Zatreti nedolžnost

V Koralnem otoku, mladinski pustolovski uspešnici škotskega pisatelja R. M. Ballantyna iz leta 1857, 15-letni protagonist Ralph z 18-letnim Jackom in 13-letnim Peterkinom po brodolomu ladje, s katero so potovali, konča na neznanem tihomorskem otoku. Brodoloma ne preživi nobeden od odraslih članov posadke in mladostniki po začetnem pretresu … predvsem uživajo. Otok je rodoviten, sami pa so iznajdljivi, tako da nimajo nobenih težav z nabiranjem užitnih rastlin, raziskovanjem otoka, lovom na prašiče, izdelavo najrazličnejšega orodja in orožja ter premagovanjem takšnih in drugačnih ovir, ki se jim postavijo na pot. Ob tem jim uspe rešiti eno pleme ljudožercev pred drugim, ugnati krvoločne pirate, rešiti neko drugo pleme pred ljudožerci, ki so jih rešili prejšnjič, ter na splošno pomagati pri pokristjanjevanju in civiliziranju v imenu britanske krone. Znajdejo se tudi v škripcih – pirati najprej ugrabijo Ralpha, ki sprva nima druge izbire, kot da tudi sam postane član njihove kriminalne posadke –, a ti za mlade junake nikoli niso usodni. Najhujša škoda, ki jo v tej tihomorski epizodi doživijo, je Ralphova prelomitev obljube mami, da bo vsak dan pred spanjem bral iz Svetega pisma, saj ga med brodolomom izgubi (ob vseh avanturah na otoku pa na te duhovne dolžnosti tudi malo pozabi).

V Gospodarju muh, klasiki britanske povojne književnosti nobelovca Williama Goldinga iz leta 1954, protagonist Ralph z večjo skupino (tudi zelo majhnih) otrok po strmoglavljenju letala konča na neznanem tihomorskem otoku. Pilot, ki je bil edini odrasel na letalu, ne preživi nesreče, in otroke strmoglavljenje predvsem pretrese, potem … pa jim tudi ne gre prav dobro. Otok je rodoviten in nihče ne umre od lakote, a je veliko skupino otrok težko organizirati. Vsi sicer radi sodelujejo v skupščinah, kujejo načrte in prevzemajo naloge, sámo delo pa nikogar ne zanima prav dolgo. Večina se raje kopa, norčuje iz edinega debelega člana skupine, Pujska, manjša skupina z Jackom na čelu pa se rada igra lov na prašiče, čeprav pri tem niso najbolj uspešni. Ralphu s Simonom, ki je v primerjavi z ostalimi malo bolj zavzet za družbeno koristno delo, sicer uspe postaviti nekaj zavetij, s Pujskom, ki je seveda tudi pameten (in ima očala), pa vzpostavita nekaj pravil, a bi temu težko rekli uspeh. Ko prvič prižgejo signalni ogenj, da bi jih videla kakšna ladja, ki bi jih lahko rešila, zažgejo pol otoka; ko ujamejo prvega prašiča, pozabijo na ogenj, ki ugasne ravno takrat, ko se na obzorju pojavi takšna ladja; ko Simon odkrije, da na otoku ni pošasti, za to plača s svojim življenjem. Vseskozi se jim dogaja res predvsem slabo, na koncu jih reši predvsem srečno naključje.

Da je Gospodar muh nekakšen literarni odgovor na Koralni otok (slo. prev. Saša Cigale; Karantanija, 1999), ni velika skrivnost. Goldingov roman je – od imen likov in posameznih prizorov do konkretne omembe – poln referenc na sto let starejšo robinzonijado; tudi ideja zanj naj bi se mu porodila ob branju Ballantyna. Je pa ob branju enega romana za drugim kljub temu presenetljivo, kako neposredna je povezava. Goldinga je moral Koralni otok pošteno razburiti; Gospodar muh bolj kot na pretanjeno medbesedilno igro spominja na vzgojni ukrep, ki si ga je zaslužil trapast, prevzeten šolarček. To reakcijo lahko razumem, Koralni otok je butasta imperialna propaganda in tudi sam sem se med njegovim branjem precej namučil. In Gospodar muh je očitno mnogo boljši roman. A moj občutek ob ponovnem branju te mladinske klasike je, da tudi ihtavo discipliniranje ni najbolj konstruktivna literarna motivacija; da je tudi Gospodar muh po svoje pomanjkljiv in domišljav in si zasluži ponoven premislek.

