Domovina, ti si kakor zdravje

Ena od pomembnejših funkcij literature, ki se jo predvsem dandanes kar naprej poudarja, je njena zmožnost, da nam daje vpogled v bivanje drugega, s čimer naj bi proizvajala razumevanje, empatijo in ne nazadnje možnost sožitja med različnimi ljudmi, skupnostmi, državami, ideologijami. To njeno razsežnost, mimogrede, zelo dobro ubesedi kratek Heglov spis o abstraktnem mišljenju: v nasprotju z običajnim mnenjem zmorejo prav filozofi misliti onstran abstraktnih, zdravorazumsko zabitih kategorij vsakdanjega življenja in zapopasti vso kompleksno razsežnost neke resnice, medtem ko abstraktno misli tako rekoč ogromna večina običajnega življa, npr. branjevke na tržnici ali drhal pred moriščem, ki v morilcu vidi zgolj abstraktno, učlovečeno zlo brez kompleksnih narativov in življenjskih okoliščin, v nenadejanem sosledju katerih je postal morilec … No, omenjena odlika literature je torej prav proizvajanje ne abstraktnih, obsojajočih in moralizirajočih štorij, temveč konkretnih, mnogoplastnih življenjskih polifonij, v katerih lahko senzibilno spoznamo zgodbe nepoznanih, tujih, s predsodki ožigosanih ljudi.

Takšne neutemeljene fantazme so gotovo veljale za dolga desetletja dehumanizirane Palestince, katerih kultura in literatura je v nasprotju z abstraktnim predsodkom – rezultatom izraelske propagandne mašinerije – izjemno široka in bogata, ne nazadnje tudi zgledno dostopna v slovenščini, kot v uvodniku Literature 418 navaja Nataša Velikonja. Kar ni čisto brez zveze s knjigo Kukavičji mladič; njen avtor Mohamad Abdul Monaem je namreč sin palestinskih beguncev v Siriji. A če slovenska in bolj ali manj tudi svetovna javnost s plebiscitarno večino podpira pravico Palestincev do samoodločbe in lastne države ter prepoznava in obsoja izraelski genocid, je situacija manj rožnata, ko je govor o priseljencih, beguncih in migrantih, predvsem z Bližnjega vzhoda ali, širše, globalnega juga. Pri čemer ni treba misliti na tako imenovano migrantsko krizo pred desetimi leti, ko so tudi Slovenijo prečkali desettisoči, ter na spontano in podpihovano ksenofobijo in rasizem tedaj. Dovolj so že odzivi in bolestno podpihovanje votlega strahu ob današnji novi, diabolično sproducirani katastrofi na maroško-španski meji, pri nas strnjeni v običajne maloumne »V Sloveniji se obnašamo slovensko« ali še huje »Slovenijo Slovencem« ali celo »Komur ne paše v šolah jesti slovenske hrane, naj spakira kovčke in odide, v Sloveniji jemo po slovensko«. Naj se ti liki le spomnijo na te besede, ko bodo na naslednji gasilski veselici žrli ćevape … Kakorkoli že, v tem kontekstu se Kukavičji mladič kaže kot zelo pomembna izdaja, ki ima potencial in moč spremeniti to nesprejemljivo mnenjsko greznico, kakršno jasno redi in vzpodbuja del sedanje oblasti oziroma, kolikor njeni manjšinski priveski molčijo, kar vsa sedanja oblast s svojim mnenjskim zaledjem. Literatura je tukaj enakovreden, pomemben in neprecenljiv del diskurza in morali bi se truditi, da našo knjigo prebere čim več ljudi, šolarjev, knjižnih klubov itd.

Gre za avtorjevo avtobiografsko pripoved o njegovem begu iz Alepa v Siriji do Slovenije na vrhuncu sirske državljanske vojne pred desetimi leti, ko je bila danes sicer propadla Asadova oblast ob ruski podpori ena od najmočnejših sil v državi; prav pred slednjo in njeno tajno policijo želi pobegniti Monaem, protiasadovski protestnik in založnik, ki je tiskal mnoge prepovedane knjige, npr. kurdsko literaturo v kurdskem jeziku. Njegova zgodba je – če postavimo na stran opise brutalnih vsakdanjih razmer in prekupčevanja z najosnovnejšimi dobrinami in ljudmi med tako rekoč vsemi deležniki (vladnimi silami, kurdsko osvobodilno armado, fronto Al Nusra, islamisti, pa Turčijo in Evropsko unijo ter neadekvatnimi politikami med schengenskimi in neschengenskimi mejami, med čimer vsem cveti ilegalno tihotapsko gospodarstvo) ali avtorjeve refleksije o realpolitičnih razmerah tu pa tam – zelo relevantna predvsem zato, ker izjemno dobro izpolni v začetku opisano literarno funkcijo. Migranta, praviloma fantaziranega kot abstraktno nevarnega drugega, ki je seveda nesnažen, usran, nevaren, nepredvidljiv, musliman itd., humanizira v subjekt z upi in strahovi, družino, vrednotami in sočutjem, subjekt, ki je razklan v brezizhodnosti politične in geopolitične situacije, zaradi konkretnega pekla katere je prisiljen postati begunec. Kar je v bedi njegovih razmer pravzaprav privilegij, ki si ga ne more privoščiti vsak, saj so za to potrebne velike količine denarja, tihotapsko cuzanje begunskih sredstev pa je neizčrpno.

