Očitno pač živimo v času, ko ima na Zahodu ogromno ljudi strašno slabo vest zaradi občutka trhle privilegiranosti: vsi živimo v rahli tesnobi, da si privoščimo preveč in da nam je preveč fino, da bi to lahko trajalo.

Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.

Odločim se zgraditi obzidje. Iz banke vzamem petdeset tisoč novcev in z njimi kupim utrjevanje obrambne linije. Delavci pričnejo tolči s kladivi, iz visoke trave se na planoti počasi začne dvigovati zid. V redu bo. Izza reke se nepričakovano pojavi sovražnikov konjenik.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

Uspelo je, pomislim, bila sem prepričljiva, navedla uspešne in dobre grehe – grehe, vredne obravnave.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Le kriza literature, ki jo je povzročila kritika, lahko razblini mehurček in sčasoma literaturo reši pred tem, da ne bi postala sponzorirana vsebina, kritiko pa pred tem, da ne bi postala zabavna promocija.

Če se literarna kritika ukvarja izključno s tistim, kar naj bi bilo v besedilu na tematsko-motivni ravni ideološkega, potem preneha biti literarna kritika in postane nekaj drugega.

Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

»Da te ne bodo parkeljni« je bilo njeno najpogostejše opozorilo, tudi kadar je bil junij in smo v bazenu hotela Bernardin lovili glivične okužbe.

Med prejemnicami nagrade sklada Dubai Cares je tudi Bibi Bakare-Yusuf, energična založnica iz Nigerije (Cassava Republic), ki bo v okviru izbranega projekta izdala otroške knjige v treh lokalnih jezikih, da bi otroke opolnomočila in jim pomagala zgraditi kulturno samozavest. Pred knjižnim sejmom v Šardži si je vzela čas, da je odgovorila na nekaj vprašanj.

Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Kam nas je torej pripeljala informacijska avtocesta? Do sveta, v katerem vsi poslušamo isto glasbo, gledamo iste filme, beremo iste knjige, nosimo iste obleke in čevlje ter jemo isto hrano.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.