Pes je
Anja Zag Golob: Watson. Maribor: Samozaložba, 2023
Matjaž Zorec
Hegel nekje v predavanjih o filozofiji zgodovine pripominja, da lahko stare Grke in njihove velike državniške, kulturne in umetniške dosežke ter vpliv slednjih na nas še tako občudujemo, nikoli pa ne moremo imeti njihovega izkustva in čutiti, kako na primer padajo na kolena pred kipom Atene. Čemur ne pozabi dodati: tako kot ne moremo imeti izkustva psa – naj nam je še tako blizu in naj imamo še tako radi njegove posebne načine bivanja. Anja Zag Golob v svoji zadnji zbirki, naslovljeni Watson – po psu, hišnem ljubljenčku, kot se reče, natančneje pa lahko to poimenovanje v duhu zbirke spremenimo v življenjskega tovariša –, to mimoidoče pasje izjavljanje pretrese in pesni fenomenologijo psa.
Če hočemo slednjo vsaj priložnostno vzeti zares, potem termin ne pomeni zgolj izkušanja nekega bitja niti ne kakšne posebne pasje subjektivitete, temveč tako rekoč nepregledno multitudo postajanja, preseke bivanjskih modusov, mišljenja psa in psa v mišljenju; njegov fenomen – tako kot pravzaprav vsak fenomen, pes bi bil v tem primeru, heglovsko rečeno, kontingenten um v zgodovini – ni zvedljiv na zgolj svojo pasjost. Je razvejen spekter mnogih razsežnosti, denimo pesničinega drugega, pa predstavnih in razsodnih moči, neštetih odnosov, kodifikacij, neprestanega prehajanja. Tako kot ima beseda pomen le v mreži pomenjenja vseh drugih besed: rečeš eno, izrečeš vse. Vprašanje ni, kaj pes je, temveč: ime česa je pes. V kontekstu naše pesniške fenomenologije daje precej adekvaten odgovor na to vprašanje Irena Novak Popov, piska spremne besede h knjigi: »Pes je torej bit vsega obstoječega in neobstoječega, večno spreminjanje in preobražanje, gibljiva imaginacija in jezikovna ustvarjalnost, ki na videz nima jedra, središča v določeni personi, temveč potuje, bolje rečeno preskakuje kot električna iskra med pojavi in med besedami v obsežnem polju realnega in jezikovno/kulturno konstruiranega sveta. […] Pes je bit in učinek pesnjenja.«
Preden se podrobneje spustimo v bit in učinke pasjega pesnjenja Zag Golob, bi izpostavili zunanjo plat knjige, od platnice naprej. Še pred kakršnimkoli branjem namreč vidimo, da je knjiga producirana vrhunsko: oblikovanje, prelom, grafična oprema, taktilne značilnosti papirja, postavitev, spremna beseda, mala puščičasta zaklepaja, ki nakazujeta, da se komad nadaljuje na naslednji strani itd., pa ne nazadnje za izdajo poezije dandanes nemajhna naklada osemstotih izvodov. Pomenljivo je seveda, da je knjiga tako kot avtoričina prejšnja pesniška dela izdana v samozaložbi, kar je gotovo lahko zgled manjšim, samostojnim izdajateljem brez korporativnega ali paradržavnega zaledja: da se da. V tem smislu gre za pomembno izdajo, s katero Zag Golob nadaljuje kontinuiteto neodvisnega pesniškega založništva.
