Glavna značilnost pisateljevanja je zame izmišljevanje zgodb

O pisanju in pisateljskem poklicu smo se pogovarjali z Agato Tomažič, avtorico aprilskega gostujočega eseja z naslovom »Gospa, kaj pa vi pravzaprav delate: o radosti in bridkosti biti pisateljica«.

V eseju »Gospa, kaj pa vi pravzaprav delate«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, nekako s težkim srcem priznaš: postala si pisateljica. A s pisanjem se ukvarjaš že dolgo – naprej kot novinarka, nato kot prevajalka in zdaj kot avtorica leposlovja. Zakaj praviš, da si pisateljica postala zdaj, kaj je tisto, kar biti pisateljica razlikuje od biti novinarka ali biti prevajalka?

Hehe, v resnici se ne sramujem biti pisateljica, obžalujem le, da sem malce prepozna – kakšnih sto let, takole na oko. Sicer pa sem v eseju hotela prikazati, kako človek res kar nekako zdrsne v to ali, če si smem ponovno izposoditi frazo Boštjana Seliškarja, čigar velika fenica sem, kako »pride do tega«. Celoten esej se je razrasel iz uvodnega stavka, dolgo časa sem v sebi pestovala »Pisateljica sem; do tega je prišlo«, kar se mi je zdel tako hudomušen, ciničen zasuk izvirne zgodbe.

Vse naštete dejavnosti, po katerih differentiae specificae me sprašuješ, so povezane s pisanjem, in resnici na ljubo ljudje res dokaj prosto prehajajo med njimi (malo manj dobro je, da so v malem slovenskem knjižnem svetu isti ljudje lahko avtorji, uredniki in kritiki). Toda glavna značilnost pisateljevanja je zame izmišljevanje zgodb. Novinarstvo od pisateljevanja poleg tega loči tudi časovna dimenzija. Novinarstvo je dnevna produkcija in zahteva hitre odzive, pri pisanju leposlovja pa ti počasnejši mehanizem založništva dopušča malce več časa za razmislek – ker se navsezadnje tudi leposlovna dela použiva počasneje, novinarstvo pa je neke vrste hitra hrana, če mi nekdanji kolegi ne bodo zamerili te primerjave. In še ena opazka, s katero si bom bržčas nakopala še več sovražnikov: tako kot ena lastovica še ne prinese pomladi, tudi ena knjiga še ne naredi pisatelja.

Se te različne oblike pisanja med seboj dopolnjujejo ali se moraš vsake naučiti na novo? Drugače: je dobra novinarka tudi dobra pisateljica in obratno?

Lahko je, ampak mora znati hitro menjavati preobleke – in takih je pri nas kar nekaj. Osnovna zahteva za oba poklica je enaka, obvladanje jezika. Saj so tudi novinarski žanri, ki posegajo na polje literarnega, od kolumn do reportaž, recimo. Toda nad novinarstvom kot Damoklejev meč visi zahteva po resnicoljubnosti, in če sem se včasih, ko sem delala v redakciji tiskanega medija, še poigravala s tem, kaj bi se zgodilo, če bi začela pisati članke o izmišljenih ljudeh in dogodkih, ter to pod mizo včasih celo počela (kolega Hašek pa je šel še dlje in svoje umotvore – popise izmišljenih živali – tudi objavljal, kar mu zelo zavidam), se lahko zdaj samo zgražam, ko opazujem, kako so si nekateri hujskaški mediji izmišljevanje izbrali za temelj svoje uredniške politike. Napisano, čeravno izmišljeno, ima lahko pogubne učinke – česar bi se, paradoksalno, morala veseliti, saj je dokaz, da ima pisana beseda še vedno ogromno moč in da rani huje od meča.

V eseju izpostaviš, da poklic pisateljice (morda v nasprotju s poklicem pisatelja) nikoli ni bil prav dobro plačan. Kot zapišeš, je zadnjih nekaj stoletij plačevanje avtorjev in avtoric urejala predvsem institucija avtorskih pravic – norma, da mora biti avtorica za objavo, uporabo in predelavo svojega dela finančno kompenzirana. Ta je bila s popularizacijo orodij, ki temeljijo na velikih jezikovnih modelih, treniranih na ogromnih količinah podatkov, postavljena pod vprašaj – za uporabo vsega tega gradiva je bil redkokdo kompenziran. Misliš, da bo v prihodnosti še slabše ali pa nam bo uspelo vzpostaviti nove norme in načine plačevanja pisateljev?

Če se analize lotim s hladnorazumskim pristopom in ekonomskimi finomehaničnimi pripomočki, si moramo takoj priznati, da se je, odkar so bile k poklicu pisatelja pripuščene ženske, povečala ponudba. Povpraševanje se je odtlej sicer nekoliko zvišalo, saj se je več ljudi opismenilo, a ponudba je vseeno presegla povpraševanje, in že od časov Adama Smitha je jasno, kaj se tedaj zgodi: zniža se cena. To se zgodi vsakič, ko se poklic feminizira, plačila se znižajo. Če si smem privoščiti še en ciničen détour: odločitev, da se ženske smejo izobraževati in študirati, je bila na dolgi rok s tega vidika zagotovo slaba. Tako kot je slab napredek per se, in če bi bili pametni ter še vedno čepeli na drevesih, se nam ne bi bilo treba ubadati z nobeno od težav, ki jih imamo zdaj.

