Zrelost prvenca

Prva pesniška zbirka Lare Gobec nam lahko pomaga malce sprevrniti še vedno preveč uveljavljene stereotipe o prvencih. Gre za pretežno pokroviteljsko obravnavo prvih knjig avtorjev in avtoric, o katerih kot po ne vem kdaj sprejetem aksiomu tako rekoč vnaprej predpostavljamo, kako ta in ta pisava še ni čisto zrela, da potrebuje več izbrušenosti in zorenja, ni treba opisati vsega sveta v enem stavku in tako dalje. Za marsikatero prvo knjižno delo – in ne samo prvo – se to potem izkaže kot čisto upravičena reprezentacija, vendarle pa, četudi predpostavimo pravilnost teh modrosti o človeški in nasploh civilizacijski zrelosti, apriorne obsedenosti s fenomenom prvenca marsikdaj zameglijo celovitejši pregled neke knjige. Ob tem se lahko mimogrede spomnimo, do kam pravzaprav sega to zavračanje domnevnih nezrelosti, če se spomnimo na uničujočo kritiko Desetega brata Frana Levstika, predvsem na to, kako banalna in brezvezna deluje dandanes. No, ne gre zanemariti tudi dejstva, da so Prešernove Poezije – prvenec.

Rebraste žaluzije bomo torej obravnavali, kot si vsaka knjiga pravzaprav zasluži, torej s čim manj predpostavljene navlake; tudi morebitni očitki ne bodo povezani z dejstvom, da gre za prvenec. Ne nazadnje že kratka biografija na koncu knjige naznani, da je avtorica kar nekaj let tako ali drugače aktivna na literarni in kulturni sceni. V Žaluzijah – razen golega dejstva prve izdane knjige – pravzaprav ni nič res prvenstvenega. To lahko beremo najmanj dvojno; najprej, da gre kljub skoraj ves čas prisotni refleksivni sanjavosti pravzaprav za jasne, jedrnate, umerjene in preproste verze, brez prekipevanja in ekstravaganc, mestoma so kar sedativno umirjeni in precej udobno uležani v svoje izrekanje. So, skratka, prav nasprotni od izpostavljenih predsodkov do prvencev – subjektka pesni svoj svet z nakuliranim mirom, ki se ne potaplja v globinskost svojih stanj, temveč jih subtilno impresionira. Ta distanca je sicer precej prisotna tudi v splošnih, dandanes že malo okostenelih tokovih naše poezije.

Formalno so tako verzi kot pesmi kratki, brez velikih začetnic in ločil – še ena splošna poetična specifika –, hkrati pa zelo pregledno razporejeni v vrstice, kitice, sosledja komadov. Oblikovno zelo učinkovita razsežnost je navajanje tujih šlagerjev, na primer Oasis ali Lane del Rey, v kombinaciji s prevodom, ki je izpisan vertikalno in na robu strani. Te literarizirane muzikaličnosti podčrtujejo siceršnjo sanjavo refleksivnost knjige. A aplikacija glasbe v določene pesmi še najbolj funkcionira samo kot oblikovalski presežek, pri čemer ugotovimo, da je navajanje muzike samo po sebi zgolj pomožno doprinašanje k splošnim impresijam subjektke; če poznamo muziko, super, če se nam občutje prekrije s tistim v komadu, še bolj – a tukaj gre bolj za arbitrarno igro naključij kot za kakšno resnejšo korespondenco; bolj zanimivo bi bilo ekstazo glasbe prevesti in prepesniti v besede kot pa se zanašati na golo ujemanje z branjem. To bi bila najmanj zanimiva vaja v slogu; pesniti, v kaj te tripira neka muzika.

Vsebina knjige ima določeno pripovedno kvaliteto. V grobem bi lahko rekli, da spremljamo intimen, v poezijski formi izpisan dnevnik ljubljanske študentke. Z bolj moderno besedo se dandanes to opredeli kot avtofikcija. Dramaturški lok, pogojno rečeno, menja kraje in čase, kjer se subjektka premika, zadržuje, boža pse itd., z manj konkretnimi, širšimi življenjskimi refleksijami. Vseskozi pa je prisotna še ena lastnost sodobne poezije, ki bi ji lahko rekli modrovanje, poetični pregovori, življenjski izreki. Denimo: »ne šteje se let / ampak stavke / ljudi / resnične kakor pasje tišine« ali »ljubica lahko postaneš / z enim samim sporočilom« ali »kar mi je ostalo je / ponižno izrisati / ta izdih / skupaj z resnico // da je svet celota / ki je ni mogoče / zaobjeti«. Podobnih izrekanj je nemalo, nihajo pa med duhovitimi življenjskimi praktikalijami in tožnimi domnevami o stanju sveta.

