LUD Literatura

Koprnenje in preteklost

Luka Višnikar

Rojstvo nekih idej

Zvezde se ponašajo z veličino.
 Tla se dotikajo neba in
to pritiska na voljo, da se razpoči
 kot ujet tlak v vročem loncu,
da se razpoči v maternico
 noči kot razgibana, gorečna
filmska zgodba.

To bi lahko bila ljubezen, dražljaji,
 potuhnjeni med zidovi nevidnega mesta,
in že sama čarobnost o nastanku sveta
 ponuja uvid, kako nastajajo mali svetovi,
kako vpihavanje kisika izzove
 nenadno
učlovečenje ognja.

Na cesti, nad katero je odejo krošenj
prebodlo sonce, so svetlobne lise.

Zvezde se ponašajo z veličino.
 Tudi ko je dan, je dobro obnoviti
spoznanje, da so od spodaj prekrite
 s svetlo modro preprogo,
ki prav tako ohranja lepoto, se spušča
 na oči in z jasnino spodbuja
povzdigniti glas v zrak.

 

Spreminjanje

Spreminja se luč v temini vesolja. Spreminja se
polnočna belina. Oddaljuje se in podaljšuje snop
svetlobe v predmraku. Čas vleče preteklega za

sabo in se staplja v naslednjega. Odmev postaja
glasnejši, ponuja se kot novo rojstvo. Razgrinja se
v praznino in ognjeni zubelj razliva vosek v dan.

Spreminjajo se pesmi in spreminja se obraz, ki ga
želja izbere za naslednika predhodnemu. Notranjost
je kot vreme. Kot hladna padajoča voda ali topla

vznesenost. Prispodobe skačejo v misli in v njih
te včasih najdem kot člen zgodbe, ki bo v telesu
sprožil drugačno gibanje. Besede so zdaj v resonanci.

 

Stegovanje

Kar se prikriva v
tuzemskem izgnanstvu,
se ne da videti s prostim očesom,
niti s sklonjeno držo.

Ali ko srečaš drevo: je to mrtva daritev
ali organizem, ki diha v prostoru
in času; sanje, ki se doživljajo po
enakem principu; težina, ki naseljuje
ude in odpade s presežkom – usločen otrok,
povišan v oči zenita.

In če se ta trdnost sanj enkrat razblini (ker se),
potem lahko v njih domuje tudi navdušenje;
kot najnižja figura, ki doseže šah mat
ali na obrobju izbere novo svečano potezo.

Ko se sezuješ na poti, raztelesiš;
dvorezno rezilo je notranji glas,
ki je rojstvo ali ubijalec te z neba
spuščene megle.

Da je trenutek, ko se srce razlije v sonce
kot hrepeneč nasmeh v polju večnosti
in ga razteguje med oznanjanjem
urinih kazalcev – svoboda, ki postane
nesmrten kip.

 

 

O avtorju. Luka Višnikar (1986) je samosvoj pesnik, ki se spogleduje tudi s pisateljevanjem. Samouk življenja in raziskovalec raznih nekonvencionalnih pristopov, razmišljanj ter podvigov. Njegova dela so objavljena v revijah (Sodobnost, Apokalipsa, Spirala, Mentor), v zborniku Jesenske misli (JSKD), časopisu Izhod in na portalih Locutio, Ventilator besed ter za-misli.si. V samozaložbi je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Aleš Debeljak

    In starejša boš za mnogo let, ki so menihom, tu živečim, minile hitreje kakor hip.

  • Blizu

    Tereza Kolbezen

    pa tvoji vdihi, a so kaj bolj topli

  • Ne blebetaj o jutri, če ti je edini danes

    Rok Bavčar

    »Iz ust ti smrdi« izrečejo samo najbližji.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.