Poglobimo se zdaj v omenjeno pasje pesnjenje: zbirko tvori enaintrideset pesmi, zaobjetih med posvetilo materi in zahvalo naslovniku Watsonu: »hvala watson da si in da si vse kar si in nisi.« Ta totaliteta v zahvali ponovi totaliteto pasje biti v zbirki. Vprašali smo, ime česa je pes, in dali odgovor piske spremne besede. A na vprašanje dejansko neprestano odgovarjajo same pesmi s pestrim naborom pasjih modalnosti – pes je beseda, pes je jaz, pes je elektrika, pes je vo / da, pes je kafka, pes je gledališče, pes je hamlet in tako dalje. Na najelementarnejši ravni torej poezija, ki v osnovi ne nosi odgovorov na ne vem kakšna večna vprašanja, temveč vzpostavlja osnovno odprtost, iz katere vprašanja šele vznikajo, njeno diskurzivno polje ustvarjajo prav skrajno preprosti odgovori, trditve; vsi hodi življenja kot ekvivalenca s psom. Iz tega veje neposrednost življenja in narave nasploh, ki smo ji lahko priča posebej ob bližnjih živalih in od katere smo človeške živali zaradi, recimo temu tako, nekritičnih in abstraktnih politikantskih razglabljanj o tako rekoč vsem dostikrat odtujeni. Človek je pač bistveno politična žival.
A poezija seveda ni samo v takšnih izjavljanjih, slednja so le njeni začetki – formalno rečeno se komadi v zbirki začenjajo s formulo pes je x. Opredelimo to pesniško pasjo izštevanko precizneje. Rekli smo, da ne gre za pasjo subjektiviteto, saj slednja, četudi je ne moremo čutiti, ni ne vem kakšna skrivnost niti ni povsem odtujena človeški govorici. Že Engels je zapisal: »Pes in konj sta si v občevanju s človekom pridobila tako dober posluh za artikuliran govor, da se lahko naučita razumeti jezik toliko, kolikor daleč sega njuno predstavno območje. Pridobila sta si tudi zmožnost občutiti na primer vdanost človeku, hvaležnost itd., […] in kdor se dosti ukvarja z živalmi, je skoraj prepričan, da te živali zdaj že dostikrat občutijo kot pomanjkljivost to, da ne morejo govoriti.« Prenos takšne duševnosti v jezik bi bil pravzaprav regresija v mimetično reprodukcijo in vulgaren realizem. Poezija pa ima med vsemi literarnimi zvrstmi največjo zmožnost preseči postopek posnemanja in utelesiti kompleksne svetove, kakršne smo prej izpostavili s pomočjo doktorice Novak Popov.
Kako točno to utelešajo pesmi v Watsonu? Verzifikacija sama na sebi je preprosta: nekajbesedni verzi brez ločil tvorijo povečini horizontalne pesmi z izostrenim ritmom, domišljenimi repeticijami in številnimi glasovnimi ujemanji. Ta pulziranja spominjajo na posebne pasje načine bivanja, ne le lajanje, temveč specifične, repetitivne postopke, kakršni spremljajo vsakodnevne interakcije s psi – mencanje pred menjavo aktivnosti, fiksacije na reči ter hecne poskuse komunikacije, ritmičnost ponavljanj med igranjem, ciklična uriniranja na sprehodih itd. A hkrati je v tej preprostosti vsa kompleksnost, ki jo nudijo ritmični izlivi poezije, hkratnost večpomenskosti v medbesednih odnosih, besedne in zvočne igre, verižna, dvosmerna opomenjenost med zlogi, razlamljanje besedišča. Posebej gre izpostaviti številne enobesedne enjambemente, delitve besed med vrsticami verza, pre / stop / be / sede …
Pomenska plat je minimalizmu verzov obratno sorazmerno razkošna, polna številnih medbesedilnih referenc od Shakespeara do Kafke, prizorov iz vsakdanjega življenja, reflektiranja političnih realnosti, medosebnih odnosov, kulturnega polja, različnih bivanjskih sfer. Kar pa se izraža izključno v prej omenjeni razsekani verzifikaciji – Zag Golob igra na grame strdkov prekrivajočega se prepletanja označevalcev. Na primer: mésenje istega zapisa, ki ga zmeša že minimalna razlika glasovnega znaka, presledka, ločila. Biti. Bi ti? Vsi ti postopki, prikladni za številne razsežnosti jezikajočega jezikovnega humorja, pa ne ostajajo zgolj igračkanje, temveč bistveno tvorijo prerez celovitosti tistega, čemur smo prej rekli pesniška fenomenologija psa. Prav poezija nudi diskurz, da na ta način uteleša odprta, nedokončana, gibajoča se bistva stvari. V našem primeru: duh je pes. Duh pa seveda ni enovita planjava, temveč razsekana celost obstoja v neprestani kinetičnosti, prepredena s številnimi razlikami, nekompatibilnostmi, ironijo, oksimoroni, paradoksi. Poezija jo zmore utelesiti, dati besedi meso.
