Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

nebogledi smo / in to je / smisel / ko med dlanmi / držiš aviončke / ki so nekoč / v nekem drugem vesolju / drgetali na drevesih

Sem deset tisoč let star čefur. Če me vprašaš, je to še vedno isti svet. Tu je stari grom, tu stara strela. Iste vode in osi os in korenine korenin.

Bolj ko se skrivam, bolj me vlečejo ven iz teh lukenj. Tako kot jaz vsak dan bezam legokocke izpod kavča.

Ljubka nosečka bi bila, pomislim, ko se gledam v ogledalo in z rokami božam svoj napeti trebuh.

luščim se / izmuznem stari koži / nov dan / nova travma, ki mi jo povzroči lastni um / bila bi kuščar in se sončila

Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

vrane zgnetem v jato / polijem jih z bencinom in zažgem

Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu ...

Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Svetloba ne bi obstajala brez teme. /// Le ponoči lahko vidimo tisto, česar se ne da videti z očmi.

Dva odtenka rdeče. Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.