Kompetentna adaptacija

Razlog za ponovni premislek romana je nova štiridelna televizijska adaptacija, ki je v koprodukciji BBC-ja in avstralske pretočne platforme Stan izšla februarja letos in si jo je v Sloveniji mogoče ogledati na HBO Max. Serijo, ki jo je ustvaril Jack Thorne, v zadnjem času odmeven predvsem zaradi lanske Netflixove serije Adolescenca o šovinističnem srednješolskem morilcu, bi najlaže označili kot kompetentno zvesto adaptacijo. Razen v nekaj podrobnostih ne odstopa od pripovedi romana. Posnema tudi njegovo vzdušje: klavstrofobičnost in tujost tihomorskega otoka, ki ju je Golding ustvaril predvsem s postopnim stopnjevanjem psihološke napetosti med liki, serija doseže z velikodušno rabo bližnjega plana in nasičeno, na trenutke povsem nerealistično fotografijo. Tudi vidik, v katerem serija najbolj vidno odstopa od romana – dejstvo, da se vsaka od štirih epizod osredotoča na enega od likov –, je zgolj razširitev tehnike združevanja tretjeosebnega pripovedovalca z notranjo perspektivo likov, ki je uporablja že Golding. V nasprotju z Goldingovim odnosom do Koralnega otoka se Thorne tako zdi bolj ali manj zadovoljen s svojo predlogo. Pri njegovih dodatkih k pripovedi gre za subtilne spremembe v poudarkih, ne za zasuk osrednjega sporočila. Likom recimo doda malo več predzgodbe, rahlo preoblikuje odnos med Jackom in Simonom na eni ter Ralphom in Nicholasom na drugi strani, Jackov »barbarski« tabor pa prestavi na drugo lokacijo. Nič, kar bi hudo prispevalo k moči dela, pa tudi nič, kar bi bilo hudo moteče.

Takšna zvesta adaptacija lahko uspe, če ima izvirnik še vedno pripovedno in idejno moč, da nagovori sodobne bralce (in gledalce). Sam nikoli nisem bil velik ljubitelj Gospodarja muh. V gimnaziji sem se – podobno kot eden od prejšnjih bralcev mojega knjižničnega izvoda, v katerem so bile podčrtane besede, kot so »gesticulated«, »vicissitudes« in »creepers« – predvsem mučil z njegovo angleščino. Ob drugem branju sem v njej užival – bolj sem lahko cenil barvite opise in spretno preobražanje sproščene pustolovke v psihološko grozljivko. Me pa romanu – in posledično seriji – kljub temu ponovno ni uspelo prepričati, da bi mi moralo biti mar za njegovo vsebino.

Angleži so za vse najboljši

Morda je to stvar pričakovanj. Nobenih pričakovanj nimam o tem, kako bi se morala obnašati skupina otrok, ki doživi brodolom na otoku. Ta pričakovanja so morda imeli bralci v času izida romana, ki so se kot otroci navduševali nad Koralnim otokom in drugimi podobnimi knjigami. Ti so si morda mislili, kot nekje na začetku romana pravi Jack, da »smo Angleži; in Angleži so za vse najboljši«. V tem primeru roman bralca res lahko preseneti – tako kot gruča poslikanih in umazanih otrok, ki se gredo »vojno«, preseneti mornarja, ki jih na koncu romana reši. Za sodobne bralce, ki k romanu pristopajo z drugačnimi pričakovanji glede britanskega imperija in njegovih mladih podanikov, pa ta pričakovanja bolj ali manj potrdi. Roman sicer ni tako rasističen kot Koralni otok, a operira s podobno imperialno imaginacijo: izbira je jasna, otroci lahko ostanejo razumni ljudje kot Ralph ali pa se prelevijo v bando »poslikanih divjakov« (le da se v izvirniku pojavi tista beseda na n, ki se ne uporablja več).

Drugo pričakovanje, ki bi ga lahko imel in ga roman vsaj v nekem alegoričnem smislu krši, je, da smo ljudje zmožni sodelovati, sploh v težkih situacijah; da bomo, ko bo treba, zatrli svoje bolj sebične vzgibe in pomagali drugim, poskrbeli za najšibkejše. Roman implicira, da ni tako, da skupnosti še kako hitro zdrsijo v demagogijo in brezvladje. A zdi se, da je tudi ta poanta preživeta. Kar nas v vsakdanjem življenju zadržuje pred tem, da se namažemo po obrazu in »osvobodimo v divjaštvo«, nista vedno dobrodušnost in sočutje, ampak subtilna družbena in politična prisila, ki jo ponotranjimo skozi socializacijo oziroma jo na konsenzualne načine izvajajo politične institucije. Roman sicer nazorno ilustrira nekatere psihološke vidike te prisile – Jack se drži v ozadju, vse dokler večina podpira Ralpha za vodjo, in se strinja, da so zavetja, stranišča in ogenj pomembni problemi, odkrito nasprotovanje tem skupnim dogovorom pa je povezano s sramom. A onkraj tega pripoved o skupini fantov, ki doživi brodolom, preprosto nima preveč zanimivih političnih implikacij. Več pove o tem, kaj si je Golding mislil o zmožnosti izobraževalnega sistema, katerega del je bil, da učence pripravi na v resnici precej ekstremno situacijo.

Leta 2026, ko bully v Beli hiši po mili volji bombardira države na drugem koncu sveta, se adaptacija Gospodarja muh, romana o bullyjih par excellence, na prvi pogled zdi kot dobra ideja. A moj vtis ob branju in gledanju je, da v tem kontekstu zgodba izzveni v prazno. Gospodar muh poskuša zatreti neko nedolžnost: nedolžnost glede sposobnosti ljudi, da sodelujemo, nedolžnost glede sposobnosti otrok (in posledično vseh nas) za izvajanje nasilja. Pri tem je karseda vztrajen. Nihče ni varen pred njegovo strogo obsodbo: tudi Ralph in Pujsek za malo mesa sodelujeta v norosti, ki privede do Simonove smrti, tudi onadva na koncu pozabita na najmlajše in najbolj ranljive člane skupnosti. A danes se to vztrajanje zdi precej odveč – te naivnosti in iluzij, ki jih poskuša roman razbiti, namreč danes skorajda nimamo več.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.