Pojav orodij, ki temeljijo na velikih jezikovnih modelih in ki bodo, kot vse kaže, razvrednotila delo tudi na področju pisanja in likovnega ustvarjanja, je nekoliko primerljiv s pojavom formata glasbenih datotek za brezplačno izmenjavo na spletu, mp3. Glasbene producente in same glasbenike je to takrat tako presenetilo, da so celo desetletje ali še več samo nemo spremljali, kaj se dogaja in kako se njihovi zaslužki zmanjšujejo. Dokler se niso pravila igre obrnila, vendar tokrat niso bili več izvajalci tisti, ki so smeli upati na največji kos pogače, temveč posredniki – platforme. Ko se je enako zgodilo filmarjem, so bili že malce bolj pripravljeni. Naslednji so bili na vrsti tiskani mediji, katerih snovalci se sprva niso mogli odločiti, ali jim to, da imajo njihovi teksti zaradi interneta poslej toliko več bralstva, godi ali jih skrbi. Ko so ugotovili, kam to vodi, je bilo že prepozno. Očitno smo tudi člani pisateljskega ceha tako nepovezani ali celo tehnično neuki, da niti ne zaznamo, kaj se dogaja. V Sloveniji se je za zdaj odzvalo Društvo slovenskih književnih prevajalcev, ki na temo avtorskih pravic v času UI to sredo prireja pogovor, kar se mi zdi dobro izhodišče.

Obregneš se tudi ob zbiranje gradiva za veliki slovenski jezikovni model, ki nastaja v okviru projekta PoVeJMo, saj tudi to ne predvideva nobene kompenzacije. Hkrati pa projekt predstavlja pomemben korak v razvoju slovenščine in opolnomočenju slovenskih govorcev v digitalnem okolju. Se ti zdi, da tu cilj opravičuje sredstva, ali bi zbiranje gradiva po tvojem moralo vključevati neko kompenzacijo?

Kot sem že zapisala v eseju, nikakor nisem proti razvoju velikega slovenskega jezikovnega modela, vendar pa je način zbiranja besedil milo rečeno sporen. Izhaja iz premise, da je pisanje leposlovja nekakšen konjiček, katerega sadove bi se vendarle spodobilo deliti s skupnostjo. Tu nismo daleč od razmišljanja, da si avtor kritike romana ali pesniške zbirke niti za svoje delo ne zasluži honorarja, saj je branje zgolj zabava. In če naj se ga že plača, je tistih nekaj deset evrov povsem dovolj. Pozablja se, da se časa nastanka ne literarnega dela ne kritike ali prevoda ne more meriti zgolj v urah ali dneh, ko sediš za računalnikom in pišeš, temveč je tekst vedno produkt celotne osebnosti, vtisov, doživetij, nakopičenega znanja, prebranega … Ah, naj bo dovolj, mislim, da je tako razlaganje zgolj bob ob steno, ki ga bodo prebrali prepričani in se z njim strinjali, ostalih pa niti ne zanima.

Si na splošno pesimistična glede prihodnosti pisateljskega poklica?

Jaz sem pesimistična glede prihodnosti človeštva nasploh. Iskreno upam, da se motim in da sem tako zlovoljna zgolj zato, ker sem stara, ampak resnično me skrbi ta zmagoslavni pohod neumnosti vsepovsod. Ko smo pred dvajsetimi leti gledali film Idiokracija, smo se krohotali, zdaj pa ni več tako smešno, ker se dogaja čisto blizu nas … Kaj bo v tem svetu s pisatelji? Kakšnimi pisatelji, lepo vas prosim, zakaj pa bi kdo še počel kaj takega, kot je pisanje knjig, če imamo za to UI?

Najboljša knjiga, ki si jo prebrala letos?

Ana Svetel: Steklene stene.

Svoje zadnje delo, roman Čmrljev žleb (Goga), si izdala leta 2022. Pripravljaš kaj novega?

Da, uklonila sem se prošnjam bralstva, naj si vendarle izmislim še kakšno prigodo kriminalista Roberta Obrha, (anti)junaka iz Čmrljevega žleba. Septembra bo tako izšel Ušabti,¹ ki je spet nekakšen križanec in se sme imenovati kriminalka zgolj zato, ker v njem nastopa kriminalist in ker se začne z domnevno krajo lestve. To prijavi dr. Vladimir Baumgarten, upokojeni srčni kirurg, sin predvojnega veletrgovca z laboratorijsko opremo in svetovljan, ki živi v ogromnem stanovanju z bogato knjižnico ter zbirko afriških mask in drugih artefaktov, ki jih je prinesel s svojih službenih poti po državah neuvrščenih. Je imeniten pripovedovalec, vendar hkrati neizmerno ohol, pokroviteljski in tudi brezsramen rasist. Pravo nasprotje Roberta Obrha, ki izhaja iz delavskega okolja in ima precejšnje luknje v splošni razgledanosti, vendar je dober po srcu in je njegovo osnovno vodilo pomagati sočloveku v stiski. Toda drznem si trditi, da bo na koncu knjige večina bralstva na strani doktorja, razen tistih, ki si maske lepodušništva ne snamejo niti sami pred sabo. Ušabti je tudi pripoved o razslojenosti družbe ter o tem, kako težko je napredovati po nevidnih letvicah socialne lestvice, kjer je izobrazba pogosto pomembnejša od premoženja.

^* Grobni pridatek iz časa starega Egipta.