumela.

Potem na silo ustavim kolesje svojih misli in se zgrozim. Le kaj je narobe z mano, da se primerjam z vodjem nacističnega koncentracijskega taborišča in se tega čisto nič ne sramujem? Še dobro, da lahko te misli odženem kot nezaželen stranski produkt preveč razdražene pisateljske domišljije. Mnogi se takim razmišljanjem uklonijo, si predstavljam, zato policija prejema prijave glede kršenja cele vrste izrednih odlokov. V imenu varnosti se nam naenkrat vse zdi sprejemljivo, četudi posega v našo zasebnost. Ali v svobodo izražanja mnenj. Saj vendarle nismo v vojni – in kdo, če ne pravi ti, babi, bi bolje vedel, kaj s tem mislim.

Ulice so zlovešče prazne in če že koga srečaš, se umakne na drugo stran ceste. Ali pa ti njemu. V prvih dneh epidemije smo se še na kratko spogledali in si pokimali, češ, res je vse skupaj trapasto, ampak upoštevajmo pravila. Zdaj pa še očesnega stika ni več, samo še izogibamo se. Kot bi se sramovali tega, da smo se odrekli človeškosti: srečevanju, druženju, dotikanju. V resnici je to, da se umakneš, edino razumno. Kajti nikoli ne veš, kdo je okužen in potencialno so vsi tvoji sovražniki. Morda pa si to ti sam – ker si okužen. Kot je nekoč, v nekih mirnih časih v urejenih državah, kakršna je nekoč bila naša, veljala domneva nedolžnosti, danes velja domneva okuženosti …

Edini, ki jim je ta vsesplošna umiritev pisana na kožo, so živali. Ne predstavljam si, kako si je oddahnila divjad v gozdu, ker jim ne lomastimo več pred vrati njihovih brlogov, zato pa iz prve roke spremljam, kaj se dogaja z urbanim živalstvom. Predvsem pernatim. Vrabci, kosi, golobi, siničke, vrane … so čedalje bolj predrzni. Sprašujem se, kaj bo to pomenilo za prihodnje zarode, če bo letošnji vzgojen v domnevi, da človeški rod sicer obstaja, vendar se njegovi predstavniki držijo bolj doma in pticam niso grožnja.

Njih take skrbi seveda ne tarejo. Veselo ščebečejo in se na vse požvižgajo. Še konkurence jeklenih ptic so se otresle. Samo včasih, ampak res zelo poredko, po sinje modrem nebu prihrumi kakšno letalo. Takrat se spomnim na čase pred izbruhom, ko smo še lahko potovali. In smo to tudi pogosto počeli – zaradi česar smo, roko na srce, zdrsnili v nezavidljivo situacijo, v kateri smo. Ko se bomo iz tega izvklekli – hočem in moram verjeti, da ne bo trajalo večno – se bom tudi sama usedla na letalo, odletela na tuje in tam poiskala cerkev, kjer bom spet lahko prižgala svečko zate. In potem se bo vest o tem po nevidnih nebeških kanalih prenesla do nebeškega receptorja, ki bo pograbil za zvočnik in se važno odkašljal. Vsi tvoji nebeški sosedje bodo priostrili ušesa, tudi tebi bo vztrepetalo srce. Receptorjev jasni glas bo zadonel po nebeškem hotelu: »Agata je tam in tam prižgala svečko za babico Hildo!« Nebroj tvojih sosedov bo užaloščeno povesilo čeljusti, ampak ti se boš pa spet zadovoljno nasmehnila in se sončila v občudovanju sostanovalcev. Ja, tako bo. Samo še malo počakaj, draga babi!