Med resnico in izzivom izbrati laž

Uredništvo Literature se je pred nekaj leti v kratkem času dvakrat selilo, kar je pomenilo tudi pakiranje obloženih knjižnih polic, in med zlaganjem v škatle mi je Primož Čučnik v roke potisnil knjigo Vrnitev v mesto belih oslov z besedami: tole bi ti znalo bit všeč. Všeč je absolutno premil izraz za to, kar sem občutila ob branju ameriškega pesnika Jamesa Tata (1943–2015), ki je za svoje delo med drugim prejel Pulitzerjevo nagrado in nagrado Williama Carlosa Williamsa, navdihoval pa se je pri nadrealizmu. Njegove pesmi se zdijo kot preproste zgodbice, kot anekdote, zapisane v precej skopem slogu, a pri tem jim uspe udariti prav tja, kjer najbolj boli – včasih od solz in včasih od smeha. Zato sem težko pričakovala naslednjo knjižno izdajo njegove poezije, in končno smo dobili Vladno jezero v prevodu Ane Pepelnik, njegovo zadnjo zbirko, ki je v izvirniku izšla leta 2019, torej štiri leta po njegovi smrti. Zbirko sklene pesem »Usedel sem se za mizo in razmišljal o tem, kaj vse sem dosegel«, ki je dejansko zadnja pesem, ki jo je napisal, saj je ostala zataknjena v njegovem pisalnem stroju, kot izvemo na hrbtu knjige, zato je Vladno jezero tako kot še ena imenitna knjiga imenitnega avtorja tudi zadnje slovo od njega. Knjigo na pot zelo primerno pospremi spremna beseda Primoža Čučnika, prvotno napisana za blok, posvečen pesniku in objavljen v reviji Literatura, v kateri se Čučnik z veliko mero naklonjenosti in občudovanja spominja redkih, a nepozabnih srečanj z njim.

Vladno jezero je zatorej posebna knjižna izdaja, zagotovo čustvena in pomembna, v njej pa se Tate ponovno izkaže kot mojster absurda, humorja in opazovanja človeških šibkosti in zmot, ki pa v sebi skrivajo največ ljubezni in nežnosti. Kot že rečeno so pesmi značilno zapisane kot zgodbe, v prozni obliki oziroma v obliki pesmi v prozi, meja med poezijo in prozo pa je fino zabrisana, ravno toliko, da lahko Tate pokaže svoje pripovedovalske sposobnosti. V pesmih uvaja like, ki so malo čudaški oziroma ki jih dogajanje, ki je bizarno, sploh ne preseneti ali vrže iz tira, ampak ga preprosto sprejmejo, kot da bi vedeli, da nastopajo v knjigi. To sprejetje pa ne izhaja iz obupa, temveč iz neke globoke pomirjenosti in odprtosti za spoznavanje. V Tatovi poeziji se namreč zgodi ključen korak razpada absolutne resnice – vsak izmed likov ima svoj pogled na odnose, preteklost, trenutno situacijo, in pogledi se med seboj seveda ne skladajo, a to še ne pomeni, da nimajo prav ali da lažejo, temveč le to, da je resnic več in da ne moremo izbrati tiste, ki se zdi najbolj »normalna« ali »očitna« ali »logična«, le zato ker smo tako navajeni. Ko torej govorčeva žena znese množico jajc, iz katerih se izvalijo ljubki piščančki, je on ne obsoja, ampak pomaga skrbeti za pernati naraščaj, dokler ga ne pomalica lisica. Po tem žena ne more iti naprej, ne spomni se časa brez piščancev, čeprav se njemu zdi, da je bilo to le par dni tega: »›Za piščance je to cela večnost,‹ je rekla.« Tako kot čas teče različno za piščance in za ljudi, tudi ni enega odgovora, ampak samo različne perspektive – in kdo smo mi, da bomo povedali, kaj je res in kaj ne. Zato je pomemben motiv v pesmih tudi laž, ki se pojavi na več mestih, recimo v pesmi »Lažnivec«, ko sogovornik prizna, da si je vse svoje vznemirljive prigode izmislil ali jih napihnil, da bi bile bolj zanimive, govorec pa ga pomiri, da to vendar delamo vsi in da naj kar nadaljuje s pripovedovanjem, saj je vendar fascinantno. Ta stik z nekom brez obsojanja in popolno sprejemanje sta nekaj, česar si želimo vsi, saj je življenje že tako dovolj naporno in težko. Tudi v drugih pesmih je z dejanji likov velikokrat izražena prav ta ista želja, na primer ko talec med ropom banke odide z roparjem, potem pa z njim kar ostane in skupaj preživita kar nekaj lepih let v odročni kolibi. Ali pa ko starša ne vesta, kako bi pomagala svojemu razbijaškemu sinu, pa si izmislita, da imata še eno hčerko, na koncu pa njun sin z njo pobegne v neznano. Osamljenost se v poeziji Jamesa Tata rešuje na absurdne načine, a se vsaj rešuje. Pri tem pomagajo tudi mnoge nastopajoče živali, od veveric in rakunov do prerijskih psov in kamel, ki so nekakšni katalizatorji preobratov oziroma sprožilci konfliktov in prelomov v likih. Še eden izmed bolj nenavadnih ponavljajočih se motivov pa je privezovanje likov, da ne bi pobegnili ali si česa naredili, s čimer pesnik razgalja utesnjenost zaradi pričakovanj, ki jih gojimo do sebe in drugih. Čeprav bi si radi naredili svet po svoji meri, nam ne bo uspelo, pa če se še tako trudimo, življenje nas bo vedno presenetilo, sporoča s svojimi divjimi in pogosto nezamisljivimi scenariji (umetno dihanje za morskega konjička, pričkanje o lastništvu losa, padec z aviona v objem ljubimca in njegove deke, otrok, ki se rodi prosojen), ki pa vzbujajo tako zelo človeške odzive ljudi, ki so zaznamovani s strahovi, obžalovanji in željami.

