Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.

Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Skoraj vse naše odločitve se mi zdijo sebične, sploh tiste v odnosih, zakonih, družinah, a nekatere sebičnosti so – vsaj tako se zdi – sprejemljivejše od drugih.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.