Poezija ima svojo specifično moč, tudi poezija Gobec; v kompaktnosti zbirke spremljamo denimo pohajkovanja po parku, posedanja v čolnarni, na klopcah, postopanja po uličnih kotičkih, čvekanja v kadilnicah, življenje v študentskem domu, postopke v skupnih kuhinjah, zaljubljenosti, družinske odnose, tudi tragične momente. Kar je seveda takole samo po sebi in od daleč čisto banalno in nezanimivo, pač življenje, a prav zaradi strukturne razsežnosti poezije, ki kot absolutna subjektivizacija seva iz navedenih momentov, z nenavadno živostjo vzidejo Tivoli, Rožna dolina, Splošna bolnišnica Celje, maščobo goltajoč odtok, reže, zebre med klopcami in zebrasta svetloba skoz žaluzije.

Knjigi torej ne moremo očitati kakšnih resnih prvenčevskih hib, prav nasprotno – je precej dobro in premišljeno vpeta v sodobno sceno, obvlada svoje objekte in subjekte, nima kakšnih nedozorelih ekscesov, razen da pač črpa iz nekega študentskega življenja. Pa še to z zglednim zapopadanjem vsega, o čemer pesni. A obenem prav v tem vidimo tudi glavni manko knjige. Površno rečeno: preveč je skulirana.

Zdi se namreč, da so lastnosti tako imenovane premišljene in dozorele poezije, torej opolnomočenje bežnih momentov in neškodljivih osebnih tegob ter zelo brzdano besedotvorje, tako rekoč sprogramirane v avtoričino pisanje, zaradi česar zafunkcionira kot odlična učenka teh poetik. Poliranje verzov s tako rekoč romaneskno preglednostjo, mestoma kar pripovedkarstvom, hkrati pa z varčno odmerjenostjo, da ja ne bi padla v kak eksces, deluje kot ustrojeno za tip poezije, ki se predstavlja kot miren, neradikalen odkrušek stvarnosti. Vse to zaznavamo od začetka do konca zbirke, če navedemo nekaj demonstrativnih verzov: »najraje / sedim na / sivih ploščicah / in poslušam / soseda iz sobe 711 / kako poje v ženskem altu // se sprašujem / če ga pomirja / preden njegov / očesni tik / ne postane / ropotuljica / in se razlije pogled«, »moj obraz je obraz / otroka ki se je / namenoma izgubil / prešteval koliko razdalj / premorejo sence smrek / in si natrgal kolenske / vezi // o natrganosti bi lahko / premlevala vsa jutra / ki še pridejo«, »vsaka moja pesem / je kosmata roka / ki me pokriva / v spanju / razumeti pesnika / ni oralni seks / ali turška kava« in tako dalje.

Za konec bi morda izvedli še malo dialektično čarovnijo in poskušali dekonstruirati naše odklonilno stališče do uveljavljenega mnenja o prvencih, ki danes bistveno zaznamuje vsako prvo knjigo kateregakoli avtorja ali avtorice. Rekli smo, da se Rebraste žaluzije s svojo ekonomično kuriranostjo in splošno neekscesno skuliranostjo spretno izognejo tem standardnim stereotipom, ker so dokaj adekvatno vpete v specifični tok zrele poetičnosti. Dodati pa je treba, da je sam ta tok pretežno zakrnel, neizviren ter dolgočasen in bi mu nemara prišel prav kak nenadejan, nebrzdan, nepremišljen eksces. Kar ne pomeni, da mora biti pesniško neobdelan. Zato bi v naši knjigi, ki smo jo opredelili kot antiprvenstveno, morda želeli prebrati malo več tistega, kar se očita stereotipnim prvencem; manj zrelosti, manj zadržanosti, manj premišljenosti, manj smotrnosti, manj uveljavljenih pisarij in več – prekipevanja. To pa ne velja več le za Gobec in njeno knjigo, temveč za širše polje pisanja, katerega zgleden del je.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 405.