Zbirka je sicer statistično gledano polna smrti, vsakih nekaj pesmi se kdo nenadoma zgrudi in umre, ljudje se spreminjajo v duhove ali pa izginejo, če se jih poskušaš dotakniti. Skratka, ljudje cepajo kot muhe. Vse se zdi začasno in krhko, vsak lik ogrožen – prava preslikava resničnega življenja. Pa vendar v Vladnem jezeru nič ni tako usodno, ker ni teže dokončnosti ali nedorečenosti, to je svet, kjer družinski pes dvakrat čudežno oživi in kjer lahko pokličeš mamo v nebesa prek skodelice. Smrti niso »zaresne«, ampak gledališke, del predstave, česar se liki zavedajo in se tudi ne zavedajo: »[Z]di se mi, da smo vsi na istem, samo tiktakanje se razlikuje.« Nič ni na kocki, ampak vse je na kocki, vsi smo na istem, ker tiktakanje ne preneha, človek ga lahko samo sliši ali pa ne sliši. Tatu tako uspe s peščico hipnih smrtnih prizorov ujeti vso eksistencialno navlako, ki jo drugi zasledujejo med dolgimi verzi, zato pa je tudi tako smrtonosno učinkovit – kot snajper, ki ne okoliši in ne zavlačuje. K temu pripomore tudi ritem pesmi, ki jih tvorijo precej kratki stavki, razrezani v vrstice, nič ni razvlečeno, ampak se zdi kot streljaji ali odskoki žabice na jezerski gladini – puf, puf, puf. »Z ženo sva se preselila v novo hišo. V resnici je bila hiša zelo stara, z občutkom nelagodja. Vsak škrip je bil analiziran in razčlenjen. Nič ni bilo neznano. Ko je šla Julianna v kopalnico, se mi je zdelo, da ga vidim, kako šviga iz sobe v sobo, ampak bila je samo zavesa, ki jo je premikal veter. Bilo je več takšnih prividov. Ampak prvi je bil neizpodbiten.« Pesmi so polne premega govora, vmes pa so tudi opisne, tako da so dialogi živahni. Pohvalno je tudi, da so prevedene v rahlo sproščen knjižni jezik, na primer s krajšanjem i-ja pri glagolih v nedoločniku in z nekaterimi bolj pogovornimi besedami (evo, tenks, luškan), tako lahko njegova poezija tudi v slovenščini zaživi. Tatove pesmi so namreč po eni strani skulirano »ameriške«, ležerne, nepretenciozne, polne hotdogov, orožja in bejzbola, zato bi jih preveč rigiden prevod zadušil. So pa kljub krajevni zaznamovanosti (in ne samo zaradi globalizacije) tudi prekleto univerzalne, saj kažejo ljudi v stiskah, ki iščejo smisel in pomirjenost s sabo in svetom.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.