Iz sicer zelo natančne, znanstveno strokovne spremne besede, ki celotno zbirko kvalificira z znanjem literarne vede, kakršnega v spremnih besedah h knjigam sicer nismo vajeni, bi izpostavili še tale navedek Novak Popov: »Dominantni pesniški postopek v zbirki Watson se pravzaprav razlikuje od jezikovnih eksperimentov preteklih avantgardnih gibanj, saj ima nespregledljiv eksistencialni in protiideološki zastavek. […] S tem se hote odreka totalizaciji, središčnemu ali vrhovnemu položaju, več-/vsevednosti, dokončnosti, ne da bi hkrati vse relativizirala, izenačila, poenotila ali zbrkljala.« Ta, če smo nekoliko politikantsko žleht, zdrava centristična pozicija umetnosti seveda drži: Zag Golob oziroma njeno pesnjenje ne pridiga, ne pametuje, ne misli, da ve vse, niti ne sili bralca kamorkoli. Bi pa izpostavili, da iz pesmi z milim pogledom pasjih oči vendarle kuka specifična ideološkost. Ne v pomenu neke pragmatično-politične totalizacije, kakršna abstrahira iz življenjskosti in od posameznikov terja sledenje didaktičnim glupostim ali tudi kakšnim prepričljivejšim političnim ciljem – v tem smislu ima Novak Popov prav. Če pa vzamemo ideologijo v althusserjevskem smislu, torej kot tvarino, ki bistveno, nezavedno povezuje socialno tkivo neke družbe, pa iz pesmi nezgrešljivo zavejejo na solidarnosti osnovan altruistični čut, na spoštljivosti zgrajena razumevajočnost brez cinizma ter odprtost do drugačnosti kot tisto, kar naj bo dominantna etika družbe. V tem smislu na videz povsem neideologizirane pesmi zavzamejo specifično držo proti vzpenjajočim se in vse bolj normaliziranim šovinizmom ter njihovim ideologijam.
Zaključimo še v malo preprostejšem in morda, zakaj ne, naivnem pasjem slogu. S še eno parafrazo klasika. Balzac nekje v svojem monumentalnem delu, prepredenem s številnimi pregovori, pravi, da ljubezen še pozna sebičnost, materinska ljubezen ne več. Izrek je nekoliko idealističen, saj vemo, da vsaka človeška razsežnost tega, čemu pravimo ljubezen, vedno vsebuje fundamentalni ego. Tega ne smemo misliti vrednostno ali negativno, temveč sprejeti kot preprosto, samo po sebi neškodljivo dejstvo. Zato je treba izrek preoblikovati: vsaka ljubezen, tudi materinska, še vsebuje sebičnost. Edina res nesebična ljubezen je – ljubezen psa. Stopnjevanje bi torej šlo: ljubezen, materinska ljubezen, pasja ljubezen. Watson Zag Golob: »rasteš in vse je drugače / ničesar več te ni strah / niti strahu in to je slabo / ničesar več si ne želiš / zares in to je slabo vse / trapaš v isto vrečko iz / biomase in vse postaja / celo življenje odnosi služba / kariere počitnice seks / otroci tek / umetnost denar raz / gradljivo kar je slabo / vse razen psa …«
Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 398.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.