Ta humanizacija nam dalje kaže vse zagovedno zlo ksenofobnih politik, ko množice bednih ljudi, katerih neodpustljiv greh je želja preživeti in živeti dostojno, klevetajo kot krvnike krščanske civilizacije – čemur, mimogrede, nemočno kontrirajo osnovne doktrine najmočnejših cerkvá s katoliško na čelu: humus rasizma v ljudeh je tako zlahka nahujskljiv, da je groza, še Jezus je nemočen pred neprestano pogrevano fatamorgano »orientalskih pošasti«. Ob Monaemovi lucidni memoarni prozi, polni poetičnih metafor, za katerimi slutimo bogato dediščino arabske literature, še jasneje zaznamo in razkrinkamo plehki in lažnivi idiotizem rasističnih populistov. Ki se zdi tako nepremagljivo učinkovit. Ravno ta nevtralizacija, ki jo sproža tek zgodbe v našem romanu, je najpomembnejši razlog, zakaj je knjiga tako nujna. Kajti odnos do migrantov v zadnjih desetih letih pri nas in širše je ena od najnižjih točk naših držav in kultur. In prav to sramoto lahko začneta zdraviti Monaemovo pisanje in literatura na njegovi liniji.

Bolj od ostalih literarnih razsežnosti se torej kot najvažnejša kaže izpostavljena funkcionalnost v humanizaciji drugega, kakršne bi se morale kolikor toliko etične družbe lotevati tako rekoč pedagoško. Kajti šele onstran demonizacije ter posledično dehumanizacije, ki vedno vodi do zločinov in genocida, ljudje res postanejo avtohtoni in avtonomni, in to s čisto konkretnimi lastnostmi, sklicujoč se na abstraktno pojavnost katerih rasizem hujska proti drugačnim. Begunec Mohamad je namreč prav to, kar smo prej omenili na ravni abstrakcije; usran, utrujen kot zombi, zaradi nehumanih razmer na begunski poti smrdeč, da ga je sram – a v tej, recimo temu tako, dejanski, realistični, literarizirani nesnagi na nižku njegovega življenja toliko bolj vzhaja želja po lepšem, varnejšem; bedo mu prepredajo refleksije, zaradi izkušenj mestoma cinični pogledi na politike, vojne, revolucije, spomini na Biblijo in Koran ter arabsko in svetovno književnost … Ta individuum je hkrati pomnožen v množici sicer drugačnih, z različnimi porekli in izkustvi, a isto željo po dostojnem življenju, med katerimi, mimogrede, še nihče ni slišal za Slovenijo. No, vsaj pred desetimi leti ne. In ti ljudje nam želijo uničiti domovino in naše male samozadovoljne nesnažnosti!

Slovenstvo, posebej njegova najbolj primitivna in zagnojeno zgonjena varianta, ima rado rek: kdo naj nas hvali, če se ne znamo sami?! Nihče drug nam ne bo lezel v rit, zato moramo neprestano nasajati sami sebe. Kar je bil vedno problem; poanta resnične vrednosti neke skupnostne entitete ni v njenem živinskem komfortu, temveč v njeni zmožnosti, da lahko onstran sebe kaj ponudi tudi drugim občestvom; ne gre za to, kaj lahko Slovenec stori za samega sebe, temveč za to, kaj lahko Slovenec naredi za svet. Mohamad Abdul Monaem z družino zdaj že nekaj let živi v Sloveniji. Je slovenski Sirec in Palestinec. Njegovo pot v Nemčijo znotraj schengenske meje so namreč prekinile migrantska politika Evropske unije in njene kvote po državah, zato so ga zadržali na Šentilju. Dlje od Slovenije ni prišel. Ker je tako torej naš Soslovenec, bo tudi naslednji navedek morda zvenel nekoliko masturbacijsko. Pa ga bomo vseeno pocitirali, ker gre najbrž za enega najlepših odstavkov o naši domovini:

»Nekaj je prebudilo vse moje čute, ko sem se vozil čez to deželo, to skrivnostno deželo, o kateri nisem vedel ničesar. Ne vem, kaj me je tako prevzelo, da pogleda nisem mogel odvrniti od okna vlaka; oprijel sem se vsega, kar sem videl, kot da je ta zemlja moja stara duša ali pa kakor da bi se tukaj nekoč rodil. Takrat še nisem vedel, da je ne bom nikdar več zapustil, da bom oblikovan iz njene gline in da se bom v njej ponovno rodil …«

Takšna zmaga življenja je največ, kar lahko da katerakoli domovina. Zato so ksenofobni domoljubi v srcu svojih intim vedno protidomovinski.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.