Tri pesmi

Ob deseti obletnici smrti Aleša Debeljaka objavljamo tri pesmi iz ponatisnjene zbirke Minute strahu (LUD Šerpa, 2026).

Zemlja. Z rdečkastim nadihom. Visoka trava, do kamor nese oko. Ležiš, tesno prižeta k tlom. Nepovabljenim pogledom skrita. Čisto negibno. Poleg tvojega ušesa je pristala prepelica. Se spreminjaš v kamen? Ne, samo poslušaš, kako sence legajo čez polja rodovitnih žit. Znoj, ali mogoče solza, rahlo zdrkne preko lica. V daljavi, a še zmeraj vidno, v zrak strmo kipi planina. Gola. Brez gozdov in cvetja. Z ostrimi robovi vtisnjena v obzorje. Na njen sveti vrh, za vedno izgubljen v oblakih, romajo rodovi lovcev na jelene že stoletja. Migetanje sonca, ki zahaja. Vsi znaki isto kažejo: konec indijanskega poletja. Če prav slišim, niti en sam samcat zvok ne prispe čez tvoje ustnice. Si morda nema? Slepa? Prav lahko, da po spominu iščeš oblike vseh odtisov, ki jih noga varno je pustila v snegu na dvorišču, minulih pesmi ob večernem konjaku, majhnih belih mest z gradovi in stolpiči, nedeljskega brezdelja, reke, ki odteka vedno ista pod granitnimi mostovi. A zdaj, v resnici, kakor da se ti še to izmika. Tu, pod praznim nebom starodavnih ljudstev, ki zanje nisi še nikoli slišala, boš končala svojo pot. Jaz se, jasno, vedno vračam. Ti se ne. Vidiš, to je vsa razlika.

(Iz cikla Elegije s severa)

***

Sediva ob senčnem zidu samostana ali tega, kar je ostalo od njega, naslednji avtobus, namenjen na zahod, pripelje čez pol ure, vlaga se ti nabira pod vekami ali pa se mi samo zdi, vidim te, kako jokaš, kakor pri šestih letih, ko si izpiraš klor bazena iz oči, kako ti v trenutkih najlepše izgubljenosti rahlo nabrekajo ustnice in prsi, kako z drznim glasom poješ v nasadu pomarančevcev, katerega vhod je že desetletja zaprt za tujce, tisoče in tisoče milj stran, na drugi celini, kako se mrščiš, kadar ne moreš povedati vsega, kar bi hotela, kakor jaz zdaj, ko prvič motno slutim, da nisem s teboj, na isti paraleli, pod istim nebom, od daleč, kakor pri počitku, po špansko žubori klepet delavcev, drgetaš, ne misliš več na žareče privide puščav in pokrajine svojih sanj, ki jih hočeš obiskati, preden odideš predaleč, da bi se lahko vrnila, sklanjam se čisto blizu k tebi, da bi slišal, kaj mi hočeš reči, ne, ne vem, čigav je svet, če je to res to, kar me sprašuješ zdaj, ko niz drugih, slučajnih, nepotrebnih srečanj izginja iz kadra, ko celo tvoj obraz postaja vedno manj oster in v meni narašča občutek, da moja samota ni nič manjša od tvoje.

(Iz cikla Reka in mlada ženska)

***

Lahko bi bila tudi cerkev. Brez portalov, fresk in štukatur. Gladko izrezana iz krhke kamenine, mogoče. Kakor prestavljena v vroč puščavski pesek, od daleč, iz neznanega sveta. V tem prostoru: jaz ostajam, kot sem bil. Ti si, ki se spreminjaš. Tek ur te polagoma predaja februarju. Sediš, morda že vse popoldne, pod oboki, ki se jim pozna, da jih je izsanjal blazni um. Toplota sonca polzi skoz špranje v stropu. Svetlobne lise, cela mreža, trepetajo na črnih platnih. Ne bi mogel reči, ali sploh razločiš sence od potemnelega zidu. Zadržuješ dih. Ne ganeš se. Obris obrazov, ki si jih srečala in pozabila, z brati, sestrami in mnogokrat prepotovano rusko stepo zgneteni v gmoto, izginja zdaj iz fokusa. Tihota, kot kje v visokih hribih, napaja zrak. Samo nekakšen pridušen šum ali celo mrmranje, to je res, prihaja od nekje. Prazno odmeva. Rahlo seda vate. Mehča te, da postajaš čisto spremenjena. Bolj dovzetna za strast in hrepenenje. Za siničje ščebetanje in za to, kako si v dvoje šla (na nek način še vedno greš) čez kraške senožeti vse do morja. Ta šepet, ne vem natančno, kaj sploh je: petje dervišev iz Konye? Na pol skončani stih Romuna, ki bo, poln nostalgije, umrl daleč od obrežij Donave? Ne vem. Sicer pa: kar me zanima, si le ti, ko ponikaš v predvečerni mrak. Z obrazom, potopljenim v dlani. Nič ne vidiš. Odprla boš oči šele, ko se bo dan povsem končal. In starejša boš za mnogo let, ki so menihom, tu živečim, minile hitreje kakor hip. Zrelejša za spoznanje, dve. Za ljubezen, ki traja dlje od vseh ločitev.

Rothko Chapel, Houston, Texas; december 1988

(Iz cikla Prazne sobe)